Jedro

Sodišče prve stopnje je smelo izdati sklep o dovolitvi izvršbe na novo izvršilno sredstvo. Sklep ni posegel v fazo opravljanja izvršbe, ampak je bil izdan v dovolitveni fazi postopka, zato odlog izvršbe (četudi po samem zakonu), ni preprečeval njegove izdaje, saj se odlog nanaša le na fazo opravljanja izvršbe. Pravilno dovoljena izvršba pa v nadaljevanju zaradi odloga nato ni tekla in se niso opravljala neposredna izvršilna dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v II., III. in IV. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nadaljevalo postopek (I. točka izreka), zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (II. točka izreka) in zavrnilo ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (III. točka izreka) ter naložilo dolžniku, da upniku povrne izvršilne stroške v znesku 518,26 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi zoper II., III. in IV. točko izreka navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo zaslišanja dolžnika glede obstoja ustnega dogovora o plačilu glavnice z odpisom obresti in stroškov. Dogovor je bil sklenjen 16. 3. 2021, ko sta se stranki osebno srečali, poznejša komunikacija glede možnosti obročnega plačila pa nanj ne vpliva. Mnenja je, da je izpovedba zakonitega zastopnika upnika neverodostojna, saj si je pri izpovedbi pomagal z listinami. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je upnik dolžniku po telefonu ponudil, da plača 12.000,00 EUR. Trdi, da je šlo za sklenjeno poravnavo, kjer je upnik popustil pri obrestih in stroških. Določitev roka plačila ni bistvena za naveden dogovor. Meni, da sodišče prve stopnje ni smelo v času epidemije, ko je bila izvršba po zakonu odložena, opravljati procesnih dejanj in izdati sklepa z dne 10. 3. 2021. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ni bil sklenjen noben dogovor med strankama, sodišče prve stopnje pa je smelo izdati sklep tudi v času, ko je bila sicer izvršba po zakonu odložena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da med strankama ni bil sklenjen noben dogovor glede zmanjšanja obveznosti iz izvršilnega naslova in posledično dogovor o odloženi izvršbi. Trditveno in dokazno breme glede dogovora je bilo na dolžniku (drugi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), ki je za svoje trditve predlagal zgolj zaslišanje strank.

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je pravilno izpostavilo, da je dolžnik sam izpovedal, da upnikove ponudbe, da odplača v enkratnem znesku glavnico, ni mogel sprejeti, ker se je še moral o tem pogovoriti z direktorjem družbe, kjer je sedaj zaposlen. Že iz tega izhaja, da do soglasja volj in s tem sklenitve dogovora na osebnem srečanju, ki ga navaja dolžnik v pritožbi, ni prišlo, ampak sta bili stranki še naprej v fazi pogajanj. Pogajanja pa strank ne zavezujejo (prvi odstavek 20. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Da je temu tako, potrjuje nadaljnje dolžnikovo izpovedovanje, da je sledila elektronska komunikacija glede načina poplačila dolga, v kateri je dolžnik sporočil svojo ponudbo, pri čemer je prejel s strani upnika nadaljnjo ponudbo, ki pa je bila višja od njegove. Povsem prepričljivo je argumentiranje sodišča prve stopnje, da nadaljnja pogajanja po elektronski poti potrjujejo, da dogovor ni bil sklenjen. Pogajanja so se potemtakem iztekla neuspešno brez sklenitve dogovora.

7. Navedeno izpovedovanje dolžnika že samo zase zadošča za pojasnjen zaključek sodišča prve stopnje. V pritožbi podan očitek neverodostojnosti zaslišanega zakonitega zastopnika upnika ne more imeti nobene pomembne teže. Nenazadnje tudi upnikov zakoniti zastopnik ni izpovedal kaj drugega kot, da sta se stranki neuspešno dogovarjali. Da si zaslišani pomaga z listinami, pa tudi ni okoliščina, ki bi sama zase vzbujala dvom v resničnost izpovedbe.

8. Sodišče prve stopnje je smelo izdati sklep o dovolitvi izvršbe na novo izvršilno sredstvo. Sklep z dne 10. 3. 2021 ni posegel v fazo opravljanja izvršbe, ampak je bil izdan v dovolitveni fazi postopka, zato odlog izvršbe (četudi po samem zakonu), ni preprečeval njegove izdaje, saj se odlog nanaša le na fazo opravljanja izvršbe. Pravilno dovoljena izvršba pa v nadaljevanju zaradi odloga nato ni tekla in se niso opravljala neposredna izvršilna dejanja.

9. Dolžnik ni konkretizirano grajal stroškovne odločitve, uradni preizkus pa ni pokazal nepravilne uporabe materialnega prava.

10. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).