Jedro

Dosledno upoštevanje ustavno zagotovljene pravice stranke do izjave, ki se na drugi strani zrcali v dolžnosti upravnega organa, da se ustrezno izreče o vseh njenih navedbah, dokazih in stališčih, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni vidiki zadeve, in tako pripomore, da se v upravnem postopku v celoti pravilno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, izdana upravna odločba pa polno obrazloži in tako stranki omogoči, da jo učinkovito izpodbija. Še toliko bolj je to pomembno, ko gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi morebitne pomanjkljivosti ob obravnavanju pritožbe odpravil drugostopenjski organ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za javno upravo št. 021-121/2018/23 z dne 29. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju: toženka) odločilo, da se tožnikova vloga za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji zavrne in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik podal vlogo za dodelitev zgoraj navedene finančne pomoči in po pozivu še dodatna pojasnila. Toženka našteje listine, ki jih je priložil kot dokazila o izpolnjevanju pogojev za dodelitev finančne pomoči, ter citira določbe prvega in drugega odstavka 17. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju: ZUVRAS). Ugotavlja, da je tožnik državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Dne 28. 6. 2017 je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Vrhnika, v stavbi, ki je last njegovega očeta A.A.. Kot nato toženka v obrazložitvi večkrat ponovi, tožnik na dan 28. 6. 2017 ni bil lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na naslovu ..., Sečovlje, ki pomeni stavbo št. ... na parceli št. ... k.o. ..., niti ni imel takrat na naslovu te nepremičnine prijavljenega stalnega prebivališča ali je v tej nepremičnini dejansko prebival, ali bil imetnik služnosti stanovanja ali druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja. Nepremičnina s parc. št. ... k.o. ... se sicer nesporno nahaja na ozemlju, ki na podlagi arbitražne razsodbe ni več del ozemlja RS, ampak je na ozemlju Republike Hrvaške. Na navedeni nepremičnini, ki je v lasti RS, je bila na podlagi pogodbe o stavbni pravici z dne 12. 5. 2005, sklenjene med tožnikovim očetom A.A. in RS oziroma zanjo Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ustanovljena stavbna pravica za objekt, zgrajen leta 1967 v izmeri 150 m2, s čimer je RS soglašala z izdajo veljavnega gradbenega dovoljenja na ime investitorja A.A.. Iz zapisnika Upravne enote (v nadaljevanju: UE) Vrhnika z dne 30. 3. 2017, izpisa UE Vrhnika iz registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: RKG) za KMG-MID 100473082 z dne 30. 3. 2017 in izpisa iz RKG z dne 29. 12. 2017 izhaja, da je nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID ... na naslovu ..., Vrhnika, z domačim imenom ..., A.A., ..., ..., namestnik nosilca kmetijskega gospodarstva pa je tožnik, pri čemer vsa kmetijska zemljišča v uporabi niso z območja Sečovelj, ampak so nekatera tudi z območja Vrhnike.

3. Tožnik je v obravnavani vlogi kot naslov svojega dejanskega prebivališča na dan 28. 6. 2017 navedel ..., ..., vendar toženka sklepa, da tam ni dejansko prebival, zato je za podatke o tožniku zaprosila več organov ter UE Vrhnika pozvala, da izvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika po določbah Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1). UE Piran je z dopisom z dne 11. 7. 2018 sporočila, da je imel tožnik stalno prebivališče od 8. 7. 1991 do 24. 12. 2013 prijavljeno na naslovu ..., Vrhnika, od 24. 12. 2013 do 26. 3. 2014 na ... v Kopru, od 26. 3. 2014 do 20. 6. 2018 ponovno na naslovu ..., Vrhnika, od 20. 6. 2018 dalje pa na naslovu ..., Sečovlje, kjer je imel prijavljen tudi naslov za vročanje. Tožniku pri UE Piran ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, niti ni vložil vloge zanj. Center za socialno delo Vrhnika je z dopisom z dne 5. 6. 2018 sporočil, da tožnik v letih 2016 in 2017 ni uveljavljal pravic iz javnih sredstev, zato ne razpolagajo s podatki o njegovem stalnem naslovu, začasnem naslovu in naslovu za vročanje. Iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 12. 6. 2018 izhaja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu ..., Vrhnika, od 26. 3. 2014 dalje; splošnega zobozdravnika je imel izbranega v ZD Vrhnika, izbranega zobozdravnika pa v Ljubljani. Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 12. 6. 2018 pa izhaja, da je bil tožnik obvezno zavarovan v obdobju od 15. 5. 2015 do 27. 4. 2017 kot B.B. s.p. 4. V nadaljevanju toženka povzame vsebino vloge, s katero se je tožnik odzval na poziv k posredovanju dokazov o svojem dejanskem prebivanju na naslovu ..., Sečovlje, in v kateri je med drugim navedel, da si je na poziv upravnega organa dne 20. 6. 2018 uredil stalno prebivališče na naslovu ..., Sečovlje, da se izogne kazenskim sankcijam. Toženka dodaja, da ji je UE Vrhnika z dopisom z dne 3. 7. 2018 sporočila, da je tožnika obvestila o prijavni obveznosti in da je tožnik 20. 6. 2018 to obveznost izpolnil ter prijavil stalno prebivališče na naslovu ..., Sečovlje, zato ni bilo razloga za uvedbo postopka ugotavljanja prebivališča. Toženka, po sklicevanju na načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), navede, kaj je razvidno iz zapisnika UE Piran o zaslišanju tožnika z dne 24. 8. 2018. Citira 2. člen ZPPreb-1 ter navaja, da iz izvedenih dokazov (izjavi ZZZS in ZPIZ) nesporno izhaja, da je imel tožnik 28. 6. 2017 središče svojih življenjskih interesov na naslovu ..., Vrhnika, in ne v ..., Sečovlje, Piran, kjer je po svojih navedbah prijavil stalno prebivališče šele 20. 6. 2018, in to iz razloga, da bi se izognil kazenskim sankcijam, ne ker bi tam dejansko prebival. Na podlagi navedenega toženka zaključi, da tožnik ne izpolnjuje dveh od treh pogojev iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, in sicer pogoja, da je bil 28. 6. 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja RS, ter pogoja, da je imel na naslovu zadevne nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival. Zato je njegovo vlogo za dodelitev finančne pomoči zavrnila.

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija navedeno odločbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni upravni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi navaja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje dveh od treh pogojev iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, in sicer sta se kot sporni izkazali vprašanji njegovega dejanskega prebivališča ter upravičenj na zadevni nepremičnini. Ugotovitve toženke o neizpolnjevanju zakonskih pogojev so napačne, ob odsotnosti opredelitve o tožnikovih dokazih pa tudi bistveno pomanjkljive in nerazumne. Tožnik prebiva na naslovu ..., Sečovlje, stalno od leta 2014, občasno je tu bival že od leta 2002. V predmetni nepremičnini si je uredil stanovanje, v katerem biva v lastnem gospodinjstvu, poleg tega je namestnik nosilca kmetijskega gospodarstva KMG-MID ..., ki se razteza tudi na nepremičnine na območju Sečovelj. To je navedel tudi na zaslišanju, pojasnil je tudi, zakaj je kot stalni naslov formalno obdržal naslov ..., Vrhnika, kjer je imel med leti 2015 in 2017 gostinstvo, ki pa ga je 27. 4. 2017 opustil z namenom, da se v celoti posveti kmetijstvu na nepremičninah v Sečovljah. Toženka tožnikovih navedb ni presojala, temveč je odločitev napačno oprla zgolj na podatke o prijavljenem stalnem prebivališču tožnika v relevantnem obdobju, kar je v nasprotju z ZUVRAS. Njeni zaključki glede tožnikovega dejanskega prebivališča so pavšalni. Zgolj to, da za tožnika na UE Piran ni bilo izdano gradbeno dovoljenje in kje je imel izbranega splošnega zdravnika in zobozdravnika, zanje ne zadostuje. Tožnik pri svoji starosti (roj. 1991) nima potrebe po rednih obiskih zdravnikov, tudi sicer pa je ta izbira svobodna in prepuščena vsakemu posamezniku, pri čemer ni redko, da pacienti tudi po selitvi ohranijo zdravnika, ki mu zaupajo. Za ugotavljanje središča življenjskih interesov je ključna lokacija dela oziroma dejavnosti posameznika. Tožnik je spomladi 2017 prevzel vodenje kmetijskega gospodarstva v Parecagu, kar že ob naravi dela pomeni, da se je tam zadrževal večino časa. Ob prevzemu je v nepremičnino poleg časa vložil tudi svoja sredstva. V predmetni nepremičnini so v ločeni enoti bivali tudi njegovi starši, s čimer je še dodatno vezan na to območje. Toženka je njegove izjave vzela iz konteksta, zlasti izjavo, da je stalno prebivališče ..., Sečovlje, prijavil zaradi izogiba sankcijam. Navedeno še ne pomeni, da na tem naslovu ni že prej dejansko prebival; stalno prebivališče pa je tam prijavil prav zato, ker je toženka sama UE Vrhnika obvestila, da tožnik ne živi na dotlej prijavljenem naslovu ..., Vrhnika, in ga je zato UE Vrhnika pozvala k ustrezni prijavi prebivališča. 7. Kot nadalje navaja tožnik, se je toženka napačno osredotočila na presojo pogoja prijavljenega stalnega prebivališča, ne pa tudi na presojo obstoja alternativnega pogoja dejanskega prebivališča. S tem je prezrla dikcijo in namen ZUVRAS, ki je bil sprejet zaradi reševanja problematike dejanskih prebivalcev spornih obmejnih območij. Neutemeljen je tudi zaključek, da tožnik ni najemnik nepremičnine oziroma imetnik služnosti stanovanja ali druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja. Tega zaključka ni toženka z ničemer obrazložila. V tej smeri, pa tudi sicer podanih tožnikovih navedb in dokazov ni vsebinsko presodila, zato je odločba bistveno pomanjkljiva. Poleg tega toženka tožniku ni dala možnosti izjave skladno z ZUP, s čimer je kršila načelo zaslišanja stranke. Vse navedeno narekuje odpravo odločbe in ponovno presojo vloge tožnika, ki še pripominja, da je toženka njegovemu očetu odobrila prošnjo za finančno pomoč na podlagi identičnih dokazil, kot jih je v tem postopku predložil tožnik. Na te listine se sklicuje tudi v tožbi in kot dokaz predlaga še A.A. izdano odločbo toženke št. 021-123/2018/24 z dne 7. 9. 2018. 8. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, ki jih tudi ponovno navaja. Zavrača očitek o kršitvi pravil postopka in meni, da je imel tožnik vseskozi možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in sicer že pri podaji vloge, pa tudi v nadaljevanju na podlagi poziva toženke z dne 4. 6. 2019 in v fazi zaslišanja pred UE Piran. Toženkine ugotovitve nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je omenjeni poziv, poslan na naslov ..., Vrhnika, prevzel tožnik osebno, izpodbijano odločbo, poslano na naslov ..., Sečovlje, pa je na podlagi njegovega pooblastila 17. 9. 2018 prevzel tožnikov oče, iz česar gre dodatno sklepati, da tožnik na tem naslovu dejansko ne prebiva. Kot neutemeljene toženka zavrača tudi vse ostale tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9. S sklepom št. III U 263/2018-18 z dne 11. 2. 2021 je sodni senat na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

10. Sodišče je v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik osebno in njegova pooblaščenka (zanjo odvetniška kandidatka C.C.) ter toženka po pooblaščenki D.D.. Na naroku dne 9. 3. 2021 je tožnik po pooblaščenki navedel, da vztraja pri tožbi in v njej podanih ugovorih. Kot dokaz je predlagal še zaslišanje tožnika in tožnikovega očeta A.A.. Toženka je po pooblaščenki opisala namen ZUVRAS in izpostavila, da je v obravnavni vlogi tožnik sicer navajal, da je najemnik nepremičnine, ne pa, da je sin lastnika nepremičnine, česar sama ni mogla sklepati. Na tožniku je bila dolžnost izkazati dejansko bivanje na območju, ki je ostalo v Republiki Hrvaški. Njegove navedbe, da v upravnem postopku ni imel možnosti izjave, ne držijo. Dejstvo pa je, da razen dokazil glede kmetijskega gospodarstva, dokazov ni predlagal. Sam s seboj je v nasprotju, ko zatrjuje, da je v Sečovljah bival od leta 2014 dalje, hkrati pa, da je od leta 2015 do 2017 opravljal gostinsko dejavnost v podjetju s sedežem na Vrhniki. Tudi za samooskrbno nepremičnino je mogoče predložiti dokazila (npr. dovoljenje za vodno vrtino, račune za gorivo za agregat ali račune osebne potrošnje). Glede sklicevanja na dodelitev finančne pomoči tožnikovemu očetu pa je toženka poudarila, da dejansko stanje v teh zadevah ni enako. Tožniku oziroma njegovi pooblaščenki so bile na vpogled dane listine v upravnem spisu ter postavljen rok za odgovor nanje, zaradi česar je bilo nadaljevanje obravnave preloženo na 16. 4. 2021. 11. Tožnik je v vlogi z dne 16. 3. 2021 vztrajal pri predhodnih navedbah. Pojasnil je, da je spomladi 2017 zaradi očetove starosti v celoti prevzel dejavnost na kmetiji, na kateri so se ves čas nahajale živali, za katere je moral dnevno skrbeti. Glede pred tem registrirane gostinske dejavnosti je pojasnil, da se je izvajala v lokalu na naslovu ..., Vrhnika, in na drugih lokacijah (catering), pri čemer je imel zaposleno osebje, občasno tudi študentsko silo, zato ni bilo potrebe za njegovo vsakodnevno prisotnost v lokalu. Na podlagi kratkih in maloštevilnih vprašanj na zaslišanju pred UE Piran ni mogel vedeti, katera dokazila o dejanskem prebivanju želi toženka. Za izvir na parceli, na kateri je hiša, obstaja vodno dovoljenje, kar je razvidno tudi iz uradnih evidenc ARSO. Pričakovati, da bo predložil stare račune za gorivo in osebno potrošnjo, je neživljenjsko. Da je izpodbijano odločbo prevzel njegov oče, ne pomeni, da tožnik dejansko ne prebiva v Sečovljah, z očetom imata namreč zaradi praktičnosti pri Pošti deponirani pooblastili za medsebojno prevzemanje pošte. Toženka je sama pri UE Vrhnika predlagala, da se izvede postopek ugotavljanja tožnikovega dejanskega prebivališča. Kot dokaze je tožnik predložil izpisek podatkov glede vodnega dovoljenja z dne 14. 3. 2021, veterinarsko potrdilo glede živali na naslovu ..., Sečovlje, zapisnik kontrolnega pregleda z dne 20. 4. 2018, izpis iz AJPES za Gostinstvo, B.B. s.p. (datum izbrisa), predlagal je svoje zaslišanje in zaslišanje svojega očeta ter poizvedbo o obstoju njunih deponiranih pooblastil za prevzem pošte pri Pošti Slovenije, enota Sečovlje.

12. Toženka je v vlogi z dne 24. 3. 2021 prereka tožnikove navedbe. Navedla je, da je tožnik svoje dejansko bivanje v Sečovljah izkazoval zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da je namestnik nosilca kmetijske dejavnosti, ki jo je spomladi 2017 tudi v celoti prevzel. Razen izpisov UE Vrhnika pa ni predložil nikakršnih dokazil, tudi ne o tem, da njegov oče ne zmore več opravljati kmetijske dejavnosti. Tožnik tudi z ničemer ne izkaže, da se je ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo na območju Sečovelj in ne le na Vrhniki. Prav tako ne predloži dokazil za navedbe, da je imel v času registrirane dejavnosti zaposleno osebje oziroma študente. K posredovanju dokazil je bil pozvan z dopisom z dne 4. 6. 2018, na tožnikovi strani pa je, da zatrjevana dejstva tudi dokaže. Izpis glede vodnega dovoljenja je brez navedbe organa, odgovornega za vodenje evidenc, žiga, podpisa in navedbe, komu je bilo dovoljenje izdano; poleg tega podatki o dovoljenem odvzemu vode kažejo, da ta zadošča za tri odrasle osebe, ne pa tudi, od kje se je pridobivala voda še za kmetijsko dejavnost. Toženka oporeka tožnikovim pojasnilom glede prevzemanja poštnih pošiljk ter opozarja, da se potrdila glede živali in kontrolnega pregleda nanašajo na A.A..

13. Tožnik je z vlogo z dne 25. 3. 2021 predložil pri Pošti deponirani pooblastili tožnika in njegovega očeta za prevzemanje poštnih pošiljk. V nadaljnji vlogi z dne 2. 4. 2021 je toženki očital, da vse njegove dokazne predloge pavšalno zavrača. Prevzem kmetijske dejavnosti izkazujejo že listinski dokazi, ob zaslišanju ga bosta potrdila tudi tožnik in njegov oče. Da je ta naveden na veterinarskih potrdilih, ni bistveno, saj ni neobičajno, da kljub prenosu dejavnosti ostane formalno vpisan najstarejši član družine. Tožnik je predlagal, da se zasliši še njegovo mater E.E. in soseda F.F.. V dokaz navedb glede registrirane gostinske dejavnosti je priložil študentske napotnice ter prijave oziroma odjave iz obveznih zavarovanj za zaposlene delavce v lokalu v relevantnem obdobju, predlagaj je tudi zaslišanje bivše delavke G.G. ter I.I., ki biva v sosednji nepremičnini na lokaciji, kjer je obratoval tožnikov lokal. Predložil je še vodno dovoljenje za izvir pri hiši z dne 20. 8. 2007, vodno dovoljenje za izvir v bližini z dne 17. 12. 2007, kopijo stare in nove karte, iz katere je razvidno, da na parceli izvira potok, ter sklep o določitvi hišne številke in naslova z dne 30. 8. 2006. Skupaj z drugimi prebivalci stavbe ima na podlagi vodnega dovoljenja z dne 17. 12. 2007 zagotovljeno tudi neposredno rabo vode za zalivanje. Četudi količina vode na podlagi dovoljenja za odvzem zadostuje za tri ljudi, kot ugotavlja toženka, pa ne gre za vrtino, ampak prost izvir, ki omogoča napajanje živalim tožnika in drugih, o čemer se je mogoče prepričati z ogledom na kraju samem.

14. Na naroku za glavno obravnavo dne 16. 4. 2021 sta obe stranki vztrajali pri svojih navedbah ter izmenjali stališča glede dokaznih predlogov. Tožnik je po pooblaščenki ponovil, da je bila očetu pomoč dodeljena, zanj pa se šteje, da mu kot mlademu človeku - čeprav je v Sečovljah dejansko bival, skrbel za živali in si tam ustvaril življenje in središče svojih interesov - pomoč ne pripada, kar ni skladno z namenom zakona. Toženka je izpostavila namen dodelitve finančne pomoči po ZUVRAS ter kot neutemeljeno zavrnila primerjanje zavrnitve dodelitve finančne pomoči tožniku z dodelitvijo finančne pomoči A.A.. Ta je na presečni datum izpolnjeval vse zakonsko določene pogoje, bil je državljan RS, lastnik nepremičnine in je tam imel tudi prijavljeno stalno prebivališče, medtem ko tožnik svojega dejanskega bivanja na presečni datum ni dokazal. 15. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve ter listine, ki jih je sodišču predložil tožnik (to so izpodbijana odločba, pogodba o stavbni pravici z dne 12. 5. 2005, izpisa UE Vrhnika iz RKG z dne 30. 3. 2017 in 29. 12. 2017, zapisnik UE Piran o zaslišanju stranke z dne 24. 8. 2018, poziv UE Vrhnika z dne 7. 6. 2018, potrdilo o stalnem prebivališču tožnika z dne 20. 6. 2018, A.A. izdana odločba št. 021-123/2018/24 z dne 7. 9. 2018, izpis podatkov glede vodnega dovoljenja z dne 14. 3. 2021, veterinarsko potrdilo glede živali v ..., zapisnik kontrolnega pregleda z dne 20. 4. 2018, izpisek AJPES za subjekt Gostinstvo, B.B. s.p., deponirani pooblastili tožnika in A.A. za prevzemanje poštnih pošiljk z dne 10. 1. 2019 in 18. 10. 2018, vodni dovoljenji z dne 20. 8. 2007 in 17. 12. 2007, kopijo stare in nove karte glede teka potoka, sklep o določitvi hišne številke in naslova z dne 30. 8. 2006, študentske napotnice št. ..., ..., ..., ... in ..., potrdila o odjavi iz obveznih zavarovanj za J.J., K.K. in L.L. ter potrdilo o prijavi v obvezno zavarovanje za G.G.. Zavrnilo je tožnikove dokazne predloge za zaslišanje tožnika, za zaslišanje prič A.A., E.E., F.F., G.G. in I.I. ter za opravo ogleda na kraju samem, ker izvedba teh dokazov za sprejem sodbe o tožbi ni bila potrebna.

K I. točki izreka:

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v RS. Materialnopravna podlaga za njeno odločanje so določbe ZUVRAS. Ta zakon namreč v prvem odstavku 17. člena določa, da je državljan RS, ki je bil 28. 6. 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja RS, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v RS. Do finančne pomoči je upravičen tudi državljan RS, ki je nepremičnino iz prejšnjega stavka podedoval, če je imel na njenem naslovu 28. 6. 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej takrat dejansko prebival. Z upravičenci iz prvega stavka tega odstavka pa je izenačen tudi imetnik služnosti stanovanja in druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja, če je državljan RS in izpolnjuje druge pogoje iz prvega stavka tega odstavka. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZUVRAS se višina finančne pomoči iz prvega odstavka tega člena določi glede na število oseb, državljanov RS, ki so imeli na naslovu nepremičnine iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS na dan 28. 6. 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej dejansko prebivali, in oseb, ki so se tem osebam rodile v 300 dneh po 28. 6. 2017, in za katere upravičenec iz prejšnjega odstavka izjavi, da se bodo skupaj z njim preselile v nepremičnino v RS, na način, da se vsaka oseba pri določitvi višine finančne pomoči upošteva le enkrat. 17. Toženka je ugotovila, da se nepremičnina, v kateri naj bi tožnik, kot zatrjuje, dejansko prebival na dan 28. 6. 2017, nahaja na ozemlju, ki na podlagi arbitražne razsodbe ni več del ozemlja RS, ter da je tožnik državljan RS, vendar pa je zaključila, da ostalih pogojev za dodelitev finančne pomoči iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS tožnik ne izpolnjuje in je zato njegovo vlogo zavrnila.

18. Tudi po presoji sodišča pa je prišlo v postopku izdaje izpodbijane odločbe do takšnih bistvenih kršitev pravil postopka, da izpodbijane odločbe ni utemeljeno presoditi (in vzdržati v veljavi) kot pravilne in zakonite.

19. Izpodbijana odločba je upravna odločba. Njena obrazložitev mora zato ustrezati standardu, ki je predpisan v prvem odstavku 214. člena ZUP. V skladu z njim mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Če obrazložitev nima teh sestavin, stranki onemogoča, da učinkovito uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu, sodišču pa, da polno preizkusi pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa. Obrazložitev izpodbijane odločbe, kljub svoji obširnosti, opisanemu zakonskemu standardu ne ustreza. Toženka je v obrazložitvi navedla svoje zaključke, ni pa celovito navedla vseh konkretnih dejstev, ki jih je ugotovila v postopku, ter utemeljila, katera od njih in zakaj narekujejo njeno odločitev. Vsebino posameznih dokazov je pretežno samo povzela. Toženka torej tudi ni ustrezno obrazložila razlogov, ki so bili odločilni za njeno presojo vseh izvedenih dokazov (vsakega posebej in nato vseh skupaj, kot to narekuje 10. člen ZUP). V tem smislu bi se morala konkretno opredeliti tudi do listin, ki jih je predložil tožnik, in njegovega zaslišanja ter obrazloženo utemeljiti, zakaj tem dokazom ni sledila. Utemeljen je tudi ugovor, da toženka ni opravila vsebinske presoje tožnikovih navedb in dokazov z vidika presoje izpolnjevanja pogoja iz tretje povedi prvega odstavka 17. člena ZUVRAS. Navedeno pa pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter je v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 podlaga za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

20. Sodišče nadalje izpostavlja, da toženka, kot je razvidno iz predloženih spisov, o zadevi ni odločala v skrajšanem postopku (144. člen ZUP), ampak v posebnem ugotovitvenem postopku (toženka je namreč od drugih organov pridobivala podatke oziroma listine, po zaprošeni UE Piran pa je bilo opravljeno tudi zaslišanje tožnika). V takšnem primeru mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali na ustrezen način izven nje omogočiti: 1.) da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; 2.) da se izreče o predlogih in dokazih; 3.) da sodeluje pri izvedbi dokazov; 4.) da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem; in 5.) da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Stranko je torej treba še pred izdajo odločbe seznaniti tudi z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka, ker ji sicer ni zagotovljena dejanska možnost, da se pred odločitvijo upravnega organa učinkovito izreče o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva ZUP (prvi in tretji odstavek 9. člena ter četrti odstavek 146. člena). Toženka citiranih določb ni upoštevala. Tožnika namreč po opravljenem ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe ni seznanila z uspehom dokazovanja. Ker toženka v izpodbijani odločbi omenja načelo zaslišanja stranke in pri tem povzema vsebino izjave, ki jo je tožnik podal ob zaslišanju pred UE Piran dne 24. 8. 2018, sodišče dodaja, da zaslišanja stranke v smislu pridobitve njene izjave kot dokaznega sredstva po 188. členu ZUP (kar je bilo glede na vsebino zapisnika z dne 24. 8. 2018 opravljeno pred UE Piran) ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP kot procesno garancijo, ki ima ustavni temelj v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in iz katerega izhajajo tudi zahteve iz tretjega odstavka 146. člena ZUP, ki jih tožena stranka v obravnavanem postopku ni upoštevala. Kar pomeni, da je bila v zadevi zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

21. Sodišče poudarja, da dosledno upoštevanje ustavno zagotovljene pravice stranke do izjave, ki se na drugi strani zrcali v dolžnosti upravnega organa, da se ustrezno izreče o vseh njenih navedbah, dokazih in stališčih, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni vidiki zadeve, in tako pripomore, da se v upravnem postopku v celoti pravilno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, izdana upravna odločba pa polno obrazloži in tako stranki omogoči, da jo učinkovito izpodbija. Še toliko bolj je to pomembno, ko gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi morebitne pomanjkljivosti ob obravnavanju pritožbe odpravil drugostopenjski organ. Ker toženka konkretnega postopka ni vodila skladno z opisanimi načeli in pravili ZUP, so se (kot se je zlasti jasno izkazalo na opravljeni glavni obravnavi) šele v upravnem sporu podajale številne navedbe, dokazi ter argumenti, ki bi glede na predhodno povedano vsaj v bistvenem morali biti obravnavani že v upravnem postopku. To izhaja tudi iz temeljnega koncepta in namena upravnega spora kot postopka, v katerem se sodno preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Sodišče zgolj še dodaja, da je toženka izpodbijano odločitev sicer skušala dodatno utemeljiti v upravnem sporu, vendar to za zavrnitev tožbe ne zadošča. Po ustaljeni sodni praksi namreč tako pomanjkljivo vodenega postopka in bistveno pomanjkljive obrazložitve upravne odločbe ni mogoče nadomestiti z odgovorom na tožbo ali celo z nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu.

22. Po navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, ki ga bo morala toženka izpeljati oziroma dopolniti skladno s stališči iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), v njem sprejeto odločbo pa obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.

23. Glede na navedbe strank in zaradi ponovnega postopka sodišče dodaja, da se bo morala toženka v njem opredeliti tudi do vseh navedb in dokazov, s katerimi tožnik zatrjuje, da (ob ostalih pogojih) izpolnjuje pogoj iz tretje povedi prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, torej da je imetnik služnosti stanovanja oziroma druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja. Pri tem bo morala izhajati iz pravne ureditve služnosti stanovanja (po določbah Stvarnopravnega zakonika, SPZ); pri presoji, ali gre morebiti za primer iz drugega dela citirane določbe, pa upoštevati tudi določbe Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in ugotoviti, ali gre za pravno razmerje, na podlagi katerega ima tožnik pravno varovan položaj, primerljiv položaju pri služnosti ali najemu. Namen ZUVRAS, na katerega se sklicujeta obe stranki, je mogoče upoštevati v okviru zakonskega besedila. Če takšno pravno razmerje ne obstaja, vendar pa je oseba, državljan RS, v nepremičnini dejansko bivala, pa je lahko relevanten (kvečjemu) drugi odstavek 17. člena ZUVRAS, po katerem se navedena oseba upošteva pri odmeri višine finančne pomoči upravičencu iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, ki izjavi, da se bo takšna oseba skupaj z njim preselila v nepremičnino v RS.

K II. točki izreka:

24. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopala odvetniška družba, tožniku prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se po 4. členu Pravilnika poveča za 10 %; tako dobljeni skupni znesek 423,50 EUR pa se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 516,67 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe; od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).