Jedro

Glede vrednosti spornega predmeta se zamudne obresti ne upoštevajo.

Ob primerjavi zneskov se izkaže, da je uspeh 49,74 % proti 50,26 %, kar pa pomeni, da je vsaka od strank uspela približno s polovico zahtevka oziroma ugovora, kar utemeljuje uporabo določila 2. odstavka 154. člena ZPP. Pri tem se višina stroškov posamezne stranke sploh ne ugotavlja in ni pomembno, ali je imela morda ena stranka več stroškov.

Izrek

I. Pritožbi pravdnih strank se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba v III., IV., V. in VI. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 22.844,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje, II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 11.363,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje, III.) ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 11.480,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje ne obstoji, IV.) terjatvi in I. in II. točke izreka sodbe pobotalo na dan izdaje sodbe do višine 14.810,10 EUR, V.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54347/2008 z dne 9. 9. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 14.962,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2012 dalje do plačila v roku 15 dni, in VI.) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper to sodbo se je v delu, v katerem ni uspela (III., IV., V. in VI. točka izreka) pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in ugovoru tožene stranke ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Zoper VI. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tudi tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.653,00 EUR v roku 15 dni z zamudnimi obrestmi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo v izpodbijanem delu, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke zoper III., IV. in V. točko izreka sodbe Stroški posredovanja – provizij

6. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi se pravdni stranki dogovorili, da bi tožeča stranka še posebej plačevala provizije. Do tega zaključka je prišlo ob skrbni in prepričljivi oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ob tem višje sodišče še dodaja, da ni nepomembna trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v okviru dogovora sama pisala račune tožeče stranke (to je bilo nesporno), pri čemer pa je sama določala vrednost posameznih vtoževanih storitev in je pri enem od računov tožeče stranke kot prevoznino navedla za približno 30.000,00 SIT nižji znesek, kot pa ga je sama zaračunala naročniku prevoza. To še dodatno kaže na to, da si je morebitne provizije očitno tako ali tako že zaračunala. Ob tem, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je toženčev sin izpovedal, da so tožniku dajali prevoze, ki jih sami niso mogli opraviti – torej ni šlo za prevoze, posebej pridobljene za tožečo stranko, temveč za „višek“ prevozov, ki jih tožena stranka tako ali tako ni mogla opraviti. Pravilno je tudi sklepanje, da že to, da je provizije tožena stranka zaračunala šele po vložitvi predloga za izvršbo, kaže na to, da dogovora o plačevanju ni bilo in bi tožena stranka, če teh stroškov ne bi bila pripravljena nositi sama in bi bili stranki dogovorjeni za še posebno povračilo, te stroške obračunala prej, vsekakor bi jih navedla že v računih tožeče stranke, ki jih je sama pisala. Ob tem tožena stranka tudi ni pojasnila za vsak prevoz posebej, kolikšna naj bi bila provizija za posamezen prevoz in zakaj naj bi bil posamezen prevoz tako cenovno ugoden za prevoznika, da bi bila upravičena višja ali nižja provizija. To pa pomeni, da stroški provizij tudi po višini kljub ugovorom tožeče stranke tako ali tako niso bili preverljivi.

7. Res je tožena stranka v svoji vlogi z dne 1. 2. 2011 navrgla tudi obogatitveno in odškodninsko podlago. Vendar pa tega kljub nasprotovanju tožeče stranke ni ustrezno pojasnila, zaradi česar je to ostalo v okviru pavšalnih navedb, o katerih se sodišču prve stopnje ni bilo treba izjasniti. Zaradi neizkazanosti te terjatve po višini pa tudi na tej podlagi ne bi bilo možno ugoditi pobotnemu ugovoru. Navedbe glede poslovodstva brez naročila so pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne upošteva (1. odstavek 337. člena ZPP).

Stroški za cerado

8. Tožnik je dal strgano cerado zašiti, toženec pa je prikolico s tako cerado prevzel in sprejel ter jo uporabljal dalje, tudi v letu 2008 (tožnik mu je prikolico vrnil v prvi polovici leta 2007). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se cerada ob uporabi tudi obrabi in da dogovor toženca z lastnikom tožnika ne zavezuje. Šele po vročitvi predloga za izvršbo pa je toženec izstavil račun tudi za zamenjavo cerade, kar še dodatno kaže na to, da je ta zahteva zgolj reakcija na zahtevo tožnika za plačilo prevozov in da kaj takega ni bilo dogovorjeno, pač pa da je toženec ob vračilu prikolice sprejel tako stanje cerade in je prikolico še nadalje sam uporabljal, s čimer je prišlo še do dodatne obrabe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi v tem delu zavrnilo pobotni ugovor. Tudi glede te cerade pa ni mogoče trditi, da bi bil tožnik kakorkoli obogaten ali da bi povzročil tožencu škodo, saj je napako odpravil, cerada je bila popravljena, tako pa je toženec brez ugovorov sprejel. Stroški nabave retarderja

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec s predložitvijo dobavnice (B16) ni dokazal, da je dejansko kupil retarder po ceni, ki jo zatrjuje. Plačila ne more izkazovati zgolj z dobavnico, temveč bi moral predložiti ob računu tudi dokazilo o plačilu. Stroški za retarder so dokazani le v višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, ne pa tudi glede razlike, za katero je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da ta strošek ne obstoji, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Stroški zamenjave letev

10. Zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede tega dela pobotnega ugovora preuranjena in v nasprotju z dokazi, iz pritožbe ni razvidno. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, novot glede kupovanja letev vnaprej pa višje sodišče ne upošteva (1. odstavek 337. člena ZPP). Z nakupom letev pred prodajo prikolice tožeči stranki ni mogoče dokazati, da bi ti stroški nastali po prodaji prikolice tožeči stranki. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Odločitev sodišča prve stopnje glede neobstoja terjatev, uveljavljenih v pobot, je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zoper III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbah obeh pravdnih strank glede VI. točke izreka sodbe

12. V zadevi sta pravdni stranki uveljavljali vsaka obstoj svoje terjatve v višini 22.844,06 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje. Pri tem je tožena stranka uspela s svojo terjatvijo do višine 11.363,64 EUR, v preostalem delu (11.480,42 EUR) pa ne, sodišče prve stopnje pa je zato odločilo, da mora plačati le razliko. Do razlike v znesku, ki ga je treba plačati (14.962,31 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012 dalje) je prišlo le zaradi prištetja zamudnih obresti za čas od zapadlosti terjatev do izdaje sodbe, ko sta bili terjatvi pobotani, pri čemer se glede vrednosti spornega predmeta zamudne obresti ne upoštevajo (39. člen ZPP). Ob primerjavi zneskov – 11.363,64 EUR in 11.480,42 EUR – pa se izkaže, da je uspeh 49,74 % proti 50,26 %, kar pa pomeni, da je vsaka od strank uspela približno s polovico zahtevka oziroma ugovora, kar utemeljuje uporabo določila 2. odstavka 154. člena ZPP, torej da ob delnem uspehu strank lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pri tem se višina stroškov posamezne stranke sploh ne ugotavlja in ni pomembno, ali je imela morda ena stranka več stroškov (to trdi tožena stranka v zvezi s stroški ene od pritožb). Pomembno je tudi, da sta obe stranki dajali nasprotujoče trditve, pri čemer iz zaslišanj ni izhajala potrditev teh navedb, kar velja že glede izpovedi pravdnih strank. To pa pomeni, da je sodišče ob osnovnem kriteriju uspeha v pravdi ustrezno upoštevalo tudi okoliščine primera.

13. Odločitev o pravdnih stroških je tako pravilna, obrazložitev te odločitve vsebuje vse potrebne razloge, pravilno upošteva dejansko stanje in tudi pravilno uporabi materialno pravo (154. člen ZPP). Višje sodišče je zato neutemeljeni pritožbi zoper stroškovni del izpodbijane sodbe (VI. točka izreka) zavrnilo in potrdilo sodbo v tem delu (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

14. Nobena od strank s pritožbo ni uspela, stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP. Višje sodišče je zato na podlagi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.