Jedro

Načelo sorazmernosti (pa tudi prepoved zlorabe pravic) terja, da potem, ko je en pogodbenik izpolnil svojo glavno obveznost (v konkretnem primeru je to prenos terjatev),druga stranka ne more zadržati izpolnitve svoje (tudi glavne)obveznosti z ugovorom, da pogodbenik, ki je sicer izpolnil glavno obveznost, ni izpolnil tudi katere od postranskih, akcesornih obveznosti (v konkretnem primeru izročitev dokaznih listin).

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, mora toženec tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 82.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2000 do plačila ter 11.118.841 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 do plačila.

Toženec mora tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 3.329.640 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 936.600 SIT od 13.6.2002, od zneska 1.092.400 SIT od 8.1.2004 in od zneska 1.300.640 SIT od 26.1.2006.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožeči stranki plačati 82.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2000 ter 11.118.841 SIT (znesek predstavlja kapitalizirane obresti z 10% letno obrestno mero od zneska 82.000.000 SIT za čas od 15.9.1998 do 15.1.2000) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Tožečo stranko je zavezalo, da mora tožencu povrniti 766.224 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila dogovorjene kupnine za prenesene terjatve, ker tožencu ni izročila pogodb o odkupu investicijskega kupona ter načinu poplačila, iz katerih izvirajo prenesene terjatve.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da cedentova obveznost izročiti cesionarju (tožencu) vse pogodbe o odkupu investicijskega kupona ni pogoj za izpolnitev cedentove obveznosti plačati kupnino za prenesene terjatve. Odločilen je datum, do katerega bi moral toženec svojo obveznost izpolniti. Sicer pa so bile vse okoliščine in finančno stanje dolžnika (gospodarske družbe D. d.d.) tožencu znane, saj je bil njegov direktor in večinski lastnik. Toženec razpolaga tudi z vso dokumentacijo, ki se nahaja pri dolžniku. Ne glede na to je sam povzročil stanje, ko izpolnitev tožeče stranke ni mogoča. Po sklenitvi pogodbe o prodaji terjatev je bil namreč priprt, med hišnim priporom pa je izginil. Dokumentacija dolžnika in družbe O. d.o.o. Je bila zasežena in med preiskavo nedosegljiva. Razlogi za neizpolnitev obveznosti tožeče stranke so na strani toženca. Namesto določbe 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) bi moralo sodišče uporabiti 138. člen, ki določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke, zmanjša jo le za toliko, kolikor je morda imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

Ker toženec kupnine za odstopljene terjatve ob dospelosti ni plačal, je tožbeni zahtevek utemeljen. Bistveno je, da so terjatve prešle na cesionarja že s sklenitvijo same pogodbe o cesiji. Veljavnost cesije zato ni odvisna od dejstva, ali cesionar razpolaga z listinami, ki dokazujejo terjatve.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so ostala nepojasnjena nekatera dejstva, zlasti vloga drugih oseb in vpliv pravnih razmerij med temi osebami in tožečo stranko na pravno razmerje med pravdnima strankama. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče M. P. in zaslišanje strank (M. P.) zaradi pojasnitve, kakšne so bile okoliščine poslovanja in kakšna je bila vsebina dogovorov. Sodišče prve stopnje je kar brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje notarke J. B..

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Bistvena značilnost cesije (kot razpolagalnega pravnega posla) je, da iz nje ne izhaja zahtevek, temveč s sklenitvijo nastane tudi pravna posledica. Je posel takojšnjega (neposrednega učinkovanja). Z nastopom učinkov cesije (kar se pri nepogojni cesiji zgodi s samo sklenitvijo) se terjatev prenese na cesionarja.

To se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka je terjatve, ki jih je imela do gospodarske družbe D., d.d., iz pogodb o odkupu investicijskega kupona ter načinu poplačila, dne 15.9.1998 prenesla na toženca, ki bi moral do 15.1.2000 plačati 82.000.000 SIT z 10% letnimi obrestmi od dneva prenosa terjatev. S pogodbo o prodaji terjatev se je tožeča stranka zavezala, da bo tožencu izročila vse listine, ki dokazujejo obstoj in višino terjatev in to v roku sedem dni po opravljenih preknjižbah vrednostnih papirjev. Čeprav je ta obveznost tožeče stranke (ki jo nalaga tudi 441. člen ZOR) časovno pred toženčevo obveznostjo plačati kupnino, zaradi česar se na prvi pogled zdi, da je podan dejanski stan ugovora neizpolnitve (122. člen ZOR)(1), tak ugovor ni utemeljen. Načelo sorazmernosti (pa tudi prepovedi zlorabe pravic) namreč terja, da potem, ko je en pogodbenik izpolnil svojo glavno obveznost (v konkretnem primeru je to prenos terjatev), druga stranka ne more zadržati izpolnitve svoje (tudi glavne) obveznosti z ugovorom, da pogodbenik, ki je sicer izpolnil glavno obveznost, ni izpolnil tudi katere od postranskih, akcesornih obveznosti(2). Obveznost izročitve dokazil o prenesenih terjatvah pa vsekakor spada med stranske obveznosti, saj je namenjena le dokazovanju obstoja terjatve, ki je že prešla na cesionarja.

Ko je tako, se pokaže, da edini aktualen toženčev ugovor ni utemeljen. Ob nespornem dejstvu, da ni za prenesene terjatve še ničesar plačal, ter ob nesporni višini zneska kupnine (82.000.000 SIT) in dogovorjenih obresti za čas od 15.9.1998 do 15.1.2000 (11.118.841 SIT) ima to za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (122. člen ZOR), je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora toženec tožeči stranki plačati dogovorjeno kupnino s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Toženec, ki v pravdi ni uspel, mora tožeči stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 936.600 SIT, stroški pritožbenega postopka 1.092.400 SIT in stroški revizijskega postopka 1.300.640 SIT. Stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika, sodno takso in poštne stroške, odmerjeni pa so v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): Ugovor neizpolnitve seveda ne bi imel za posledico zavrnitve tožbenega zahtevka, pač pa ugoditev zahtevku ob hkratnem pogoju, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožeča stranka izpolni svojo obveznost (prim. drugi odstavek 122. člena ZOR, prim. tudi Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 31; enako sodba VS RS II Ips 266/93 z dne 7.12.1993). Op. št. (2): Stališče, da se ugovor neizpolnjene pogodbe lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti,da neizpolnitev stranske obveznosti pogodbene stranke ni zadosten razlog za uveljavljanje ugovora, zastopa tudi teorija (prim. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 554; tako tudi Milošević, Komentar zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija, Beograd, 1983, str. 332).