Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena ter standarda obrazloženosti sodbe v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V navedenih odločbah je sprejelo stališče, da se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, da mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice, ter da vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ D., d. d. je s plačilnim nalogom, št. 15-972042900021 z dne 28. 7. 2015 pravno osebo G. prevozi, d. o. o. spoznal za odgovorno prekrška po sedmi alineji prvega odstavka 49. člena Zakona o cestninjenju. Storilki prekrška je izrekel globo 2.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo ZSV 172/2015 z dne 25. 4. 2016 zahtevo storilke prekrška za sodno varstvo zavrnilo ter odločilo, da je storilka dolžna plačati 150,00 EUR sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da je storilka prekrška v zahtevi za sodno varstvo navedla, da so bili zaposleni seznanjeni s pravilnim načinom registriranja vozil na cestninskih postajah, predlagala pa je tudi zaslišanje predstavnika obdolžene pravne osebe. Sodišče dokaza z zaslišanjem ni izvedlo, čeprav pravna oseba, drugače kot s predlaganim zaslišanjem, ni mogla izkazati zatrjevanega ekskulpacijskega razloga. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo, zakaj predlaganega dokaza ni treba izvesti, s tem pa je bila storilki prekrška kršena pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil storilkin zagovornik. Navedel je, da je sodišče z neizvedbo predlaganega dokaza obdolženi pravni osebi onemogočilo izvajanje dokazov v njeno korist, poleg tega pa se do dokaznega predloga v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Poudaril je, da pravni osebi sodišča ni treba prepričati, da je podan zatrjevani ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga. V obravnavanem primeru je bilo storilki prekrška zaradi ravnanja sodišča onemogočeno izkazati obstoj ekskulpacijskega razloga.

B.

4. Iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je storilka prekrška po svojem zagovorniku dne 20. 8. 2015 vložila zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa D., d. d. (listovni številki 4 in 5 spisa). V njej je vložnik med drugim navedel, da vodstvenim oziroma nadzornim organom obdolžene pravne osebe ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. Predlagal je, da sodišče izvede dokaz z zaslišanjem predstavnika pravne osebe. Storilkin zagovornik je v izjavi z dne 24. 3. 2016, ki jo je vložil na Okrajno sodišče v Postojni (listovna številka 3 spisa), še podrobneje navedel, da je pravna oseba svojo dolžnost seznanitve voznikov s pogoji uporabe elektronskega medija v celoti izpolnila. Vse zaposlene delavce je seznanila s pravilnim načinom registracije na cestninski postaji, s čimer je pravna oseba storila vse, da do prekrškov ne bi prihajalo.

5. Okrajno sodišče v Postojni se v razlogih izpodbijane sodbe do predlaganega dokaza z zaslišanjem predstavnika pravne osebe, s katerim bi pravna oseba lahko dokazala obstoj ekskulpacijskega razloga iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ni opredelilo, temveč je navedlo, da zgolj zatrjevanje, da so bili delavci pravne osebe seznanjeni s pravilnim načinom uporabe elektronske kartice, ne zadošča. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo še, da dvomi, da je pravna oseba pravilno poučila svoje voznike in jih v celoti seznanila s pogoji in načinom uporabe elektronske kartice.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah(1) presodilo, da po prvem odstavku 55. člena ZP-1 v postopku o prekršku ugotavljanje odločilnih dejstev poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kljub temu pa morajo biti storilcu prekrška tudi v hitrem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka iz tretje alineje 29. člena Ustave. Med drugim ima storilec pravico, da se v postopku o prekršku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani pa ima sodišče dolžnost, da storilcu omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti določen, predlagatelj mora navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga mora sodišče ustrezno obrazložiti.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena ter standarda obrazloženosti sodbe v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1.(2) V navedenih odločbah je sprejelo stališče, da se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, da mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice, ter da vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

8. V obravnavanem primeru je pravna oseba v postopku z zahtevo za sodno varstvo trdila, da je s seznanjanjem in poučevanjem pri njej zaposlenih voznikov storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do obravnavanega prekrška ne bi prišlo. V dokaz je predlagala zaslišanje predstavnika obdolžene pravne osebe. Sodišče predlaganega materialnopravno relevantnega dokaza z zaslišanjem predstavnika pravne osebe, s katerim je storilka prekrška skušala dokazati obstoj ekskulpacijskega razloga, ni izvedlo, niti se v razlogih sodbe do predlaganega dokaza ni opredelilo. Zgolj na ravni verjetnosti (ne gotovosti), je v 8. točki razlogov sodbe navedlo, da dvomi, da je pravna oseba pravilno poučila svoje voznike in jih v celoti seznanila s pogoji in načinom uporabe elektronske kartice.

9. Vrhovni državni tožilec zato v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je sodišče obdolženi pravni osebi kršilo pravico do izvajanja dokazov v njeno korist oziroma pravico do učinkovite obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave.

C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče zaslišati predstavnika pravne osebe J. G. in presoditi, ali je odgovorna oseba pravne osebe voznika oziroma neposrednega storilca seznanila s pravili in mu dala navodila, kako ravnati, da do prekrška ne bi prišlo. Če bo sodišče presodilo, da je storilka svojo dolžnost seznanitve izpolnila, bo moralo nadalje presoditi, ali je storilka oziroma njena odgovorna oseba pravočasno izvedla vse predpisane ukrepe, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti, in razloge za svojo odločitev v sodbi obrazložiti. Odgovornost storilke za očitani prekršek bo v obravnavani zadevi podana le v primeru, če je opustila dolžnost seznanitve oziroma ni pravočasno izvedla vseh predpisanih ukrepov, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti.

(1) Primerjaj sodbe IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010, IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008 in IV Ips 108/2012 z dne 25. 4. 2013. (2) Primerjaj sodbe IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015.