Jedro

Kadar posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, se lahko izkaže, da nima pravnega interesa za varstvo posesti. Kadar gre le za neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena za izvrševanje posesti, pravnega varstva pred motenjem ni mogoče nuditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da sodišče ugotovi, da jo je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dne 26. 11. 2016 motila v soposesti dnevne sobe, ko je odstranila garnituro - dvosed in trosed temne barve in jo namestila v otroško sobo v prvem nadstropju ter v dnevno sobo namestila posteljo, iz otroške sobe odstranila ležišče - kavč rdeče barve in ga deponirala v kletni shrambi, dne 30. 11. 2016 pa iz kuhinje odstranila jedilno mizo in jo razstavljeno deponirala v zimskem vrtu (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec v 8 dneh vzpostavi prejšnje stanje tako, da iz dnevne sobe v stanovanju na naslovu Flisova, H., odstrani novo nameščeno sedežno garnituro v obliki črke L s pregrinjalom, ki ima vzorec žirafe, in posteljo ter vnovič namesti v ta prostor sedežno garnituro - dvosed in trosed, kakor je bila nameščena pred odstranitvijo 26. 11. 2016, v otroško sobo v prvem nadstropju ponovno namesti kavč rdeče barve, ki ga je deponiral v kleti, iz kuhinje odstrani jedilno stekleno mizo in ponovno namesti jedilno mizo, ki je deponirana v zimskem vrtu, ter da se vzdrži nadaljnjega motenja tožničine soposesti stanovanja (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za priznanje stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je spregledalo obvestilo z dne 11. 12. 2016, iz katerega izhaja, da dogovor o spremenjenem načinu uporabe stanovanja med pravdnima strankama ni bil nikoli sklenjen. Prav tako sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče V.B. in izjave T.K. ter dopisa z dne 26. 1. 2017. Sodišče ne bi smelo uporabiti pisne izjave N.K., saj se lahko pričanju kot hči pravdnih strank odreče, v pisni izjavi pa je tudi navedla, da ne želi pričati. Toženec je odstranil skupno premoženje in tako tožnici onemogočil uporabo prostorov na način, kot je bil ustaljen pred motenjem. Med strankama ni prišlo do dogovora, kar izhaja zlasti iz dejstva, da med seboj niti ne komunicirata, da si puščata v nabiralniku obvestila in da med njima poteka večje število pravd. Toženec je motenje storil v času tožničine odsotnosti. Po meri izdelanega pohištva tudi ni smiselno seliti v drug prostor. Sicer pa bi toženec takšen dogovor zapisal, če bi bil sklenjen. Toženčeva izpovedba ni bila prepričljiva, saj je povedal, da tožnici uporabe prostorov ne preprečuje in da tožnica pri uporabi dnevne sobe ni ovirana, ker tja prihaja le po perilo. Napačna je tudi odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka, saj ta utegne biti koristen pri izvršitvi dajatvenega dela. Tožnica je izbrala ustrezen način pravnega varstva, da bi preprečila toženčeva samovoljna ravnanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne istemu sodišču v novo odločanje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato se ga da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki skupaj prebivata v stanovanjski hiši na naslovu Flisova ulica, H.. Toženec je dne 26. 11. 2016 prestavil pohištvo v tej stanovanjski hiši na način, kot je podrobneje opisano v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da toženčevo ravnanje ne predstavlja samovoljnega posega v dotedanji način uporabe stanovanjske hiše. 7. Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 32. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta (prvi odstavek 33. člena SPZ).

8. Posest je razmerje med ljudmi glede stvari. Ker imajo vsa razmerja, ki nastajajo med ljudmi glede stvari, tudi ekonomsko vsebino, je končni družbeni razlog za zakonsko varstvo pred motenjem posesti ekonomski interes. V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu varovanje ekonomskih interesov. Kadar posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, se lahko izkaže, da nima pravnega interesa za varstvo posesti. Kadar gre le za neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena za izvrševanje posesti, pravnega varstva pred motenjem ni mogoče nuditi.1

9. Toženec je prestavil pohištvo v kuhinji in v dnevni sobi, ki se nahajata v pritličju, ter v otroški sobi v prvem nadstropju. Tožnica skupaj s tožencem uporablja kuhinjo v pritličju. Iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec tožnici tudi po zatrjevanem motenju ne preprečuje uporabe kuhinje, tako da tožnica uporablja tudi novo mizo, ki jo je toženec namestil v kuhinji (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po oceni sodišča prve stopnje namestitev (nove) druge mize v kuhinji ne pomeni spremenjenega načina dotedanjega izvrševanja (so)posesti kuhinje. Gre le za neznatno spremembo (izboljšavo) dotedanjega stanja, način uporabe nepremičnine oziroma kuhinje pa od menjave mize ni v ničemer spremenjen. Obravnavani zahtevek za namestitev stare mize ne ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, zato tožnici v tem delu posestnega varstva ni mogoče nuditi.

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica nima interesa, da bi uporabljala dnevno sobo v pritličju in se tam zadrževala (to je tudi sama izpovedala) in da ima v omarah v dnevni sobi le nekaj osebnih stvari, toženec pa ji niti pred zatrjevanim motenjem niti po zatrjevanem motenju ni preprečeval dostopa do teh stvari. Tožnica torej lahko dnevno sobo uporablja v enakem obsegu, kot jo je uporabljala pred zatrjevanim motenjem. Namestitev druge (nove) sedežne garniture, ob dejstvu, da tožnica niti stare garniture ni uporabljala, tako ne pomeni motenja tožničine (so) posesti dnevne sobe.

11. V otroški sobi v prvem nadstropju je toženec odstranil kavč rdeče barve, zato tožnica zahteva, da navedeni kavč vrne v otroško sobo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je v otroški sobi v prvem nadstropju od razveze dalje in do zatrjevanega motenja spal toženec, tožnica pa otroške sobe v prvem nadstropju od razveze dalje ni uporabljala (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno pomeni, da sta imela tožnica in toženec razdeljeno uporabo stanovanjske hiše in da tožnica (so)posesti otroške sobe v prvem nadstropju pred zatrjevanim motenjem ni imela, zato toženec tudi z odstranitvijo kavča iz te sobe ni mogel motiti tožničine posesti.

12. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zaključilo, da je toženec pohištvo prestavil, ker je med pravdnima strankama v novembru 2016 prišlo do dogovora, da bo toženec v celoti uporabljal pritličje v stanovanjski hiši, tožnica pa nadstropje, ki ima enako prostorsko razporeditev kot pritličje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zlasti na pisno izjavo priče N.K. (skupne hčerke pravdnih strank), iz katere izhaja, da je bil takšen dogovor med pravdnima strankama sklenjen, pa tudi na prepričljivo izpovedbo toženca. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je tožnica izpovedala, da nima interesa za uporabo vseh prostorov v pritličju in da se tako tudi sama zaveda potrebe po ločenem režimu uporabe prostorov v stanovanjski hiši. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tudi sosedo pravdnih strank V.B., ki se druži le s tožnico in z dogovorom o ločeni uporabi prvega nadstropja in pritličja ni bila seznanjena. Prav tako je prebralo izjavo T.K. (tožničine frizerke), iz katere izhaja, da je toženec večkrat zahteval, da se tožnica preseli v pritličje. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izjavi N.K., ki je bila s posestnim stanjem in dogovori pravdnih strank kot njuna hči najbolje seznanjena.

13. Čeprav je komunikacija med strankama zahtevna ob dejstvu, da živita skupaj, ne more biti popolnoma izključena, zato pritožba z navedbami o pravdah, ki potekajo med strankama in obvestili, ki jih toženec pušča v nabiralniku tožnici, ugotovitev sodišča prve stopnje glede sklenitve dogovora o spremenjenem načinu uporabe stanovanjske hiše ne more omajati. Sicer pa iz dopisa z dne z dne 11. 12. 2016 (B1), na katerega se sklicuje pritožba, izhaja, da toženec želi in zahteva, da se tožnica preseli v prvo nadstropje v stanovanjski hiši. Na podlagi tega dopisa ni mogoče zaključiti, da dogovor o ločeni uporabi stanovanjske hiše ni bil sklenjen, temveč je mogoč sklep, da toženec želi, da tožnica dogovor izpolni. Pisni predlog toženčeve pooblaščenke z dne 26. 1. 2017 (A 13) pa se nanaša na vrnitev darila in druge premoženjske zadeve med strankama, zato na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti pisne izjave N.K., saj priča ni odklonila pričanja oziroma odklonila odgovora na posamezna vprašanja zaradi zakonsko določenih razlogov za odklonitev pričanja (231.-234. člen ZPP).

15. Novejša sodna praksa je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču in ugotovitvene dele tožb zavrača, saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji 181. člena ZPP za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnosti listine, v motenjskih pravdah pa se zahteva ugotovitev dejstev – nastalega motenja.2 V predmetni zadevi ugotovitveni del tožbenega zahtevka tudi ni potreben, saj je dajatveni del dovolj določno opredeljen, zato je pravilna tudi odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo v celoti propadla (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL sklep II Cp 2123/2012 z dne 17. 4. 2013 in VSL sklep I Cp 1925/99 z dne 1. 12. 1999. 2 Glej npr. VSL sklep I Cp 22/2010 z dne 8. 4. 2010 in VSL sklep I Cp 44/2011 z dne 5. 5. 2011.