Jedro

V primerih, ko v zvezi z vračanjem podržavljenih nepremičnin nastopi kolizija med zasebnim interesom in javnim interesom se nepremičnina ohrani v sferi javne službe. „Možnosti nadomestitve nepremičnin“, konkretno zgradb, ni možno razlagati posplošeno, tako da naj bi bilo zgradbo kot tako praviloma mogoče nadomestiti z drugo zgradbo. Šele če je v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je možno pridobiti zgradbo, ki bo zadostila navedenemu, je mogoče šteti, da so izpolnjene okoliščine po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu. Ni zadostna že informativna seznanitev o nadomestnih nepremičninah, kjer bi se lahko opravljale dejavnosti javnih služb in bi ugotavljanje konkretnejših okoliščin že preseglo denacionalizacijski postopek.

Pridobitev podatkov od nepremičninskih agencij je eden od načinov preverjanja možnosti nadomestitve podržavljene nepremičnine, vendar pa morajo iz ponudb izhajajoči podatki dati zadostno podlago, da upravni organ lahko preveri, ali je nadomestna stavba glede na konkretno zadevo ustrezna.

Ugotovitev, da podržavljenih nepremičnin, ki sedaj služijo za opravljanje dejavnosti na področju izobraževanja in zdravstva in so bile za ta namen po podržavljenju tudi prenovljene ter za to po potrebi dozidane in prezidane, ni mogoče nadomestiti z drugimi ustreznimi nepremičninami,kar pomeni, da je podana ovira za vrnitev v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je Slovenska odškodninska družba, d.d., dolžna izročiti upravičenki A., za podržavljene nepremičnine in na njih stoječe objekte, v času podržavljenja v k.o. … del parc. št. 15/1 in 35/8 (objekt B.) odškodnino v višini 2.760.170,48 DEM; v k.o. … parc. št. 61/2 in 225, objekt šole s prizidkom in Dom C. (danes D. in E.) odškodnino v višini 4.003.862,00 DEM; v k.o. … del parc. št. 120/3, 76, 79 del, 155, 555 in 159/2 odškodnino v višini 9.169.872,43 DEM, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v 3 mesecih od pravnomočnosti te odločbe (1. in 2. točka izreka); da je s tem odločeno o predmetnem denacionalizacijskem zahtevku v celoti (3. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, stroški organa pa niso bili zaznamovani (4. točka izreka). Izpodbijano odločbo je upravni organ izdal v ponovljenem postopku, po tem ko je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo njegovo odločbo z dne 28. 12. 2009. Glede podržavljenih nepremičnin v k.o. … upravni organ navaja, da se je podržavljenje izvršilo na podlagi Temeljnega zakona razlastitvi. Podržavljeni objekt B., na katerega se predmetna odločba nanaša, je v lasti Republike Slovenije. Upravni organ ugotavlja, da za vrnitev nepremičnine, ki se nahaja v območju zdravstvenih ustanov T. Med … in …, kjer opravljajo javno službo s področja zdravstvene dejavnosti, ni pogojev, ker nepremičnine ni mogoče nadomestiti (1. točka prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). V predmetni stavbi se nahaja F., v okviru katere se izvaja dejavnost Kliničnega oddelka za … in bi bila z vrnitvijo tega objekta bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Objekt je bil večkrat prenovljen in je vključen v kompleks objektov z vso pripadajočo infrastrukturo. Gre tudi za zaključen in povezan zdravstveni proces v tem kompleksu in bi izločitev zahtevanih nepremičnin pomenila, da zdravstvena dejavnost takšnega kompleksa ne bi mogla več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom. Glede vrednosti objekta je upravni organ upošteval korigirano vrednost, ki jo je izračunal cenilec G.G., v višini 2.760.170,48 DEM.

Glede nepremičnin v katastrski občini … (objekt šole s prizidkom in Dom C., danes D. in E.) upravni organ navaja, da so bile podržavljene na podlagi Zakona o zaplembi in o izvrševanju zaplembe in so danes v lasti Mestne občine Ljubljana ter v lasti Republike Slovenije. Objekta na parc. št. 61/2 in 225 sta spremenjena, nadzidana in dozidana v skladu z namenom, za katerega sta bila po podržavljenju dodeljena poverjeništvu za šolstvo za opravljanje javne službe. Po sedanjem stanju se v kompleksu … izvajajo dejavnosti vzgoje in izobraževanja na vseh nivojih. Na tem območju so še druge srednje šole, ki zaokrožajo območje dejavnosti vzgoje in izobraževanja še s srednješolskim E. in študentskim domom ob H. ter vso potrebno zgrajeno infrastrukturo; zgrajena je večnamenska telovadnica – dvorana in zunanje urejene športne površine (atletska steza, igrišči). Podržavljena objekta sta vključena v navedene dejavnosti kot nedeljivi del celote in jih iz kompleksa ni mogoče izločiti, ker bi bila okrnjena njegova osnovna funkcija in prostorska kompleksnost. Gre za zaključen in povezan izobraževalni kompleks, delovanje šol na tem območju je povezano, skupno koristijo zunanje površine, športno dvorano, knjižnico. D. je uporabnik sedanjih parcel št. 363/2, 363/3 in 363/4. Po podržavljenju je bil objekt kapelice obnovljen, opremljen za potrebe šole v učilnice, knjižnice, čitalnico, medioteko, večnamensko dvorano. V tem delu stavbe sta tudi kuhinja in jedilnica. Šola je bila po podržavljenju obnovljena in dograjena, nadzidano je bilo tretje nadstropje in zgrajen prizidek z učilnicami, garderobami in vhodom v šolo. Izvedena so bila tudi večja adaptacijska in investicijska dela. D. je tudi upravnik I., ki je bila zgrajena po podržavljenju in je v lasti Republike Slovenije ter služi drugim šolam in E. Glede navedenih nepremičnin obstajajo ovire za vrnitev po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj objekta služita za izvajanje dejavnosti javne službe na področju vzgoje in izobraževanja in bi bila z njuno vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Podane so tudi ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen. Za te nepremičnine, glede na cenitev izvedenca G.G., pripada upravičenkam odškodnina 4.003.862,00 DEM.

Glede podržavljenih nepremičnin v k.o. … upravni organ navaja, da so bile podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. Objekt na parc. št. 2999, ki je v lasti Republike Slovenije, uporabljajo Z. - Fakulteta J., Ministrstvo za K. in Ministrstvo za L. Objekti so bili spremenjeni, delno porušeni in ponovno pozidani v skladu z namenom, za katerega so bili dodeljeni državnim organom za opravljanje javne službe. V kompleksu parcel št. 2999, 3000 in 3001 se izvajajo dejavnosti državnih organov ter dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Že glede na samo lokacijo in konfiguracijo stavb ni mogoče izločiti iz kompleksa posameznih delov stavb, saj predstavljajo zaokroženo celoto. Odškodnina za objekte znaša 3.121.181 DEM, za zemljišča pa 80.081,29 DEM. Nepremičnine v kompleksu M., ki so bile razlaščene, so sedaj v lasti Republike Slovenije. Gre za objekte, namenjene bivanju dijakov, prostore za upravo, novozgrajeno jedilnico, dve zunanji igrišči in dvorišče ter zelenice. Nepremičnine služijo opravljanju vzgojnoizobraževalne dejavnosti. Podane so ovire za vrnitev v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker nepremičnine služijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in bi bila z njihovo vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Za nepremičnine, v času podržavljenja v k.o. …, pripada upravičenkam odškodnina v skupni višini 9.169.872,43 DEM.

Upravni organ zaključuje, da s to odločbo obravnavanih nepremičnin ni možno vrniti v naravi, ker služijo za opravljanje javnih služb. Nepremičnin objektivno ni mogoče nadomestiti z drugimi. Pri presoji objektivne nezmožnosti nadomestitve nepremičnine je treba upoštevati mikrolokacijo posameznega objekta (ožji center …) in to, da bi nepremičnine morale biti tudi funkcionalno takšne, da bi ustrezale dejavnostim šolstva, dijaškega doma oziroma zdravstva. Glede možnosti nadomestnih lokacij je prvostopenjski organ upošteval urbanistično informacijo Mestne občine Ljubljana in opravil poizvedbe pri naključno izbranih nepremičninskih agencijah. Na podlagi navedenega je odločil, da se upravičenkam za podržavljene nepremičnine plača odškodnina.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je zavrnilo pritožbo Slovenske odškodninske družbe. Pritrdilo ji je sicer, da je preverjanje možnosti nadomestitve nepremičnin zgolj na območju mikrolokacije posamezne nepremičnine preozko. Možnost nadomestitve je treba presojati glede na značilnosti oziroma namen posameznih javnih služb, ki se na konkretnih nepremičninah opravljajo. Zato je po prvostopnem organu dopolnil ugotovitveni postopek glede možnosti nadomestitve obravnavanih nepremičnin z drugimi na celotnem urbanem območju mesta Ljubljane, na katerem je zagotovljena ustrezna pripadajoča urbana infrastruktura, predvsem tudi dostopnost z mestnim potniški prometom. Glede odgovora Mestne občine Ljubljana z dne 17. 9. 2012 navaja, da je v njem napačno povzeto zaprosilo prvostopenjskega organa, saj se to ni nanašalo na bližino sedanjih lokacij obravnavanih objektov, ampak na celotno urbano območje Ljubljana. Vendar to ni vplivalo na uporabnost odgovorov, saj iz njih jasno izhaja, da v odloku o občinskem prostorskem načrtu nadomestne lokacije F., D. in E. ter M., J. in N. niso opredeljene, pri čemer je jasno, da se odgovori nanašajo na celotno območje, ki ga odlok ureja. Na podlagi poizvedb pri desetih nepremičninskih agencijah, od katerih so odgovorile štiri (dve, da ustreznih nepremičnin v svoji ponudbi nimata; O. je poslala seznam nepremičnin, ki jih ima v ponudbi, in predstavlja splošen izsek iz njene ponudbe, od katerih pa je večina namenjena poslovni pisarniški dejavnosti in nobena od navedenih nepremičnin nima zmogljivosti in lastnosti v postopku obravnavanih nepremičnin in ni umeščena v prostor na način, da bi se v njej lahko izvajale javne službe, ki se izvajajo na obstoječih lokacijah; ponudba P. se nanaša na prostore v poslovnih kompleksih, ki so načrtovani in izvedeni za poslovno dejavnost in niti po svoji namembnosti, niti po značilnostih, niti po umeščenosti v prostor, niso ustrezni za izvajanje javnih služb, ki se izvajajo v nepremičninah, ki so predmet izpodbijane odločbe. Zato je drugostopenjski organ pritrdil prvostopenjskemu organu, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, ker so izkazane ovire za vrnitev iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje pa ugotavlja, da so glede vseh obravnavanih nepremičnin izkazane tudi ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj bi se z vrnitvijo nepremičnin bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava. Glede poizvedb o pridobitvi nadomestnih nepremičnin meni, da so odgovori Mestne občine Ljubljana neustrezni, ker se nanašajo na mikrolokacijo obravnavanih objektov, čeprav je bila občina zaprošena za podatke za celotno urbano območje občine. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo, da na nepremičninskem trgu ni mogoče dobiti nadomestnih nepremičnin za podržavljene nepremičnine. Na zaprosilo upravnega organa od devetih zaprošenih agencij ni odgovorilo pet agencij, ena agencija je odgovorila, da trenutno ne razpolaga s povpraševanimi objekti, da pa bi verjetno za te potrebe lahko v določenem časovnem obdobju našli primerne prostore, ena agencija je odgovorila, da v neposredni bližini objektov ni primerljivih nepremičnin oziroma da ji ti podatki niso dostopni, samo dve agenciji pa sta podali konkretna odgovora. Iz odgovora P., d.o.o. izhaja, da na trgu obstajajo štiri poslovne stavbe, ki bi ustrezale povpraševanju upravnega organa, agencija pa je navedla tudi, da je na trgu kar nekaj nepremičnin, primernih za dejavnost vzgoje in izobraževanja, konkretno za dijaške domove. Iz odgovora agencije D. d.o.o. pa izhaja, da na trgu obstaja 18 ustreznih nepremičnin. Tožnica še opozarja, da je drugostopenjski organ prvostopenjskemu organu naložil pridobitev vsaj treh vsebinskih odgovorov nepremičninskih agencij, prvostopenjski organ pa je pridobil le dva, ki po tožničinem mnenju izkazujeta, da so na trgu objekti, ki bi lahko nadomestili podržavljene objekte, ali vsaj nekatere izmed njih. Nadalje tožnica navaja, da ZDen ne določa, da je treba v postopku denacionalizacije že kar poiskati konkretno ustrezno nepremičnino. Dovolj je ugotovitev, da take nepremičnine na trgu obstajajo. Tožnica je v postopku še sama pridobila odgovor nepremičninske agencije R., ki ga upravni organ ne omenja. Iz tega odgovora izhajata dve ponudbi za nadomestitev objektov: na lokaciji … obstoječa nepremičnina je po navedbah agencije primerna za ureditev dijaškega doma, domov za ostarele, izobraževalne ustanove, knjižnice, ambulante, lekarne. Objekt ima P + 4 nadstropja + M v skupni izmeri 2800 m2, na zemljišču 1450 m2, na katerem so tudi parkirišča. Objekt je bil zgrajen leta 1964, sedaj ima približno 150 sob, vsaka etaža ima dve skupni kopalnici s tuši in wc-ji. V kletnih prostorih je pralnica, kuhinja, kurilnica ter nekaj sob. Nepremičnina na lokaciji … ima 11000 m2 poslovnih prostorov z možnostjo preureditve, primernih za servisne, izobraževalne storitve, pisarniške in druge dejavnosti, na zemljišču 17000 m2, možnost pozidave 60%, K + VP + 2N. Objekt je bil zgrajen leta 1985 in ima 700 parkirnih mest. Glede na navedeno tožnica meni, da zatrjevana absolutna nenadomestljivost objektov ni izkazana. Pri tem poudarja, da gre pri ponudbi agencije R. za lokacijo …, ki je v neposredni bližini B.. Glede objekta E. pa navaja, da je iz Poročila o realizaciji letnega delovnega načrta E. za šolsko leto 2011/2012 ugotovila, da v sklopu doma delujejo tri stavbe (A, B in C), pri čemer je predmet denacionalizacijskega postopka stavba C. Iz poročila izhaja, da se vpis dijakov od leta 2000 vsako leto zmanjšuje v povprečju za eno vzgojno skupino in da se predvideva, da se bo delež dijakov, ki bivajo v domu, do leta 2015 še naprej zmanjševal. Mesta, ki jih ne zasedejo dijaki, se ponudijo Univerzi v Ljubljani (v letu 2011/2012 so sprejeli 85 študentov). Na podlagi navedenega tožnica zaključuje, da E. objekta C za opravljanje svoje dejavnosti ne potrebuje, in ga je mogoče vrniti v naravi. Ugotovitve drugostopenjskega organa o ponudbi agencij tožnica ocenjuje za pavšalne in z ničemer podprte, so le splošna ocena toženke o ustreznosti ponujenih nepremičnin, kar pa presega okvir ZDen, v smislu katerega je dovolj ugotovitev, da nepremičnine na trgu dejansko obstajajo, kar pa iz ponudb nedvomno izhaja. Zato niso podane ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena. Napačno je tudi sklepanje o obstoju ovir po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj zgolj navedbe o obstoju kompleksov za tak sklep ne zadoščajo. Teh ovir niti ni izkazoval zavezanec, na strani katerega je dokazno breme o tem. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, na katere dejanske okoliščine, ki so pomembne za uporabo pravnega standarda bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin, je upravni organ oprl svojo odločitev. Dejanske okoliščine je treba ugotoviti natančno in konkretno za vsak primer posebej, pri čemer je treba ugotoviti, v čem bi bila z vrnitvijo v naravi podana bistvena okrnitev kompleksa oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin, kaj konkretno predstavlja kompleks, s čim je opredeljen ta kompleks, kakšne so obveznosti lastnika oziroma upravljavca kompleksa, kakšna je ureditev in delovanje kompleksa. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo drugostopenjskega organa.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo navaja, da gre za dolgotrajen postopek, ki ga zavezanci zavlačujejo.

Stranka z interesom Republika Slovenija, ki daje odgovor na odločitev v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremičnino … - B., navaja, da ta nepremičnina predstavlja del kompleksa, ki ga tvorijo objekti, namenjeni za dejavnost F. in S. Dejavnost F. z vsemi tremi kliničnimi oddelki se izvaja v glavnem objektu T., v objektu U. in v objektu V. Dejavnosti, ki se opravljajo v stavbi B., se prepletajo z delom vseh treh kliničnih oddelkov F.. Najobsežnejša dejavnost v tej stavbi je dejavnost specialističnih ginekoloških ambulant, v stavbi pa so še druge ambulante in laboratoriji, katerih dejavnost stranka z interesom podrobno pojasni. Stavba B. je za T. še vedno vitalni člen izvajanja dejavnosti F. in S. in je bila ob koncu osemdesetih let tudi obnovljena v ta namen. Zdravstvena dejavnost na področju ginekologije se opravlja v sklopu prej navedenih objektov in bi izločitev katerega od obstoječih objektov bistveno okrnila prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora. Izločitev ginekološke ambulantne dejavnosti, laboratorijske dejavnosti in centra za dializo iz neposredne dejavnosti klinik bi pomenila neučinkovito izvajanje nalog zdravstvene dejavnosti in neuresničevanje pacientovih pravic do zdravstvenega varstva. Iz izjav nepremičninskih agencij ne izhaja, da na trgu obstajajo nepremičnine, kjer bi se prej navedena dejavnost izvajala. Tudi odgovor nepremičninske agencije R. tega ne dokazuje. Gre zgolj za mnenje agencije, ki zanj nima nobene strokovne utemeljitve. Iz njega ni mogoče zaključiti, da gre za objekt, ki lahko nadomesti obstoječi objekt B. in v katerem bi se lahko takoj izvajala obstoječa zdravstvena dejavnost, ne da bi prišlo do bistvene okrnitve te dejavnosti. Ne glede na samo prostorsko umeščenost objektov, ki je ključni element v procesu izvajanja zdravstvene dejavnosti, mora biti izkazano, da ima nepremičnina zmogljivosti in lastnosti obstoječe nepremičnine. Po informacijah naj bi šlo za večstanovanjsko stavbo s prostori za poslovno rabo, ki se nahaja v blokovskem naselju in bi naj bila že zasedena. Po mnenju stranke z interesom so izkazane ovire za vrnitev v naravi po 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Stranka z interesom D. v odgovoru na tožbo navaja, da so predmet odločanja pritličje, prvo in drugo nadstropje dela stavbe šole na parc. št. 363/2 in del stavbe na parc. št. 363/3 s fundusom tega dela. Oba dela sta dela sedaj enotne stavbe, ki sta medsebojno in v razmerju do novega prizidka neločljivo povezana in je vse dele sedaj enotnega šolskega poslopja mogoče obravnavati samo kot nedeljivo celoto. Zato so podane ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen že v razmerju do samega objekta šole, take ovire pa so podane tudi glede na okoliške objekte (telovadnico, atletski stadion, dvorišče). Izločitev objekta, ki je v centru kompleksa šol, iz izvajanja izobraževalne dejavnosti, bi okrnila prostorsko kompleksnost in namen izrabe tega prostora. Pravilno je po njenem mnenju upravni organ presodil tudi obstoj ovir po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. S tem v zvezi meni, da iskanje nadomestnih lokacij preko nepremičninskih agencij ne daje pravilnih odgovorov, posebej glede nepremičnin, namenjenih zdravstvu in izobraževanju, ki se vedno gradijo namensko za izvajanje teh dejavnosti. Za vzpostavitev nadomestne nepremičnine bi bilo treba zagotoviti cca 3500 m2 površin prostorov za pouk, cca 1500 m2 površin ostalih prostorov in cca 1200 m2 komunikacijskih površin, tj. cca 6200 m2 notranjih površin in cca 9000 m2 zunanjih površin. Nobene agencija ni ponudila takšne nadomestne nepremičnine. MOL pa je upravni organ obvestila, da nadomestna lokacija za šolo ni predvidena. Stranka z interesom predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom Z. v odgovoru na tožbo meni, da iz odgovora Mestne občine Ljubljana, ki se opira na Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL, izhaja, da nadomestne lokacije J. ni. Pravilna je tudi ugotovitev, da na trgu nepremičnin ni mogoče pridobiti ustreznih nepremičnin za opravljanje dejavnosti izobraževanja na tej fakulteti, saj je na to mogoče sklepati iz odgovorov nepremičninskih agencij. Poslovna stavba namreč ne more služiti dejavnosti izobraževanja, ker nima velikih predavalnic (objekt …), objekt v industrijski coni in povezan z neustrezno vozno linijo, ter še nedograjen objekt, ni ustrezen (…), enako velja za objekt z visoko najemnino (…). Poslane ponudbe objektov niso ustrezne. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom, M., v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi upravnega organa. Navaja, da se v predmetni nepremičnini opravlja dejavnost s področja vzgoje in izobraževanja in sicer za bivanje dijakov, ki obiskujejo srednje šole, ki se nahajajo v njeni bližini in sicer v centru Ljubljane. Nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugimi nepremičninami v njeni bližini, nadomestne lokacije zanjo pa na celotnem urbanem območju MOL ni. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je nepremičnine, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, možno vrniti v naravi. Upravni organ je odločil, da je ta oblika denacionalizacije izključena iz razlogov, ki jih določata 1. in 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen.

Po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški; po 4. točki pa je ovira podana, če bi se z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izhaja, da je v primerih, ko v zvezi z vračanjem podržavljenih nepremičnin nastopi kolizija med zasebnim interesom (vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu) in javnim interesom (opravljanje javne službe v podržavljeni nepremičnini), zakonodajalec odločil, da se nepremičnina ohrani v sferi javne službe. Opravljanje dejavnosti javne službe v podržavljeni nepremičnini je pred vrnitvijo nepremičnine varovano v primerih, ko nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino in v primerih, ko je nadomestitev možna, vendar iz ekonomskih razlogov, zaradi stroškov, neopravičljiva (v obravnavanem primeru je upravni organ ocenil, da podržavljenih nepremičnin ni možno nadomestiti). Kriterijev, po katerih se ugotavlja možnost nadomestitve podržavljene nepremičnine, ZDen ne določa. Ne glede na to, da gre za izjemo od pravila, da se podržavljene nepremičnine vračajo, pa po mnenju sodišča „možnosti nadomestitve nepremičnin“, konkretno zgradb, ni možno razlagati posplošeno, tako da naj bi bilo zgradbo kot tako praviloma mogoče nadomestiti z drugo zgradbo. Ustreznost nadomestitve je treba ugotavljati glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč predvsem funkcionalnost nadomestne nepremičnine, druge okoliščine kot npr. opravljanje javne službe po teritorialnem principu, čas, v katerem je podržavljeno nepremičnino možno nadomestiti, okoliščine, ki lahko vplivajo na zagotavljanje nadaljnjega nemotenega izvajanja javne službe ipd.. Šele če je v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je možno pridobiti zgradbo, ki bo zadostila navedenemu, je mogoče šteti, da so izpolnjene okoliščine po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu. Sodišče se namreč ne strinja s tožnico, da je zadostna že informativna seznanitev o nadomestnih nepremičninah, kjer bi se lahko opravljale dejavnosti javnih služb (za kar bi bila potrebna še preureditev zgradb) in bi ugotavljanje konkretnejših okoliščin že preseglo denacionalizacijski postopek.

Upravni organ je svojo oceno, da podržavljenih nepremičnin ni mogoče nadomestiti, oprl na odgovor Mestne občina Ljubljana in na odgovore, ki so jih posredovale nepremičninske agencije. Sodišče se s tožnico ne strinja, da je odgovor Mestne občine Ljubljana napačno interpretiral (organ je spraševal za možnost nadomestitve na celotnem urbanem območju Ljubljane, iz uvodnega stavka odgovora pa bi izhajalo, da se odgovor nanaša na možnost nadomestitve v bližini sedanjih lokacij). Razlogovanje drugostopenjskega organa, da ker iz odgovora izhaja, da v Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana ni nadomestnih lokacij za podržavljene nepremičnine, to pomeni, da na celotnem območju, ki ga ureja Odlok (torej na celotnem območju Ljubljane), ni predvidenih novih lokacij, je logično. Da bi iz odgovora Mestne občine Ljubljana izhajalo, da takšne lokacije so, pa tožnica ne ugovarja. Sicer pa se po mnenju sodišča tudi glede na drug kriterij iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen „bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti“, izpolnjevanje katerega je prvostopenjski organ za sklope podržavljenih nepremičnin (v k.o. … B., v k.o. … D. in E., v k.o. … objekti na … in M.) utemeljeval tudi s konkretno umestitvijo podržavljenih nepremičnin v prostor, dograditvijo teh objektov, njihovo povezanostjo s sosednjimi zgradbami oziroma v njih izvajajočo dejavnostjo, zaradi česar bi vrnitev podržavljenih nepremičnin vplivala na izvajanje javne službe, pokaže, da je tudi lokacija nadomestne nepremičnine pomembna.

Sodišče pritrjuje tudi presoji upravnega organa glede ponudb za nadomestne zgradbe, katere so posredovale nepremičninske agencije. Pridobitev podatkov od nepremičninskih agencij je eden od načinov preverjanja možnosti nadomestitve podržavljene nepremičnine, vendar pa morajo iz ponudb izhajajoči podatki dati zadostno podlago, da upravni organ lahko preveri, ali je nadomestna stavba glede na konkretno zadevo ustrezna. V zvezi z v obravnavanem primeru pridobljenimi ponudbami sodišče najprej meni, da je ponudb dovolj. Ne strinja se namreč s tožnico, da sta vsebinska odgovora le dva (odgovora P., d.o.o. in O., d.o.o., ki sporočata podatke o nepremičninah), saj tudi odgovor, da agencija ne razpolaga z nepremičninami, za kakršne so se opravljale poizvedbe, pa tudi ko agencija ne odgovori, dejansko pomeni vsebinski odgovor – takšne nepremičnine nima. Ponudbi P., d.o.o. in O., d.o.o. pa je po presoji sodišča upravni organ pravilno ocenil. Sodišče se ne strinja s tožnico, da je njegova ocena pavšalna in z ničemer podprta. Meni, da je dovolj razumna in dodatne, specifične strokovne opredelitve za potrebe tega postopka ne potrebuje. Poslovne stavbe oziroma poslovni prostori (te je ponujala P., d.o.o.) tudi po mnenju sodišča ne morejo biti ustrezna nadomestitev za stavbe, v katerih se izvaja zdravstvena, vzgojna ali izobraževalna dejavnost, saj glede teh dejavnosti veljajo določeni prostorski standardi oziroma posebne tehnične zahteve (za zdravstvene objekte prostorsko tehnična smernica TSG-12640-001:2008). Ponudba agencije D., d.o.o., pa tudi po mnenju sodišča ne vsebuje takšnih konkretnih podatkov, da bi iz njih bilo mogoče zaključiti, da so ponujene nepremičnine ustrezne nadomestne nepremičnine za podržavljene stavbe. Upravni organ se sicer ni opredelil do ponudbe agencije R., d.o.o, ki jo je tožnica priložila pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, v kateri pa ni opravičila, zakaj tega dokaza ni predložila že prej (drugi odstavek 238. člena ZUP). Glede na stališče, ki ga je zavzelo o tem, kakšna naj bi bila ponudba, pa meni, da tudi ponudba R., d.o.o. (ena lokacija se nanaša na poslovne prostore, ena pa je nekonkretna, veljala naj bi tako za dijaški dom, izobraževalno ustanovo, ambulanto), ni dokaz, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev. Glede na navedeno zavrača mnenje tožnice, da iz ponudb nepremičninskih agencij izhaja, da je na nepremičninskem trgu mogoče dobiti (ustrezne) nadomestne nepremičnine.

Na sprejeto odločitev po mnenju sodišča tudi ne vplivajo podatki v Poročilu o realizaciji letnega delovnega načrta E. za šolsko leto 2011/2012, katere navaja tožnica v tožbi. Iz Poročila ne izhaja, da E. objekta C., ki je predmet denacionalizacije, za svojo dejavnost ne potrebuje, kot to meni tožnica, saj se v Poročilu navaja (točka 3), da prosta mesta, torej ne vsa mesta, namenjajo študentom X. Iz tega je mogoče sklepati, da na ta način dosegajo polno zasedenost doma in to v namene izvajanja javne službe.

Glede na navedeno sodišče meni, da je ugotovitev, da podržavljenih nepremičnin, ki sedaj služijo za opravljanje dejavnosti na področju izobraževanja in zdravstva – kar ni sporno, in so bile za ta namen po podržavljenju tudi prenovljene ter za to po potrebi dozidane in prezidane – česar tožnica prav tako ne prereka, ni mogoče nadomestiti z drugimi ustreznimi nepremičninami. To pa pomeni, da je podana ovira za vrnitev v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Sodišče se z upravnim organom strinja, da obstaja tudi zavrnilni razlog po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Na ta razlog se je sklicevala X. v vlogi z dne 4. 7. 2011, D. pa v vlogi z dne 26. 10. 2009 in vlogi z dne 15. 9. 2011. Sicer pa se na razlog, ki ga za zavrnitev vrnitve podržavljenih nepremičnin določa ZDen, upravni organ lahko opre, če ugotovi dejstva, ki jih lahko subsumira pod relevantno zakonsko določbo. Taka dejstva pa so mnenju sodišča iz vlog zavezancev, ki so jih podali v upravnem postopku, ter ponovno opisali v sodnem postopku, izhajala. Sodišče se s tožnico ne strinja, da se upravni organ glede kompleksov za posamezne sklope podržavljenih nepremičnin ni zadostno opredelil, saj je navedel, kaj naj bi predstavljalo kompleks, kdo nepremičnine v kompleksu uporablja, za katere dejavnosti se nepremičnine uporabljajo, zakaj naj bi izločitev podržavljene nepremičnine iz kompleksa vplivala na funkcionalnost kompleksa. Iz opisov je mogoče sklepati, da gre za dejansko povezanost nepremičnin v posameznih sklopih, kot jih je obravnaval upravni organ, v neko prostorsko in funkcionalno celoto. Nepremičnine v posameznem sklopu so vključene v dejavnost, ki se v konkretnem sklopu izvaja in bi izločitev podržavljene nepremičnine (ob tem ko ni mogoče predvideti, ali bi denacionalizacijski upravičenec v vrnjeni nepremičnini opravljal isto dejavnost) okrnila namen izrabe prostora oziroma nepremičnin. Sicer pa tožnica tudi ne navaja konkretno, v čem so zaključki upravnega organa o obstoju kompleksov zmotni, ampak ostajajo njeni očitki na splošni ravni.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovne zahtevke strank z interesom je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.