Jedro

Toženka kot delodajalec ni bila dolžna skupaj z vabilom na zagovor vročati listin, na katerih je temeljila očitek (poročilo o opravljenih detektivskih storitvah), niti dodeliti dodatnega roka, v katerem bi lahko tožnik listine preučil. Ni mogoče šteti, da se je tožnik v spornem obdobju vozil na delo in z dela na naslov G., Moravske Toplice, ampak se je vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani. Dejstvo, da se je s tega naslova popoldne vozil na naslov G., Moravske Toplice, kjer je opravljal adaptacijska dela, za presojo upravičenosti do stroškov prevoza na delo in z dela (ter resničnosti izjave z dne 21. 12. 2021) ni bistveno, četudi je tam prespal. Delodajalec je namreč delavcu dolžan plačati stroške prevoza na delo in z dela glede na naslov, s katerega se delavec vozi na delo (in tam prebiva), ne pa na naslov, kamor odhaja v popoldanskem času opravljat določena dela. Tovrstna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti, razveljavitev oziroma odpravo sklepa toženke št. ... z dne 17. 3. 2022 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 13. 4. 2022, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana z navedenima sklepoma, nezakonita in se razveljavi, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, poziv na delo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 15. 6. 2020 za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto administrator V v Oddelku za splošne in kadrovske zadeve, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 11. 5. 2022 do vrnitve na delo obračun mesečnih bruto osnovnih plač v višini 1.353,90 EUR, po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila, prijavo v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tako da bo priznana delovna doba. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo trditveno podlago strank. Toženka mu je očitala kršitev na dneve 10. 2. 2022, 11. 2. 2022, 14. 2. 2022, 16. 2. 2022 in 17. 2. 2022; za te dni je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik vozil v A., kjer je prespal in se zjutraj vozil v Ljubljano. Kljub temu je štelo, da je odpoved zakonita, saj tožnik v A. ne bi prebival. S tem je predrugačilo očitek; toženka mu tega ni očitala niti v odpovedi niti v sodnem postopku. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje le povzelo izvedene dokaze; dokazne ocene ni naredilo. Tožnik obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil. Ni mu bil omogočen zagovor. Toženka se je v vabilu sklicevala na poročilo o opravljenih detektivskih storitvah, ki ga tožnik predhodno ni prejel; na zagovoru je imel možnost le, da se z njim seznani v 20 minutah. Iz poročila izhaja, da je detektiv toženko sproti spremljal o ugotovitvah. Glede na navedeno je odpoved prepozna za očitano kršitev na dneve 10. 2. 2022, 11. 2. 2022 in 14. 2. 2022. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 33 let. Nikoli je ni oškodoval. Svoji nadrejeni delavki B. B. je povedal, da sodeluje pri projektu v Prekmurju in da se bo določen čas na delo vozil od tam; navedeno je B. B. potrdila, ko je bila zaslišana. Toženko je tožnik sproti seznanjal, od kod se vozi na delo; zaradi tega je podal več izjav. Od decembra 2021 do februarja 2022 so se v A. izvajala adaptacijska dela. Nepremičnina je v lasti tožnikovega bratranca C. C. Tožnik ima na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. V februarju 2022 je skupaj s prijateljem D. D. pomagal C. C., skupaj so se vozili v Prekmurje z vozilom znamke E. v lasti D. D. Zjutraj so se vozili v Ljubljano, kjer je tožnik na Brezovici vzel svoje vozilo in sam ali s partnerko odšel na delo. Detektiv ni opravljal nadzora v A.; na Brezovici ga je opravljal več kot 200 metrov stran od hiše tožnika. Tožnika niti enkrat ni videl, da bi na Brezovici zjutraj vstopil v vozilo oziroma popoldne ga ni videl, da bi izstopil iz vozila in odšel v hišo. Toženka mu je potne stroške v A. plačala po zagovoru, tega zneska ni zahtevala nazaj. Tožnik je vse do 13. 5. 2022 opravljal delo; delo mu je toženka nalagala po prenehanju delovnega razmerja. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni prebival v A., je izven trditvene podlage toženke. Je pravno zmotno; za upravičenost do potnih stroškov ni bistveno, kje delavec prebiva. V zvezi s tem tožnik toženki ni posredoval nobenih neresničnih podatkov. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih po vsebini uveljavlja tožnik v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je le povzelo izvedene dokaze in da ni naredilo dokazne ocene. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je izčrpno obrazložilo, zakaj je sledilo vsebini poročila o opravljenih detektivskih storitvah glede tega, iz katerega naslova se je tožnik dejansko vozil na delo, in izpovedim prič F. F., C. C. in D. D., da je tožnik opravljal prenovo oziroma adaptacijska dela na naslovu G., Moravske Toplice. Dejstev ni ugotavljalo izven trditene podlage strank (toženke) niti ni predrugačilo očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Presoje, da je odpoved nezakonita, ni utemeljilo (le) s tem, da tožnik na naslovu G., Moravske Toplice, ni prebival, ampak s pravilno ugotovitvijo, da se je na v odpovedi očitane dneve vozil na delo in z dela na naslov H., Brezovica pri Ljubljani, ne na naslov G., Moravske Toplice, ki ga je navedel v izjavi z dne 16. 12. 2021. 6. Toženka je tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala iz razlogov, določenih v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ker ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije. Očitala mu je, da se na dneve 10. 2. 2022, 11. 2. 2022, 14. 2. 2022, 16. 2. 2022 in 17. 2. 2022 na delo in z dela ni vozil na naslov G., Moravske Toplice, kot je navedel v svoji izjavi z dne 16. 12. 2021, ampak na naslov H., Brezovica pri Ljubljani, s čimer je delodajalca pustil v zmoti, sebi pa pridobil protipravno premoženjsko korist v obliki višjih stroškov prevoza na delo in z dela, kar je hotel storiti. Za 16. 2. 2022 je očitek priznal sam tožnik, ko je bil zaslišan; njegovo izpoved je v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje; za ta dan mu je toženka plačala stroške prevoza na delo in z dela za dvakrat 188 kilometrov namesto za 11,6 in 12,3 kilometre.

7. Toženka je tožniku pred odpovedjo omogočila zagovor v smislu drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Do s tem povezanih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo; pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, že zavzetem v sodni praksi, da toženka kot delodajalec ni bila dolžna skupaj z vabilom na zagovor vročati listin, na katerih je temeljila očitek (poročilo o opravljenih detektivskih storitvah), niti dodeliti dodatnega roka, v katerem bi lahko tožnik listine preučil; v zvezi s tem je iz predloženega zapisnika z dne 10. 3. 2022 pravilno ugotovilo, da je imel tožnik skupaj s pooblaščencem na voljo drug prostor, v katerem sta lahko poročilo preučila in da nista bila časovno omejena. Bistveno je, kot je pravilno poudarilo v izpodbijani sodbi, da je toženka tožnika seznanila z očitkom in mu zagovor omogočila, pri čemer je tožnik svojo pravico do zagovora izkoristil in se tudi zagovarjal skupaj s pooblaščencem.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, ki se nanašajo na pravočasnost odpovedi, oziroma se zavzema za to, da bi tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi, določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, začel teči od vsakega dne, za katerega se tožniku očita, da se ni vozil na delo in z dela na naslov, ki ga je navedel v izjavi z dne 16. 12. 2021. Četudi bi detektiv toženko sproti seznanjal s svojimi ugotovitvami, to še ne pomeni, da bi bila odpoved prepozna za dneve 10. 2. 2022, 11. 2. 2022 in 14. 2. 2022. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka ugotovila razlog za odpoved (okoliščine očitane kršitve), ko je prejela poročilo o opravljenih detektivskih storitvah, to pa je bilo 21. 2. 2022. To pomeni, da je odpoved pravočasna za očitek v celoti (za vse v odpovedi navedene dneve; tožniku se očita še posredovanje neresnične izjave), kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo le, kot poenostavljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da se je vozil na naslov G., Moravske Toplice, niti ni presodilo, da je odpoved zakonita, ker tožnik na tem naslovu ni prebival. Predvsem na podlagi predloženega poročila o opravljenih detektivskih storitvah in iz izpovedi detektiva I. I. je pravilno ugotovilo, da se je tožnik na v odpovedi navedene dneve na delo in z dela vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani. V zvezi z delom detektiva tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nadzor opravljal več kot 200 metrov stran od hiše tožnika in da ni nikoli videl tožnika vstopiti v hišo, saj to ni bistveno (je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je 10. 2. 2022 ob 16.16 sprehajal mimo doma krajevne skupnosti na Brezovici pri Ljubljani; podobno je ugotovilo za 16. 2. 2022). Prav tako ni bistveno, da detektiv ni opravljal nadzora na naslovu G., Moravske Toplice. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tožnikovim navedbam v zvezi z vožnjami na naslov G., Moravske Toplice, ki jih ponavlja v pritožbi; kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je štelo za dokazano (izpovedi prič F. F., C. C., D. D.), da se je tožnik na naslov G., Moravske Toplice vozil opravljat adaptacijska dela na objektu bratranca (C. C.) in da se je vozil s prijateljem (D. D.).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da se je tožnik v spornem obdobju vozil na delo in z dela na naslov G., Moravske Toplice, ampak se je vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani. Dejstvo, da se je s tega naslova popoldne vozil na naslov G., Moravske Toplice, kjer je opravljal adaptacijska dela, za presojo upravičenosti do stroškov prevoza na delo in z dela (ter resničnosti izjave z dne 21. 12. 2021) ni bistveno, četudi je tam prespal. Delodajalec je namreč delavcu dolžan plačati stroške prevoza na delo in z dela glede na naslov, s katerega se delavec vozi na delo (in tam prebiva), ne pa na naslov, kamor odhaja v popoldanskem času opravljat določena dela. Tovrstna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na bistveno vprašanje za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali je tožnik toženki podal neresnično izjavo, od kod se vozi na delo in z dela, za povračilo stroškov prevoza (poleg vprašanja, na kateri naslov se je tožnik vozil). Glede na dejstvo, da se je na delo in z dela vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani, je izjava z dne 16. 12. 2021 neresnična, pri čemer je nebistveno, kolikokrat je tožnik spreminjal izjavo in ali je nadrejeni delavki B. B. povedal, da sodeluje pri projektu v Prekmurju in se bo določen čas na delo vozil iz naslova G., Moravske Toplice, kar tožnik vse neutemeljeno poudarja v pritožbi.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot ga je opredelila toženka, pri čemer je nebistveno, da je toženka tožniku stroške prevoza na delo in z dela za dneve, navedene v odpovedi, plačala, in da je za zakonito odpoved izpolnjen nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pri tem je bistvena, kot je pravilno navedeno v obrazložitvi, teža kršitve - tožnik je vztrajal pri neresnični izjavi, da bi s tem pridobil protipravno premoženjsko korist. Toženka je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi prič B. B. in J. J., popolnoma izgubila zaupanje v tožnika. Nad ugotovljeno izgubo zaupanja ne more prevladati dejstvo, na katerega se sklicuje v pritožbi, da je bil pri toženki zaposlen 33 let. Prav tako neutemeljeno se sklicuje na dejstvo, da je delo opravljal do 13. 4. 2022. Tega dne je tožniku delovno razmerje prenehalo, pri čemer se za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zahteva, da delodajalec delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka odpovedi v smislu tretjega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.