Jedro

Zakonski znaki prekrška po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot oziroma po drugem odstavku 77. člena ZVPot, v zvezi s prvim odstavkom 16. člena tega zakona, so podani tudi, če je prekršek storjen proti pravni osebi.

Izrek

Ugotovi se, da sta bili z izpodbijano sodbo kršeni določbi 7. točke prvega odstavka 77. člena in drugi odstavek 77. člena Zakona o varstvu potrošnikov, v zvezi s prvim odstavkom 16. člena tega zakona, na način iz 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana, je pravni osebi P. d. o. o., in odgovorni osebi pravne osebe M. A. izdal odločbo o prekršku z dne 21. 6. 2010, zaradi prekrška po 7. točki prvega odstavka 77. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZVPot, s katero je pravni osebi po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa po drugem odstavku 77. člena ZVPot globo v višini 1.200,00 EUR. Zoper odločbo sta storilki po svojem zagovorniku vložili zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo in na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo postopek o prekršku ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo sodišča prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil začet postopek, prekršek. Meni, da je zaključek sodišča, da se očitani prekršek lahko stori le proti potrošniku, ne pa tudi proti pravni osebi, napačen. Po definiciji drugega odstavka 1. člena ZVPot, pravna oseba res ni potrošnik, vendar je sodišče spregledalo, da po določbi 21. člena ZVPot pravice iz poglavja „Garancija za brezhibno delovanje stvari“ pripadajo tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. Po mnenju vrhovne državne tožilke so znaki prekrška po 7. točki 77. člena ZVPot podani tudi, če je prekršek storjen proti pravni osebi, zato je odločitev sodišča, da očitano dejanje ni prekršek, napačna.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe ter njunemu zagovorniku, ki se z vloženo zahtevo ne strinja in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ pravni osebi in njeni odgovorni osebi izdal odločbo o prekršku zaradi storitve prekrška po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot, ker kupcu priklopnega vozila, ki je bil pravna oseba, nista izročili garancijskega lista, seznama pooblaščenih servisov ter navodil za sestavo in uporabo, kot to določa prvi odstavek 16. člena ZVPot. Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, postopek o prekršku ustavilo, ker je ugotovilo, da dejanje storilk ni prekršek. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Po prvem odstavku 16. člena ZVPot je proizvajalec ali prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe dolžan izročiti garancijski list, navodila za sestavo in uporabo in seznam pooblaščenih servisov le potrošniku. Po presoji sodišča je potrošnik lahko samo fizična oseba, ne pa tudi pravna oseba, zato je sodišče zaključilo, da ravnanje storilk, ki pravni osebi ob nakupu priklopnega vozila nista izročili dokumentacije iz prvega odstavka 16. člena ZVPot, ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov očitanega jima prekrška.

5. Pritrditi gre stališču vrhovne državne tožilke, da so zakonski znaki prekrška po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot oziroma po drugem odstavku 77. člena ZVPot, v zvezi s prvim odstavkom 16. člena tega zakona, podani tudi, če je prekršek storjen proti pravni osebi. Pravne osebe po določbah ZVPot res ni mogoče šteti za potrošnika, vendar je Okrajno sodišče v Ljubljani spregledalo, da ima četrto poglavje tega zakona, ki ureja garancijo za brezhibno delovanje stvari, v 21. členu določbo, ki pravice iz tega poglavja podeljuje tudi osebam, ki po ZVPot ne štejejo za potrošnike. Za blago, za katerega je določeno, da se izda garancija za brezhibno delovanje, mora proizvajalec ali prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe potrošniku izročiti garancijski list, navodila za sestavo in uporabo in seznam pooblaščenih servisov. Ta pravica pa na podlagi 21. člena ZVPot pripada tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. V obravnavanem primeru bi storilki kupcu, ki je bil pravna oseba, na podlagi prvega odstavka 16. člena v zvezi z 21. členom ZVPot morali izročiti garancijski list in ostalo zahtevano dokumentacijo, ker pa tega nista storili, sta izpolnili zakonske znake prekrška po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot oziroma drugega odstavka 77. člena ZVPot. 6. S tem, ko je sodišče ustavilo postopek iz razloga, ker dejanje ni prekršek (1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1), je prekršilo določbo 7. točke prvega odstavka 77. člena ZVPot in določbo drugega odstavka 77. člena ZVPot, ki določata prekršek, zato je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo. Ker je zahteva vložena v škodo storilk, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, uveljavljeno kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.