Jedro

Ker zatrjevana nova dejstva in z njimi povezani dokazi sodijo v dejstveni kompleks, ki je bil predmet pravnomočne odločitve še v drugi zadevi, ne bi mogli privesti do drugačne odločitve v tej zadevi. Iz tega razloga sta zaključek o neobstoju obnovitvenega razloga in posledična odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka pravilna.

Nove tožbe na istem dejstvenem kompleksu, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se sklicuje na drugo pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge za obnovo, vložene dne 18. 1. 2011, 6. 9. 2011 in 2. 10. 2012 in tožnikom naložilo povrnitev prvotoženčevih stroškov postopka.

2. Tožniki v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pravilno je stališče sklepa, da se v postopku odločanja o predlogu še ne odloča o obstoju novih dejstev, ampak zadošča verjetnost, ali bi ob predpostavki njihove resničnosti lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločitev. Napačno pa se je sodišče v nadaljnjih razlogih sklepa spustilo v presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zatrjevana nova dejstva in dokazi so taki, da bi bila ob predpostavki njihove resničnosti za tožnike izdana ugodnejša odločba, argumenti sklepa o nasprotnem pa neprepričljivi. Nova dejstva in dokazi se nanašajo neposredno na izplačilo denarnega zneska A.A. iz naslova njenega deleža na skupnem premoženju in na opredelitev (ustrezno) višine tega izplačila glede na dejanski obseg skupnega premoženja, kot izhaja iz novih dokazov, kar so vse odločilna dejstva. Argument, da znesek v višini 1.000.000 dinarjev predstavlja le šestino vrednosti nepremičnin, izgubi prepričljivost ob dejstvu, da vrednost nepremičnin še ne predstavlja vrednosti skupnega premoženja in da je bil delež A.A. polovičen. Dejstva in dokazi glede posebnega premoženja v P. so pomembni tako za oceno primernosti višine izplačila kot za oceno dobre vere pokojnega B.B., da je nepremičnine užival kot izključni lastnik. To se odraža tudi v vsebini oporočnih razpolaganj s temi nepremičninami. Ocena verodostojnosti izpovedbe priče C.C. je prezgodnja, poleg tega pa ne vključuje navedb in dokazov tožnikov, s katerimi so izpodbijali njeno verodostojnost. Zmotna je ugotovitev, da sta priči D.D. in E.E. napačno interpretirali obravnavane dogodke. Druga priča še ni bila zaslišana, sploh pa taka ocena sodi v odločitev o glavni stvari. Zaključek o večji verjetnosti trditev, da se bivša zakonca nista dogovorila o delitvi skupnega premoženja, je neprepričljiv. Enako verjeten je zaključek o nasprotnem, argumentiran z okoliščino, da pokojna A.A. štiri desetletja ni uveljavljala nobenega zahtevka iz tega naslova. Nelogičen je argument, da tudi tožniki ob vložitvi predmetne tožbe v letu 2006 niso ničesar vedeli o izplačilu. Če bi vedeli, tega postopka sploh ne bi bilo. Poleg tega je argument v nasprotju z ugotovitvijo o pravočasnosti predloga. Razlogi o tem, zakaj pokojni B.B. ni seznanil tožnikov o dogovoru, so lahko zgolj predmet domnev. Če je pokojni štel, da je vprašanje skupnega premoženja z izplačilom urejeno, in glede na to, da nekdanja žena ni nikoli odpirala tega vprašanja, je logično in življenjsko, da o tem ni govoril s tožnico kot bodočo partnerko in s svojima otrokoma. Pomenljivo je, da sodišče na drugi strani ne upošteva, da toženca do leta 2006 niti pokojnemu očetu niti tožnikom nista nikoli omenjala nerešenih premoženjskih vprašanj. V zvezi z razlogi v 28. in v 29. točki obrazložitve tožniki trdijo, da je bil sporazum s Stanovanjsko zadrugo sklenjen štiri leta po razvezi, tako da za zakonca ni veljala obličnost pri sklepanju sporazumov, nesporno pa je, da je pokojni B.B. sam odkupil nepremičnino od zadruge in prevzel v odplačevanje večino posojila. Gre za okoliščino, ki je bila gotovo upoštevana pri dogovoru o izplačilu deleža na skupnem premoženju.

3. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so predlog za obnovo postopka utemeljevali z obstojem obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

6. Okoliščine, relevantne za odločitev in razvidne tudi iz izpodbijanega sklepa, so naslednje: - s pravnomočno sodbo, izdano v drugi zadevi,(1) je bilo odločeno, da nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... in parc. št. 2 k. o. ... sodita v skupno premoženje pokojnega B.B. in (med pravdo umrle) A.A., da sta deleža razvezanih zakoncev enaka in da se iz zapuščine po pokojnem B.B. izloči solastninski delež na nepremičninah do ½, toženci (v tej zadevi tožniki) pa so dolžni dopustiti vknjižbo solastninske pravice v korist dedičev A.A. (v tej zadevi tožencev), - s pravnomočno sodbo v tej zadevi(2) je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev, da je pokojni B.B. na podlagi priposestvovanja solastnik nepremičnin parc. št. 1 k. o. ... in parc. št. 2 k. o. ... do ½ (glede katerih je bilo z v prejšnji alineji navedeno sodbo razsojeno, da gre za skupno premoženje in da to premoženje ne sodi v zapuščino po pokojnem), - v sodbi je bilo zavzeto stališče, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja potrebna pridobiteljeva dobra vera, temelječa na (domnevno obstoječem) pravnem naslovu, tak naslov pa bi bil glede na to, da je bilo že pravnomočno odločeno, da nepremičnini sodita v skupno premoženje pokojnega in njegove prve žene, le naslov, ki je nastal potem, ko je med zakoncema prenehalo nastajati skupno premoženje; ker sta imeli sporni nepremičnini od razveze zakonske zveze v letu 1966 do 2006 položaj nerazdeljenega skupnega premoženja, pokojni ni mogel biti v dobri veri, glede na obstoj pravde o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem pa v dobri veri niso mogli biti niti tožniki kot njegovi dediči, - tožniki v predlogih za obnovo postopka zatrjujejo, da je bilo skupno premoženje pokojnega B.B. in A.A. razdruženo z denarnim izplačilom pokojnega A.A., to dejstvo pa utemeljuje zaključek o pokojnikovi dobrovernosti glede lastništva spornih nepremičnin.

7. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da tožniki s predlaganimi novimi dokazi niso ustrezno izkazali svojih trditev, da je pokojni B.B. A.A. izplačal njen delež na skupnem premoženju. Ni mogoče odreči teže pritožbenim očitkom, da navedeno stališče temelji na oceni predlaganih dokazov, ki bi mogla biti šele sestavni del odločanja o glavni stvari, ne pa odločitve o dovolitvi obnove. Na prvi pogled niso neutemeljeni niti pritožbeni očitki zoper zaključek o premajhni teži dokazov, ki jih tožniki uveljavljajo kot nove. Ker pa je odločitev iz drugih razlogov pravilna, se o utemeljenosti pritožbenih očitkov ni treba izreči. 8. Tožniki so kot novo dejstvo zatrjevali, da je pokojni v letu 1966 plačal razvezani ženi (zakonska zveza je bila razvezana v letu 1964) denarni znesek, ki je ustrezal njenemu prispevku k ustvaritvi skupnega premoženja (zatrjevali so, da je bil v času trajanja zakonske zveze plačan le del kredita, najet za izgradnjo stanovanjske hiše na parc. št.1 k. o. ..., vikend v ... na parc. št. 2 k. o. ... pa je bil zgrajen z denarjem iz kupnine, pridobljene s prodajo podedovane hiše v P. kot zapustnikovega posebnega premoženja). V zvezi s temi trditvami so navedli tudi nove dokaze.

9. Četudi bi bilo to dejstvo resnično, ne bi moglo spremeniti odločitve o neutemeljenosti zahtevka, ki so ga tožniki uveljavljali v postopku, na katerega se nanašajo predlogi za obnovo. Gre za dejstvo, ki bi moglo vplivati na utemeljenost zahtevka iz naslova delitve skupnega premoženja, ki je bil predmet odločanja v drugi zadevi (P 3113/2004-I). V obravnavani zadevi pa postavlja vprašanje, ali in če da, na kakšen način pravnomočna sodba med istimi strankami ne le o obsegu skupnega premoženja in tožničinem deležu na njem, ampak tudi o tem, da se premoženje razdruži z vzpostavitvijo solastnine glede vsake od nepremičnin v enakih solastnih deležih, vpliva na odločitev v tej zadevi.

10. To vprašanje se je izpostavilo že v začetku tega postopka, ko je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z argumentom, da je bilo s pravnomočnostjo sodbe P 3113/2004-I o zadevi že pravnomočno razsojeno. V sklepu je bilo ugotovljeno, da je bila sodba izdana med istimi strankami (v obeh zadevah so nastopali dediči po pokojnih zakoncih) ter da je predmet spora identičen, ker gre v obeh primerih za obstoj lastninske pravice iste osebe glede istih nepremičnin, dejstva, na katera tožniki opirajo zahtevek o izključni lastninski pravici B.B. glede spornih nepremičnin, pa izvirajo iz obdobja pred izdajo pravnomočne sodbe P 3113/2004-I. Pritožbeno sodišče je tedaj navedeni sklep razveljavilo in zavzelo stališče, da je za presojo o objektivnih mejah pravnomočnosti treba upoštevati tožbeni predlog in dejansko podlago zahtevka, in da se je v pravdi P 3113/2004-I odločalo zgolj o tem, ali sta sporni nepremičnini skupno premoženje, torej ali sta bili pridobljeni z delom v času trajanja zakonske zveze B.B. in A.A., v obravnavani zadevi pa gre za trditve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja po prenehanju njune zakonske zveze.(3)

11. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 229/2012(4) povzelo svoja dosedanja stališča o kriterijih za presojo, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, in jih nadgradilo z zaključkom, da objektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo. Navedlo je, da so za zaključek, ali gre za identični zadevi, odločilni: 1) izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (ki omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), 2) nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (ki omogočata individualizacija novega tožbenega zahtevka) ter 3) njuna medsebojna primerjava (ki omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov). Strnjeno povzeto je zavzelo stališče, da dejansko podlago sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. Nove tožbe na istem dejstvenem kompleksu, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva,(5) ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se sklicuje na drugo pravno podlago.

12. Upoštevanje navedenih stališč v obravnavani zadevi narekuje drugačno stališče o obsegu vezanosti pravdnih strank in sodišča na pravnomočno sodbo P 3113/2004-I od tistega, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo ob odločanju o dovoljenosti tožbe v obravnavanem primeru. Opraviti je treba ne (le) primerjavo med dejansko podlago zahtevka in tožbenega predloga v že razsojeni zadevi in v novi tožbi, kar je pritožbeno sodišče presojalo tedaj, marveč je odločilna primerjava med izrekom pravnomočne sodbe, njeno dejansko podlago in razlogi za odločitev na eni strani ter novim tožbenim predlogom in razmerjem, na katerem temelji zahtevek iz tega predloga, na drugi strani.

13. Za odločitev v zadevi P 3113/2004-I ni bilo pomembno le, ali sta bili nepremičnini, na kateri se nanašata tista in obravnavana zadeva, pridobljeni z delom v zakonski zvezi pravnih prednikov pravdnih strank, ampak tudi dejstva, pomembna za ugotovitev deležev zakoncev na skupnem premoženju, in – kar je za odgovor na sporno vprašanje v obravnavani zadevi najpomembnejše – dejstva, pomembna za odločitev o vsebini razdružitve skupnega premoženja. Medtem ko je bil z odločitvijo, da sporni nepremičnini sodita v skupno premoženje pravnih prednikov pravdnih strank in da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka, ugotovljen obstoj pravnega razmerja ob prenehanju njune zakonske zveze (oziroma ob prenehanju njune življenjske skupnosti), so bila za odločitev o njunih (enakih) solastninskih deležih na skupnem premoženju odločilna dejstva ob zaključku glavne obravnave v tisti zadevi. S to odločitvijo je bilo dotlej skupno premoženje razdruženo, zakonca pa sta postala solastnika vsake od nepremičnin v polovičnem deležu. Dejstva, ki jih tožniki zatrjujejo kot nova, naj bi utemeljevala zaključek, da sta zakonca že pred izdajo sodbe P 3113/2004-I razdružila skupno premoženje na drug način (z denarnim izplačilom deleža A.A.). To dejstvo sodi v isti dejstveni kompleks, na katerega se nanaša pravnomočna sodba. Če bi tožniki tak ugovor uveljavljali v tisti pravdi,(6) bi njegova utemeljenost neogibno imela za posledico drugačno odločitev o razdružitvi skupnega premoženja. Zahtevek, postavljen v tej pravdi, izključuje utemeljenost zahtevka za prisojo polovičnega solastninskega deleža v zadevi P 3113/2004-I. Ker bi uveljavljanje tega dejstva izven tiste pravde odvzelo vso vsebino pravnomočno razsojeni zadevi, bi bilo v nasprotju s prepovedjo odločanja o isti stvari.

14. Ker zatrjevana nova dejstva in v zvezi z njimi navedeni novi dokazi sodijo v dejstveni kompleks, ki je bil predmet pravnomočne odločitve v drugi pravdi, in jih zato pri odločanju v tem postopku ni dovoljeno upoštevati, ne bi mogli privesti do drugačne odločitve v tej zadevi. Iz tega razloga sta zaključek o neobstoju obnovitvenega razloga in posledična odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka pravilna.

15. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3113/2004-I, ki je postala pravnomočna 6. 9. 2006. Op. št. (2): Gre za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3589/2009 z dne 22. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2503/2010 z dne 1. 9. 2010. Op. št. (3): Sklep VSL II Cp 2723/2009 z dne 4. 11. 2009. Op. št. (4): Sklep z dne 18. 6. 2015. Op. št. (5): Ki so sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba.

Op. št. (6): To so s predlogom za obnovo postopka v tisti zadevi tudi storili.