Jedro

Inšpekcijski postopek je postopek, ki se uvede po uradni dolžnosti in pristojni organ mora postopek ustaviti, če ugotovi, da ni (več) potrebe ali pogojev za nadaljevanje postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Enote Maribor z dne 28.10.2002. S slednjim je bil ustavljen upravni postopek, uveden dne 21.6.2002, glede reklamacijskega zahtevka v zvezi z obračunom vode na odjemnem mestu A. Sodišče prve stopnje je potrdilo pravilnost odločitve ter pritrdilo razlogom tožene stranke. Navedlo je, da je med strankama upravnega spora sporna izdaja sklepa o ustavitvi upravnega postopka, ki ga je prvostopni upravni organ uvedel 21.6.2002. Postopek je bil voden skladno z določbo 48. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98), ki določa, da je treba pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilnem mestu. Zaradi ugotovljene napake je bil vodomer začasno zapečaten ter zamenjan z novim, tožeči stranki pa nadalje obračunana poraba vode na podlagi odčitka na zamenjanem vodomeru. Po presoji prvostopnega sodišča je upravni organ pravilno uporabil določbo 4. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), po kateri organ postopek, začet po uradni dolžnosti, lahko ustavi, ter postopek s spornim sklepom ustavil. Iz obrazložitve sklepa in izpodbijane odločbe namreč izhaja pravilna ugotovitev, da pogoji za nadaljevanje postopka na podlagi 48. člena ZVPot niso več podani, zato tožeča stranka s svojo zahtevo po nadaljevanju upravnega postopka, ki jo utemeljuje z nerešenim sporom z A. vodovodom d.d., ne more uspeti. Upravni organ namreč za razrešitev tega spornega razmerja ni stvarno pristojen. Prav tako tožeča stranka ne more uspeti s svojo zahtevo, da iz prvostopnega sklepa ni razvidno ukrepanje upravnega organa zoper A. vodovod d.d., saj tožeča stranka ne more predlagati sankcij, opredeljenih v ZVPot, ampak te izreka (glede na ureditev, veljavno v času odločanja tožene stranke) v prekrškovnem postopku pristojni organ.

Zoper prvostopno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo (sedaj revizijo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo o obravnavani zadevi ter napačno ugotovilo, da sta upravna organa pravilno uporabila določbo 135. člena ZUP. Upravna organa po mnenju tožeče stranke nista želela slediti zadevi ter postopek nadaljevati, pač pa sta ga enostransko in preuranjeno ustavila, čeprav je ob strani še cela vrsta nerešenih zadev. Tožeči stranki tako ni dana nobena garancija, da ne bo znova izpostavljena pritiskom v zvezi z odjemnim mestom oziroma se bo znašla ob velikem računu trošarine vode, ki jih pravna oseba doslej z nobenim sklepom še ni stornirala. Tožeča stranka je predlagala prvostopnemu organu, da zadevo reši v celoti in to z vabljenjem tožeče stranke in pravne osebe za skupno rešitev spornega vprašanja. Dejansko stanje je med strankama tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovni postopek ter naloži obema upravnima organoma dokončanje zadeve hkrati z dokončno rešitvijo tudi materialnega dolžniško-upniškega razmerja med strankama ter da tudi pripozna stroške tega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V predmetnem upravnem sporu je namreč sporen sklep o ustavitvi postopka, ki ga je pristojni upravni organ – tržni inšpektor Tržnega inšpektorata RS, Enota Maribor, izdal dne 28.10. 2002. Z njim je bil ustavljen postopek, ki je bil po uradni dolžnosti uveden 21.6.2002 na podlagi 48. člena ZVPot. Inšpekcijski postopki se uvedejo po uradni dolžnosti, saj je inšpekcijski nadzor nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov ter se izvaja z namenom varovanja javnega interesa ter interesa pravnih in fizičnih oseb (Zakon o upravi, Uradni list SRS, št. 67/94 in Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Uradni list št. 56/02).

V skladu z izrecno odločbo 4. odstavka 135. člena ZUP lahko organ ustavi postopek, če se je začel po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da pristojni organ mora ustaviti postopek, če ugotovi, da ni potrebe ali pogojev za nadaljevanje postopka. Tudi revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da v obravnavanem primeru pogoji za nadaljevanje postopka, vodenega na podlagi 48. člena ZVPot, niso več podani, saj iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil vodomer zamenjan, nadaljnji računi pa izstavljeni po dejanski porabi, torej v skladu z navedeno določbo ZVPot, ki, kot je že navedeno, določa, da je treba pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilnem mestu. Glede ugovorov tožeče stranke, da sporno razmerje med tožečo stranko in A. vodovodom d.d. ni v celoti rešeno, ki jih ponavlja tudi v reviziji, pa je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da upravni organ ni stvarno pristojen za razrešitev spornega dolžniško – upniškega razmerja med tožečo stranko in A. vodovodom d.d..

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, kar je uveljavljala tožeča stranka. Prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, na kar vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Revizije pa, kot že navedeno, ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z 29. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.