Jedro

Krajevna skupnost je lahko subjekt gospodarskega spora, če je pravna oseba.

Izrek

: Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno (točka I) in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno pristojnemu sodišču (točka II). Obrazložilo je, da je treba uporabiti, na podlagi določbe člena 489/a Zakona o pravdnem postopku - ZPP, pravila o postopku v gospodarskih sporih (32 poglavje ZPP), ker gre v predmetni zadevi za spor med krajevnima skupnostima in toženo stranko kot samostojnim podjetnikom (s.p.), glede njunega medsebojnega gospodarskega razmerja.

Zoper prvostopni sklep se je pritožila tožeča stranka. V pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz točke 1 in 3 prvega odstavka člena 353 ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani "sklep razveljavi, tožeči stranki pa naj se povrnejo stroški pritožbe".

Po mnenju pritožbe, krajevna skupnost po Zakonu o lokalni samoupravi - ZLS ni nobena družbeno-politična skupnost in zato tudi ni zajeta v določilu točke 1 člena 489 ZPP, zaradi česar v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti določb ZPP o gospodarskem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Krajevne skupnosti so oblika lokalne samouprave znotraj občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti. ZLS njihovega pravnega statusa ni določil, temveč je prepustil ureditev tega vprašanja občinam oziroma njihovim organom. Po obvezni razlagi čl. 19 ZLS, ki jo je Državni zbor RS sprejel avgusta 1995 (Ur. l. RS, št. 63/95), se lahko z občinskim statutom določi krajevni skupnosti tudi status pravne osebe oziroma status osebe javnega prava. Na tak način je po ZLS pogojno priznan krajevnim skupnostim enak pravni status kot so ga imele že po ustavi takratne SRS iz leta 1974, ko so bile pravne osebe.

Kot samoupravne organizacije po prejšnji družbeni ureditvi so bile krajevne skupnosti lahko tudi subjekti gospodarskega spora iz točke 1 člena 489 ZPP. Ker se s prehodom na novo družbeno ureditev in organiziranost lokalne samouprave pravni status obstoječih krajevnih skupnosti v ničemer ni spremenil in so lahko tudi novoustanovljene krajevne skupnosti pravne osebe, je ob smiselni razlagi določbe točke 1 člena 489 ZPP treba krajevne skupnosti kot zdajšnje lokalne samoupravne skupnosti znotraj občine - po mnenju pritožbenega sodišča - še naprej obravnavati kot možne subjekte gospodarskega spora.

Seveda mora sodišče v vsakem primeru posebej preveriti pravno osebnost krajevne skupnosti kot tožeče oziroma tožene stranke.

V predmetni zadevi sta obe krajevni skupnosti po izrecni določbi prvega odstavka člena 40 v zvezi s členom 39 Statuta Občine L. (Ur.

l. RS, št. ()) pravni osebi, ki v pravnem prometu nastopata v svojem imenu in za svoj račun. Ker je tožena stranka samostojni podjetnik in gre za medsebojno gospodarsko razmerje med pravdnimi strankami, je treba v predmetni zadevi uporabiti določbe XXXII poglavja ZPP o postopku v gospodarskih sporih.

Ob vsem povedanem se tako pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je bilo zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (točka 2 člena 380 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka člena 166 ZPP. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.