Jedro

Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Z izjavo o odpovedi dediščini v korist sodediča se dedič ne odpove dediščini, pač pa podedovano premoženje odstopi drugemu dediču. Dedič, ki se v zapuščinskem postopku odpove svojemu deležu v korist drugega dediča, je še vedno stranka zapuščinskega postopka. Ker se pritožnik glede na izjavo, kakršno je podal, šteje za zapustnikovega dediča, v tem postopku zaradi kolizije interesov ne more zastopati sodedinje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po A. A. sklenilo, da dedinji B. B. postavi skrbnika za poseben primer, in sicer Center za socialno delo X, ki je dolžan dedinjo zastopati v postopku in v njenem imenu podati dedno izjavo.

2. Laično pritožbo je vložil C. C. (v nadaljevanju pritožnik). Opozarja, da je v sklepu večkrat naveden kot pokojnik. Ugovarja odločitvi, da ni on imenovan za skrbnika. Podal je jasno in razumljivo izjavo, da se odpoveduje dedovanju po očetu in ne razume, zakaj ne bi mogel zastopati interesov svoje mame, saj ni nobene kolizije interesov.

3. Dedinja D. D. je na pritožbo odgovorila. Strinja se s pritožnikom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu dvakrat zapisalo ime pritožnika kot ime pokojnika. Gre za napaki, ki sta se sodišču zgodili, ker se njuni imeni razlikujeta le v eni črki. Taka očitna pomota v zapisu imena na vsebinsko pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dedinji, zapustnikovi vdovi, ki je zaradi demence postavljena pod skrbništvo, na podlagi določb 267. člena Družinskega zakonika (DZ) postavilo skrbnika za poseben primer. Njena skrbnica D. D. je namreč tudi dedinja po A. A. in je zaradi kolizije interesov ne more zastopati v tem postopku. Enako velja za pritožnika. Tudi on je zakoniti dedič po pokojnem A. A., saj je njegov sin (prvi odstavek 11. člena Zakona o dedovanju – ZD). Njegova pisna izjava ne predstavlja izjave o odpovedi dedovanju. Navedel je, da: “se odrekam dedovanju v korist mojega sina E. E.“ Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Pritožnikov sin E. E. je oporočni dedič po pokojnem A. A. Le z izjavo o odpovedi dedovanju, ki ne sme biti delna ali pogojna (prvi odstavek 136. člena ZD), se dedič odpove pravici do dedovanja. Z izjavo o odpovedi dediščini v korist sodediča pa se dedič ne odpove dediščini, pač pa podedovano premoženje odstopi drugemu dediču.1 Dedič, ki se v zapuščinskem postopku odpove svojemu deležu v korist drugega dediča, je še vedno stranka zapuščinskega postopka (pravno mnenje, objavljeno v Poročilu VSS 1/65, str. 12).

7. Ker se pritožnik glede na izjavo, kakršno je podal, šteje za zapustnikovega dediča, v tem postopku zaradi kolizije interesov ne more zastopati sodedinje. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP2), ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Odločbe VR RS II Ips 51/2006, II Ips 17/2020, II Ips 83/2021. 2 ZPP se v tem postopku uporablja na podlagi 163. člena ZD.