Jedro

Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ter izpostavljanje zdravstvenih razlogov niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obsojenemu D. L. stranska denarna kazen, izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 29. 8. 2018, opr. št. I K 30929/2018, v višini 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, oziroma skupno 2.000,00 EUR, v višini 1.300,00 EUR, oziroma 65 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, ki je v postavljenem roku ni plačal in ki se je ni dalo niti prisilno izterjati, spremenjena v kazen 33 dni zapora.

2. Zoper sodbo se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da denarne kazni ni zmogel plačati iz zdravstvenih razlogov ter slabih premoženjskih razmer. Je socialno ogrožena oseba, ki stanuje v bivalni enoti in prejema denarno socialno pomoč. Obenem je srčni in sladkorni bolnik. Delno je stransko denarno kazen poravnal v znesku 700,00 EUR. Prosi, da se mu omogoči nadaljnje obročno odplačevanje denarne kazni v obdobju desetih mesecev v mesečnih zneskih po 130,00 EUR. Nastop zaporne kazni bi utegnil poslabšati njegovo že tako slabo zdravstveno stanje, grozi pa mu tudi odpoved nastanitve v bivalni enoti in ukinitev denarne socialne pomoči. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da denarne kazni ne spremeni v zapor. Omogoči naj se mu njeno obročno odplačilo v roku desetih mesecev od 1. 7. 2021 dalje po 130,00 EUR mesečno.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje obsojenčevemu pritožbeno izpostavljenemu ugovoru plačilne nesposobnosti ne more slediti. Ugotoviti namreč gre, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo relevantne določbe KZ-1. Po prvem odstavku 87. člena KZ-1 sodišče denarno kazen, če se ne da niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po drugem odstavku istega člena se obsojencu v primeru, če plača samo del denarne kazni, ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Na podlagi zakonske dikcije drugega odstavka 87. člena KZ-1 gre torej zaključiti, da je nadomestni zapor le posebna oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom kot posebno vrsto glavne kazni (tako prof. dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana). Zato se obsojenca, zoper katerega se je že začela izvrševati denarna kazen z nadomestnim zaporom izpusti na prostost takoj, ko plača denarno kazen.

6. Glede na višino obsojencu izrečene in neplačane stranske denarne kazni (1.300,00 EUR) in število dnevnih zneskov (65), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji ustreza nadomestni zapor v trajanju 33 dni (en dan zapora za vsaka začeta dva dnevna zneska). Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ter izpostavljanje zdravstvenih razlogov niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni. Prisilna izterjava obsojencu izrečene stranske denarne kazni pa je bila neuspešna, kot je razvidno iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 5. 2021, opr. št. 1913 I 1404/2020, s katerim je bil izvršilni postopek ustavljen. Pri tem ne gre spregledati, da je sam obsojenec na naroku za izrek kazenske sankcije 29. 8. 2018 predlagal, da se mu omogoči obročno odplačilo stranske kazni v 20 mesečnih obrokih po 100,00 EUR. V skladu z določbo petega odstavka 47. člena KZ-1 v primeru obročnega odplačila denarne kazni, rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let, obsojencu pa je po 28. 9. 2018 pravnomočni sodbi prvi obrok denarne kazni zapadel v plačilo že 28. 10. 2018, torej pred skoraj tremi leti.

7. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8. Obsojenec je brez vsakršnega premoženja, preživlja pa se le s prejemanjem denarne socialne pomoči. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.