Jedro

V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so bili v določenih minulih obdobjih vojne ali vojaške agresije na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V Zakonu o vojnih veteranih pa je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja. Navedena zakona nimata določb o nezdružljivosti statusov, v 9. členu ZZVN je celo nasprotno določeno, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Glede na navedeno ni mogoče odločitev o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja vezati na pridobitev statusa vojnega veterana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke - Ministrstva ... z dne 10.2.2000, odpravi, zadeva pa vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2000, s katero je ta v ponovljenem postopku in ob izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. U 142/98 z dne 23.11.1999, odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 20.3.1997, ter ji zadevo vrnila v ponovno odločanje. Organ prve stopnje je s citirano odločbo tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja-izgnanca za čas od 4.7.1941 do 31.12.1941, zavrnil pa njegov zahtevek za priznanje statusa za čas od 1.1.1942 do 15.5.1945 iz razloga sodelovanja z NOB. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da v upravnem postopku na prvi stopnji niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva in da so kršitve postopka, na katere je opozorilo Upravno sodišče RS, take narave, da je potrebno na podlagi določb 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, dalje: ZUP/86) prvostopenjsko odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v dopolnitev postopka in novo odločanje. Pri tem pa tožena stranka upravni organ prve stopnje opozarja na zavzeto stališče, da ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja osebi, ki ji je priznana posebna doba zaradi aktivne in organizirane udeležbe v NOB in ta čas vštet v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. V zakonodaji Republike Slovenije, zlasti v predpisih o pokojninskem zavarovanju in v predpisih o vojnih veteranih ni podlage, da bi se udeležencem v NOB priznala na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja še pravica do doživljenjske rente, medtem ko aktivni udeleženci NOV te pravice ne bi mogli uveljavljati.

Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da so ugotovljene kršitve takšne narave, da je potrebno zadevo vrniti v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, prav tako pa je menilo, da je odločba tožene stranke izdana ob upoštevanju napotil iz sodbe in pravil postopka. Ugovori, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi in se nanašajo na zahtevek, pa se bodo lahko uveljavljali šele s pritožbo zoper novo odločbo organa prve stopnje in s tožbo v upravnem sporu zoper akt organa druge stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi smiselno uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem, da se osebam za čas vključitve v NOB ne morejo priznati status in pravice žrtve vojnega nasilja ter v zvezi s tem ponavlja ugovore iz tožbe. Meni, da je Upravno sodišče RS že v prvi sodbi (št. U 142/98 z dne 23.11.1999) napačno štelo, da z vključitvijo v NOV niso več podani pogoji iz 1. člena ZZVN, to je izpostavljenost nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, zaradi česar aktivnih udeležencev v NOB ni mogoče šteti med žrtve vojnega nasilja. To stališče pa je upoštevala tudi tožena stranka pri svoji ponovni odločitvi. S pričetkom organiziranega in ilegalnega dela za NOB na N. gimnaziji (v času od 1.1.1942 do 16.8.1944) izgnanstvo namreč ni prenehalo. Težko ilegalno delo in vse nevarnosti preganjanja so bile dnevna grožnja ne samo tožniku temveč celotni družini. Tudi odhod v partizane (dne 16.8.1944) je pomenil le razliko v načinu življenja, nasilje okupatorja pa je bilo še hujše. Izgnanstvo je tako prenehalo šele z osvoboditvijo in možnostjo vrnitve domov. Meni, da je stališče, da status žrtve vojnega nasilja ni združljiv s statusom veterana, pravno napačno, saj je v nasprotju z 9. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 in 43/99, dalje ZZVN). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so med drugo svetovno vojno ali v določenih drugih minulih obdobjih ali okoliščinah pretrpeli nasilje, zaradi katerega so utrpeli negativne posledice žrtve vojnega nasilja. V Zakonu o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 76/03, dalje ZVV) pa je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja-vojni veterani. Niti ZZVN niti ZVV nimata določb o nezdružljivosti obeh statusov. V 9. členu ZZVN je celo nasprotno določeno, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Določb o nezdružljivosti statusov v ZZVN in ZVV ni. ZZVN ima le določbo 2. odstavka 9. člena o prepovedi kumuliranja istovrstnih pravic iz različnih statusov. Glede na navedeno ureditev je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja izgnanca pomembno le, ali obstaja dejansko stanje, ki ga za priznanje tega statusa zahteva zakon. Zgolj dejstvo, da je tožnik v času izgnanstva aktivno sodeloval z NOB, ne more biti zadosten razlog, za odločitev, da je zaradi tega prekinjena vzročna zveza med začetim prisilnim ukrepom izgona in izgnanstvom tožnika. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je potrdilo napotke tožene stranke organu prve stopnje, da osebi, ki ji je priznana posebna doba zaradi aktivne in organizirane udeležbe v NOB, ni mogoče priznati statusa in pravic po ZZVN. Pritrditi pa je potrebno stališču, da z vključitvijo osebe v NOV (odhodom v partizane) niso več podani pogoji iz 1. člena ZZVN, to je izpostavljenost nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Šteti je potrebno, da je nasilje okupatorja nad osebo prenehalo z njenim vstopom v vojaške formacije narodnoosvobodilne vojske. Pojmovno namreč ni mogoče, da se nekdo z orožjem bori proti nasilju okupatorja in je istočasno žrtev takega nasilja. Zato so v tem delu pritožbeni ugovori neutemeljeni.

Na podlagi navedenega je bilo pritožbi potrebno ugoditi. Zato je sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.