Jedro

Upravni organ ni ravnal pravilno, ko je tožnikovo prošnjo zavrgel, nujno BPP pa štel za neupravičeno prejeto, ker tožnik v roku ni poslal zahtevanih pojasnil in z njimi "dopolnil" svoje prošnje. To pa pomeni, da organ kljub tožnikovi pasivnosti njegove vloge ne bi smel zavreči, niti zgolj zaradi tega nujne odobrene BPP šteti kot neupravičeno dodeljene, ampak bi moral tožnikovo prošnjo obravnavati po vsebini in o njej meritorno odločiti. Pri tem bi se pokazalo, ali so bili od tožnika zahtevani podatki dejansko pomembni za odločanje o prošnji in s tem za presojo, ali je bila nujna BPP neupravičeno dodeljena, ker tožnik ni izpolnjeval zakonskih pogojev za BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 881/2013 z dne 15. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo: ugotovila, da je bila tožniku z odločbo Bpp 881/2013 z dne 3. 9. 2013 neupravičeno odobrena nujna brezplačna pravna pomoč (BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na naroku 5. 9. 2013 v njegovi zadevi I Kpr 12083/2013 Okrožnega sodišča v Kranju (1. točka izreka); zavrgla njegovo prošnjo, vloženo 21. 8. 2013, za dodelitev BPP v obliki nadaljnjega pravnega svetovanja in zastopanja za postopek na prvi in drugi stopnji v omenjeni Kpr zadevi in v morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku (2. točka); odločila, da je tožnik dolžan povrniti stroške neupravičeno odobrene BPP in stroške, ki jih je bil oproščen, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka); odločila, da bo o času in načinu vračila neupravičeno prejete BPP odločeno s posebno odločbo (4. točka) in da stroški postopka niso nastali (5. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku za omenjeno Kpr zadevo z odločbo z dne 3. 9. 2013 odobrena nujna BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na naroku 5. 9. 2013 . V nadaljevanju postopka je zato organ ugotavljal, ali so bili za odobritev BPP izpolnjeni vsi pogoji. Ker je razpolagal s podatki, da so tožnikovi otroci v rejništvu, ga je glede na tretji odstavek 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) 3. 9. 2013 pozval, naj svojo prošnjo za dodelitev BPP dopolni tako, da pojasni, ali je v celoti oproščen plačila institucionalnega varstva za dva otroka, za tretjega pa, ali je oproščen rejnine, za svojo izvenzakonsko partnerko pa naj navede višino prejetega regresa oziroma dodatka za rekreacijo. Ker tožnik prošnje v določenem roku ni dopolnil, je organ štel, da mu je bila nujna BPP odobrena neupravičeno, v preostalem delu (za nadaljnji potek Kpr postopka) pa je njegovo prošnjo kot nepopolno zavrgel in se pri tem skliceval na drugi odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila zahtevana dopolnitev prošnje za odločitev v zadevi popolnoma nepotrebna. Pomembno je le, da je brez premoženja in brez vsakih dohodkov, ne pa tudi, ali je za otroke oproščen plačevanja bivanja v domu in rejnine. Tudi če ne bi bil oproščen, to ne bi vplivalo na njegovo upravičenost do BPP.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Iz previdnosti ugovarja pravočasnosti tožbe, saj iz prejete vloge ni razvidno, da bi bila tožba oddana priporočeno na pošti 23. 12. 2013, ko se je iztekel rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Po njenem je tožba neutemeljena tudi zato, ker ne zahteva odprave izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo kot prepozno zavrže, podrejeno, naj jo zavrne.

V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 22. 11. 2013, tožba pa priporočeno vložena po pošti 23. 12. 2013, torej pravočasno, upoštevaje, da je bil 30. dan za vložitev tožbe nedelja (četrti odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Res je, da tožnik v tožbi izrecno ni predlagal, naj sodišče odpravi izpodbijani upravni akt. Vendar pa je sodišče ob upoštevanju, da je tožba vložena zoper odločbo, ker se tožnik z njo ne strinja, smiselno štelo, da zahteva njegovo odpravo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev temelji na predpostavki, da je tožnik v obravnavanem primeru vložil nepopolno prošnjo za dodelitev BPP, ki je kljub pozivu organa v roku ni dopolnil, zaradi česar jo je bilo treba zavreči. To je imelo za posledico tudi ugotovitev, da je bila nujna BPP, dodeljena na podlagi iste prošnje, tožniku neupravičeno priznana.

Obravnava tožnikove prošnje kot nepopolne zaradi okoliščin, navedenih v izpodbijani odločbi, je napačna. V skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUP mora vloga vsebovati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, med drugim navedbo organa, zadevo, katere se tiče, zahtevek oz. predlog, podatke o vlagatelju ipd. Po drugem odstavku istega člena mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis, v konkretnem primeru torej podatke iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP. Glede na tretji odstavek 66. člena ZUP se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis. Navedeno pomeni, da če ne gre za taka dokazila, vloga ni nepopolna in mora organ ravnati po 140. členu ZUP. Ta v drugem odstavku določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Po tretjem odstavku istega člena je organ dolžan v primeru, če stranka v roku zahtevanih dokazov ne predloži, nadaljevati postopek in ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP. To pomeni, da mora organ v takem primeru odločiti po vsebini.

Predpis je torej tisti, ki določa sestavine popolne vloge. Po prvem odstavku 32. člena ZBPP se prošnja za dodelitev BPP vloži pisno na predpisanem obrazcu. Iz navedene ali drugih določb ne izhaja, da morajo biti obrazcu priložene ustrezne listine ali izjave o dejstvih, pomembnih za odločanje v postopku dodelitve BPP. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi bil sam obrazec (vloga) nepopolno izpolnjen, upravni organ ni ravnal pravilno, ko je tožnikovo prošnjo zavrgel, nujno BPP pa štel za neupravičeno prejeto, ker tožnik v roku ni poslal zahtevanih pojasnil in z njimi „dopolnil“ svoje prošnje. To pa pomeni, da organ kljub tožnikovi pasivnosti njegove vloge ne bi smel zavreči, niti zgolj zaradi tega nujne odobrene BPP šteti kot neupravičeno dodeljene, ampak bi moral tožnikovo prošnjo obravnavati po vsebini in o njej meritorno odločiti. Pri tem bi se pokazalo, ali so bili od tožnika zahtevani podatki dejansko pomembni za odločanje o prošnji in s tem za presojo, ali je bila nujna BPP neupravičeno dodeljena, ker tožnik ni izpolnjeval zakonskih pogoje za BPP.

S tem v zvezi se sodišče sicer ne strinja s tožnikom, da je bilo za odločitev v zadevi pomembno le njegovo premoženjsko stanje. Finančni položaj prosilca, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči (tožnik po lastnih navedbah ni bil njen prejemnik), se po prvem odstavku 12. člena ZBPP ugotavlja glede na prosilčeve dohodke in prejemke ter na dohodke in prejemke njegove družine ter glede na njihovo premoženje. V tem pogledu je torej organ za BPP dolžan ugotavljati finančni položaj cele družine, s tem pa tudi to, kdo so družinski člani. Po tretjem odstavku 23. člena ZBPP pa se mednje ne štejejo otroci in pastorki iz druge in četrte alineje prvega odstavka tega člena, ki so v rejništvu in za katere so starši v celoti oproščeni plačila rejnine, in druge osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščene plačila storitve.

Ker pa v obravnavanem primeru ni sporno, da imata tožnik in izvenzakonska partnerka tri otroke, ki sta jih dolžna preživljati, bi bil podatek o tem, ali sta zanje oproščena plačila rejnine in storitev institucionalnega varstva, potreben le v primeru, če bi finančni položaj tožnika in njegove partnerke presegel cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob upoštevanju le njiju kot družinskih članov. Okoliščina, da so tudi otroci družinski člani, bi višino dohodka na družinskega člana kvečjemu še dodatno znižala (ob predpostavki, da otroci nimajo premoženja).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V zvezi s tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila takse sodišče pojasnjuje, da se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).