Jedro

Toženka v izpodbijani odločbi ni presodila, ali ima tožnik v primeru predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti verjetne izglede za uspeh za razveljavitev te klavzule. Toženka večkrat navede zgolj to, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravnomočen, ne pojasni pa, zakaj meni, da ne obstajajo razlogi za uspešeno uveljavljanje predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti.

Toženka šele v odgovoru na tožbo presodi, da tožnik izgledov za uspeh pri tem pravnem sredstvu nima, in sicer, ker iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je bil sklep o izvršbi (za katerega navaja, da ga ni dobil) tožniku vročen osebno, na naslovu ulica ..., kar izhaja iz pravilno izpolnjene in podpisane vročilnice.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 302/2020 z dne 27. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kranju (v nadaljevanju toženka) je s sklepom združil postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod Bpp 657/2018 in Bpp 302/2020 v enotno obravnavanje pod Bpp 657/2018, z odločbo pa je zavrnil prošnjo tožnika z dne 27. 1. 2020 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod VL 190127/2013, in izvršilnim postopkom, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod VL 29178/2016. V obrazložitvi navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ne ugotavlja zgolj materialni pogoj, ampak tudi, ali prošnja izpolnjuje pogoje po 24. členu Zakona o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po citirani določbi se BPP dodeli, če iz okoliščin in dejstev izhaja, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je zato postopek razumno začeti oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

Po vpogledu v vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani ugotavlja, da je bil 4. 12. 2013 izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 190127/2013, ki je 3. 2. 2016 postal pravnomočen. Zato so v tej fazi postopka prepozni ugovori, ki jih tožnik ves čas navaja v svojih vlogah, tj. da nima obveznosti do upnika, saj bi jih lahko uspešno uveljavljal le v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnik je nato vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dolžniku solastnih 960/1000 nepremičnine ID znak ..., o čemer je bil 9. 9. 2016 izdan sklep VL 29178/2016, s katerim je bila ta razširitev dovoljena. Temu sklepu je tožnik pravočasno ugovarjal, njegov ugovor pa je sodišče zavrnilo. Po pregledu zadeve toženka še ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 2739/2018 z dne 20. 11. 2018 odločilo o pritožbi zoper sklep ter navedlo, da je odločba o pritožbi pravnomočna. Nadalje je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 555/2019 z dne 10. 6. 2019 zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep VL 29178/2016 z dne 17. 12. 2018 in s sklepom IIp 1747/2019 z dne 4. 12. 2019 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep II Ip 555/2019z dne 10. 6. 2019. S sklepom II Ip 2289/2019 z dne 10. 2. 2020 pa je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep glede poprave sklepov z dne 9. 9. 2016 in 17. 4. 2018 razveljavilo, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo.

Glede na izdane sklepe in razloge, ki jih tožnik ves čas navaja v vlogah, toženka zaključuje, da v tej fazi izvršbe v smislu 24. člena ZBPP nima izgledov za uspeh, saj je pravnomočen tako sklep o dovolitvi izvršbe kot tudi sklep o dovolitvi izvršbe na drugo izvršilno sredstvo. Zato je prošnjo zavrnila.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da potrebuje BPP zaradi svoje invalidnosti, nemobilnosti in slabe finančne situacije, predvsem pa zaradi kršenja več zakonskih določb. V zadevi mu je sodišče odobrilo pol ure pravnega svetovanja, kar je glede na kompleksnost zadeve premalo, tako da bi potreboval BPP za zastopanje. Bistvo vseh njegovih ugovorov in prošenj je, da sklep VL 190127/2013 sploh ni pravnomočen. Sodišče je ugotovilo pravnomočnost tega sklepa, ne da bi mu ga sploh vročilo. Zato še vedno lahko ugovarja, da pri upniku ni ničesar naročil, ničesar prejel, od njega nič kupil, niti si izposodil. Izvršilno sodišče je 21. 1. 2016 izdalo sklep, s katerim je razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sklepa VL 190127/2013 z dne 4. 12. 2013. Nato je nadaljevalo izvršbo, ne da bi mu sklep o izvršbi vročilo, oziroma sodišče zatrjuje, da naj bi mu ga vročilo skupaj s sklepom o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti, vendar to ni res. Temu sklepu je bila priložena le listina, priloga 1, iz katere je razvidno, da je bila naslovljena na napačen naslov (..., Kranj), kot dokaz, da je razveljavitev utemeljena, in to izhaja tudi iz sklepa o razveljavitvi. Na podlagi takšne listine ni mogoče uganiti, da je bil tožniku vročen sklep o izvršbi. Tožnik na to napako sodišče vedno znova zaman opozarja, toženka pa ni upoštevala dejanskega stanja, ki izhaja iz njegovih navedb. V postopku je bilo tudi napačno odločeno, da se ne oprosti plačila sodnih taks, saj je sodišče napačno seštelo njegove prejemke.

Po tožnikovem mnenju bi bilo zato treba s pravnim zastopanjem najprej ugotoviti, kaj mu je bilo vročeno in kdaj, popraviti napake glede vročitve in pridobiti podatke, kaj terjatev v naravi sploh predstavlja, šele po tem bo lahko terjatvi ugovarjal. Pomoč pa potrebuje tudi za rešitev spora glede plačane sodne takse. Opozarja še, da mu sodišče v zadevi In 1579/2005 v 15 letih še ni izročilo stanovanja, ki ga je kupil, glede te nujne zadeve, ki je očitno povod za nastajanje novih in novih terjatev, mu ne odgovarja že 5. let. Morda oseba, ki v stanovanju živi, ne plačuje stroškov, kar mu bo znano šele z vročitvijo sklepa o izvršbi s prilogami. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu dodeli BPP v obliki brezplačnega zastopanja.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je sklep o združitvi brezpredmeten, saj je v zadevi Bpp 657/2018 dne 3. 8. 2018 že odločila in sicer je tožniku dodelila BPP v obliki pravnega svetovanja. Zato se postopka ne moreta združiti v enotno obravnavanje kot je to navedeno v izreku odločbe Bpp 302/2020 z dne 27. 5. 2020. Sicer pa vztraja pri svojih razlogih za izdajo izpodbijane odločbe in pojasnjuje, da gre za dva izvršilna postopka za izterjavo in sicer VL 190127/2013 z izvršbo na dolžnikove prejemke in VL 29178/2016 z izvršbo na dolžnikove nepremičnine. Tožnik je za predmetne postopke na podlagi odločbe Bpp 657/2018 že pridobil pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja pri odvetniku v obsegu ene ure. Toženka ga je pozvala, naj pojasni, katera dejanja želi opraviti v izvršilnih postopkih in kaj želi doseči, na kar je tožnik odgovoril, da se postopek izvršbe izvaja njemu v škodo, na podlagi nepravilno pridobljene pravnomočnosti. Zoper sklep o izvršbi bi ugovarjal, če bi mu bila ta možnost dana. V zvezi z navedbo, da mu sklep o izvršbi ni bil vročen, toženka navaja, da iz sklepa II Ip 1243/2018 z dne 30. 5. 2018 izhaja, da mu je bil vročen osebno dne 27. 7. 2015 na naslovu ..., kot to izhaja iz pravilno izpolnjene in podpisane vročilnice. Zato tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, da bi lahko razveljavil pravnomočni sklep o izvršbi. V zvezi z izročitvijo stanovanja, katerega lastnik je, pa je toženka tožniku v zadevi Bpp 773/2018 namenila svetovanje v obsegu 6 ur z odvetnico, da bo preučila njegov pravni položaj in mu v primeru, če obstajajo izgledi za uspeh, pomagala izpolniti prošnjo za BPP. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi trdi, da se sklep II Ip 1243/2018 nanaša na drugo zadevo in sicer VL 24999/2016, ki ni v zvezi z njegovo prošnjo za BPP. Z izjavo, da mu je bil sklep o izvršbi pravilno vročen 27. 7. 2015, in da to dokazuje podpisana vročilnica, pa je seznanjen prvič. Vztraja, da mu sklep ni bil vročen, nekajkrat mu je sodišče priložilo le kopijo prve strani sklepa o izvršbi v vednost, da naj bi tak sklep obstajal. Sodišča že leta zavračajo njegove ugovore, sedaj pa mu grozijo celo s kaznijo, zato je nujno sodelovanje zastopnika, ki si ga s svojimi prihodki ne more privoščiti. Po pol ure svetovanja je pravnica jasno potrdila, da je zadeva krivična, nepravilna in polna zmešnjav. Zato je nujno spremeniti BPP iz svetovanja v zastopanje, sicer se lahko zgodi, da bo celo življenje plačeval za nekaj, kar ni v zvezi z njim.

Tožba je utemeljena.

Glede na pojasnilo toženke, da je pomotoma združila zadevi, od katerih je bila ena že rešena, sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik vložil tožbo zoper drugo točko odločbe Bpp 302/2020, s katero mu je bila zavrnjena dodelitev BPP za svetovanje in zastopanje v izvršilnih postopkih. O zakonitosti odločitve, ki izhaja iz tega dela izpodbijane odločbe, pa sodišče tudi odloča. Okoliščina, ali je toženka k tej zadevi napačno pridružila zadevo Bpp 657/2018, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, na odločitev nima vpliva, saj je bila s to odločbo tožniku dodeljena BPP le za pol ure svetovanja. Iz prošnje z dne 27. 1. 2020 (ki se je vodila pod Bpp 302/2020) pa izhaja, da tožnik prosi za nadaljnje svetovanje in za zastopanje v postopku.

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da (...) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (…).

Presojo očitne nerazumnosti je treba opraviti glede na obliko oziroma vrsto pravne pomoči, za katero je prosilec zaprosil. Pri tem pa pri prava neukih strankah ni mogoče pričakovati, da bodo prošnjo za dodelitev BPP oblikovale tako, kot bi to storile prava uke stranke in da bodo torej v svojih prošnjah pravna sredstva, ki jih želijo uveljavljati, poimenovale z zakonskimi imeni. Za kakšno vrsto oziroma obseg pravne pomoči prosi prosilec, je treba razbrati iz vsebine vloge. Če to ni mogoče, pa mora organ stranko skladno z določbo 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvati, naj vlogo ustrezno popravi oziroma dopolni.

Sodišče iz tožnikovih vlog, ki jih je vložil v upravnem postopku, lahko razbere, da prosi za zastopanje v postopku VL 190127/2013 in VL 29178/2016, ki predstavlja razširitev postopka VL 190127/2013, in sicer zatrjuje, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen in zato ne more biti pravnomočen, rok za ugovor pa iz tega razloga še ni pričel teči. Govori sicer o reviziji postopka, kar pa je glede na njegovo neukost mogoče obravnavati kot prošnjo za dodelitev pravne pomoči za uveljavljanje pravnega sredstva, ki ga predvideva drugi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Nenazadnje toženka v odgovoru na tožbo sama omenja to pravno sredstvo, tako da se zdi, da je razumela, za kaj tožnik prosi.

Res je, da bi tožnik lahko uspešno uveljavljal ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zgolj v zakonskem roku, ki je v ta namen predpisan. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni presodila, ali ima v primeru predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti verjetne izglede za uspeh za razveljavitev te klavzule. Toženka večkrat navede zgolj to, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravnomočen, ne pojasni pa, zakaj meni, da ne obstajajo razlogi za uspešeno uveljavljanje predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Nadalje v izpodbijani odločbi citira številne sklepe Višjega sodišča, s katerimi je zavrglo, zavrnilo ali delno ugodilo tožnikovim pritožbam, vendar ne obrazloži, zakaj šteje, da so v zvezi s tožnikovo prošnjo relevantni, in tudi ne pojasni v zvezi s čim so bili izdani, tako da tudi posredno ni mogoče razbrati, ali z njimi utemeljuje očitno nerazumnost prošnje. Toženka šele v odgovoru na tožbo presodi, da tožnik izgledov za uspeh pri tem pravnem sredstvu nima, in sicer, ker iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1243/2018 z dne 30. 5. 2018 izhaja, da je bil sklep o izvršbi (za katerega navaja, da ga ni dobil) tožniku vročen osebno, na naslovu ulica ..., kar izhaja iz pravilno izpolnjene in podpisane vročilnice z dne 27. 7. 2015. Temu tožnik v svoji vlogi izrecno ugovarja.

Organ v skladu z načelom zaslišanja stranke svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Načelo enakega varstva pravic oziroma načelo zaslišanja stranke torej organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.

Glede na to toženka tega, kako je ugotovila, da je bil tožniku sklep o izvršbi (pravilno) vročen in zato ni razumnih razlogov, da bi dosegel razveljavitev klavzule o njegovi pravnomočnosti, ne more navajati šele v odgovoru na tožbo. Zoper odgovor na tožbo namreč tožnik nima pravnega sredstva, v katerem bi tej ugotovitvi lahko nasprotoval, tako da mu na ta način pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o pravno relevantnem dejstvu. Toženka bi morala tožnika pred izdajo odločbe seznaniti in v odločbi razumljivo obrazložiti, na podlagi česa je prišla do zaključka, da tožnik nima razumnih izgledov, da bi uspel s predlogom za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti. Če bi namreč s tem sredstvom lahko uspel, bi lahko (ob ponovni pravilni vročitvi sklepa o izvršbi) uveljavljal razloge za ugovor, ki preprečujejo ne samo izvršbo, ampak tudi obstoj izvršilnega naslova. Izvršba na podlagi verodostojne listine se namreč ne začne na podlagi izvršilnega naslova, ki jih definira 17. členu ZIZ, ampak na podlagi verodostojne listine. Če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravočasno ugovarja in ga izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Če bi torej obstajale verjetne okoliščine za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, bi BPP lahko vključevala tudi zastopanje v postopku ugovora, in če bi bil ta uspešen tudi za pravdni postopek, ki bi mu sledil. Glede na pomembnost zadeve za tožnika in nesorazmerje med višino dolga in vrednostjo stanovanja, bi bila ob predpostavki, da obstajajo verjetni izgledi za uspeh v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti, upravičena tudi BPP za postopek v zadevi VL 29178/2016, saj gre zgolj za nadaljevanje pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 190127/2013. Iz tožnikove prošnje in dopolnitve je mogoče razbrati tudi, da prosi za zastopanje v zvezi s postopkom glede neutemeljeno plačane sodne takse. O tem, zakaj je prošnja zavrnjena v tem delu, izpodbijana odločba nima nobenih razlogov. Res je, da je tožnikova prošnja obsežna in da vsebuje preveč podatkov, ki za postopek niso relevantni, ne pa tudi vseh tistih, ki so relevantni. Vendar, če iz prošnje ni mogoče razbrati, za kateri postopek sploh gre oziroma ali je postopek še v teku in je sploh še mogoče uveljavljati vračilo sodne takse, bi ga morala toženka, kot je bilo že pojasnjeno, pozvati, naj vlogo dopolni.

Nadalje je iz tožnikovih vlog mogoče razbrati, da prosi za BPP še v zadevi In 1579/2005, v kateri zahteva izpraznitev in izročitev stanovanja ID znak ..., katerega sicer sodišče po sklepu VL 29178/2016 prodaja. Res je, da je tožnik v tej zadevi že prejel BPP v obliki 6 ur pravnega svetovanja, iz upravnih spisov pa ni razvidno, ali jo je v kakšni drugi zadevi prejel tudi za zastopanje v tem postopku. To bi morala ugotoviti in obrazložiti toženka. Sodišče v zvezi s tem postopkom še ugotavlja, da je Ustavno sodišče dne 11. 7. 2019 z odločbo U-I-171/16-15 odločilo o ustavni pritožbi A. A. zoper sklep In 1579/2005 in II Ip 2281/2016 z dne 12. 8. 2016 in v točki 3. izreka določilo način izvršitve svoje odločbe, tako da bi se izvršilni postopek In 1579/2005 sedaj moral nadaljevati. Toženka v izpodbijani odločbi ni navedla nobenih razlogov, zakaj je po njenem mnenju zadeva očitno nerazumna in tožnik tudi v tem postopku nima izgledov za uspeh oziroma zakaj šteje, da tožnik v tem postopku ni upravičen do BPP.

Glede na navedeno materialne zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Če se odločbe ne da preizkusiti, pa to šteje za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Navedena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka je razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal v ponoven postopek. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).