Jedro

Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočen sklep preuranjena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 30850/2016 z dne 3. 8. 2016 zoper obdolženega R. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9. 8. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obdolžencu nemudoma odpravi pripor.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ki je pravnomočna. Zoper takšno odločbo smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v osmih dneh od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno odločbo (tretji odstavek 421. člena ZKP). Sklep postane pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe (drugi odstavek 132. člena ZKP).

6. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolžencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako njemu kot tudi zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočen sklep, kjer osemdnevni rok za njeno vložitev začne teči od dneva vročitve odločbe obdolžencu, preuranjena.

7. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v več sklepih, med drugim v sklepu XI Ips 210/2006 z dne 29. 6. 2006, ZKP nima izrecne določbe o tem, kako ravnati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo in je torej po zakonu nedovoljena, takšne zahteve pa ni mogoče meritorno obravnavati. Po 390. členu ZKP sodišče druge stopnje pritožbo, ki po zakonu ni dovoljena, s sklepom zavrže. Ta določba torej ureja enako procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugačno pravno sredstvo. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi te določbe zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nepravnomočni sklep o odreditvi pripora zavrglo kot nedovoljeno.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife na podlagi 17. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.