Jedro

Vsakdo mora ravnati, tudi pri uveljavljaju svojih pravic, skrbno kot dober gospodar in mora, če naj ne tvega ugovora zastaranja, zvedeti za obseg svoje škode takoj ko se ta stabilizira.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu tako spremeni, da se tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 585.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi odj izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške, vse v roku 15 dni pod izvršbo," z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 208.947,50 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 585.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 144.107,11 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12. 1998 do plačila ter pravdne stroške v znesku 3.657,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1996 do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zoper zavrnilni del sodbe pod točko 2 in glede višine pravdnih stroškov. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v oceni, kolikšen delež sokrivde je treba pripisati zavarovancu tožene stranke, saj iz izvedenskega mnenja prof. dr. M. izhaja, da je nezgodo povzročila nepazljivost tožnice in premajhna pazljivost voznika motornega kolesa, ki je kljub temu, da je videl skupino otrok v neposredni bližini ceste na razdalji od 45 do 30 metrov, z enako hitrostjo peljal naprej, čeprav bi z zvočnim signalom lahko opozoril skupino otrok, da se približuje. Tožeča stranka poudarja, da so otroci v prometu posebej zaščitena skupina, za katero je predpisana posebna pozornost. Zavarovanec tožene stranke je vozil mimo mesta, kjer so se igrali otroci že prej, poznal je tisti kraj in tudi med kritično vožnjo je videl skupino otrok in bi moral pričakovati, da bo kak otrok stekel čez ce-sto. Ker kot šofer ni bil dovolj izkušen, ni prepoznal kritične situacije, ki je od njega zahtevala posebno pozornost ter uporabo zvočnega signala, ki bi odpravila nevarnost. Motor je stvar s povečano nevarnostjo, v kombinaciji z neizkušenim voznikom pa je nevarnost še bistveno večja, zato bi sodišče moralo presoditi, da je v konkretni nezgodi večjo nevarnost predstavljal motorist in ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je za nastalo prometno nezgodo odgovoren zavarovanec tožene stranke ozi- roma, da je odstotek njegove sokrivde bistveno večji. Motorno kolo je po prepričanju tožeče stranke hitro in nenatančno pri vodenju oziroma pri zaviranju, če ga ne upravlja izkušen voznik, izkušeni voznik motornega vozila pa se lahko oviram na cesti izogne v stotinki sekunde, česar pa zavarovanec tožene stranke ni zmogel, saj sploh še ni opravljal vozniškega izpita. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o višini tožbenega zahtevka in bi moral-o ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi višjo odškodnino. Prisojeni znesek je za tako hude poškodbe prenizek. Tako objektivno ugotovljive bolečine, ki so posledica konservativne terapije in hospitalizacije, kjer so tožnici naravnali kost z ekstenzijo, pregledov, fizioterapije in podobnega, kot subjektivno občuteno bolečino, ki izvira iz osebnosti in osebnega dojemanja bolečin tožnice, upravičujejo tožečo stranko do odškodnine v višini, kot jo je zahtevala. Tožeča stranka je bila, ko je utrpela -poškodbe še zelo majhna, zaradi poškodbe je bila iztrgana od doma, prepeljana v bolnišnico, v tuje okolje, zaradi posegov v telo je hudo trpela, ob vsakem posegu jo je močno bolelo. Pravična denarna odškodnina mora zadostiti pogojem satisfakcije, ki mora slediti teži poškodbe in pretrpljenih bolečin. Tožeča stranka se je za svoje zdravje močno ustrašila, strah se je nato vlekel skozi vsa dolga obdobja vsakoletnih kontrol pri dr. S., ki je še vedno govoril, da stanje ni dokončno, torej, da se prikra-jšava zaradi rasti lahko poveča ali pa eventualno tudi zmanjša. Prikrajšava se je povečala na 2,5 cm, kolikor je pokazalo natančno merjenje pri. dr.V. Strah v obdobju več let pa je zagotovo tako močan, da je zapustil trajne posledice v psihi tožnice in je zaradi tega prisojena odškodnina prenizka. Skaženost pri tožnici je trajna in huda, vedno mora nositi drugačne čevlje in sicer s podpetnikom, ki ga sovraži. V tekmi za naklonjenost fantov ima veliko oviro, ki je še v-ečja zaradi osebne "p-redelave" te telesne hibe, zaradi nje namreč tožnica ne upa na plavanje, v kopalke in se zakriva. Ker je tožnica upravičena do višje odškodnine, je upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov v višjem znesku od priznanih. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v 2 točki izreka in sodbo spremeni tako, da ugodi višjemu tožbenemu zahtevku in sodbo v 3. točki spremeni tako, da toženi stranki naloži v povrnitev vse pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava v smislu 3. točke 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977). V pritožbi navaja, da že ves čas postopka ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka, ker iz medicinske dokumentacije dr.

R.S. izhaja, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 12.10.1990. Tožnica je v letih 1992 do 1995 enkrat letno opravila kontrolo pri lečečem zdravniku, vendar ob teh pregledih -ni bila izvajana nobena terapija, temveč je šlo zgolj za spremljanje razlike v dolžini spodnjih ekstremitet in oblikovanosti hrbtenice. Tožena stranka meni, da se je škoda, katero je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 9. 5. 1990, že po zaključenem zdravljenju, tako manifestirala, da bi lahko mladoletna tožnica oz. njena zakonita zastopnica glede na stanje in zapis na zadnji kontoli dne 15.10.1990 ob običajni vestnosti zvedela za vse elemente, ki omogočajo -uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nep-remoženjsko škodo. Iz slednjega je namreč razvidno, da je že v avgustu kalus dobro prerastel frakturo, v septembru je bila ugotovljena prikrajšava 1,5 cm, ki je bila kompenzirana s povišico 2 cm. V nadaljevanju je tožnica hodila k ortopedu le še na kontrole, kontrolni izvid z dne 15.10.1990 pa je takšen, da je po prepričanju tožene stranke iz njega razbrati, da je bilo tožničino stanje do te mere stabilizirano, da je bilo mogoče določiti obseg negmotne škode, saj nadaljnje zdravljenje ni bilo predvideno-. Glede na tožničino starost je bilo pričakovati le morebitno izboljšanje, nikakor pa ne poslabšanje zdravstvenega stanja. Zato tožena stranka meni, da je potrebno tožničin odškodninski zahtevek v celoti zavrniti, ker je zastaran. Tožena stranka še navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da ni prišlo do absolutnega zastaranja, ker je zmotno zaključilo, da nastanka škode ne moremo v vsakem primeru enačiti z nastankom škodnega dogodka, temveč je potrebno ugotavljati, kdaj je tožnica izvede-la za škodo. Začetek zastaranja je pri petletnem zastaralnem roku trdno določen in zastaralni rok prične teči z dnem, ko je škoda nastala, torej z dnem prometne nesreče, v obravnavanem primeru 9.5.1990 in je tako zastaralni rok iztekel 9.5.1995. Glede na to, da je bila tožba vložena 18.5.1995 je zahtevek tudi absolutno zastaral. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot zastaran in tožnici n-aloži plačilo pravdnih stroškov, vključno s stro-ški pritožbenega postopka.

V skladu z določbo 359. člena ZPP(1977) sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP(1977) presoja le tiste pritožbene navedbe ki so odločilnega pomena.

V skladu z določbo 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil; oba elementa morata biti torej podana kumulativno. V obravnavanem primeru se je kot sporen izpostavil predvsem prvi pogoj, to je kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, oziroma kdaj se je škoda zaradi telesnih bolečin, skaženosti in zaradi strahu tako manifestirala, da bi oškodova-nka ali njena zakonita zastopnica ob vestnem ravnanju mogla zvedeti za vse elemente, ki bi ji omogočali uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo tožničino zdravstveno stanje šele ob zadnjem pregledu dne, 11.12.1995 pri dr. do te mere stabilizirano, da bi bilo mogoče določiti obseg negmotne škode.

Tožnica je takrat dopolnila 18 let, rast je bila zaključena in šele takrat je bilo, po prepričanju sodišča prve stopnje, mogoče ugotoviti ali je potrebno še dodatno zdravljenje ali ne. Zadnji pregled pri dr.

S. dne, 11.12.1995 je sodišče prve stopnje štelo za začetek teka zastaranja glede vseh elementov nepremoženjske škode, torej glede telesnih bolečin; glede strahu, predvsem za izid zdravljenja ter za skaženost, saj je tožnica šele 11.12.1995 zvedela, da bo morala podpetnico nositi vse življenje. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno napačno.

Vsakdo mora ravnati, tudi pri uveljavljanju svojih pravic, skrbno kot dober gospodar in mora, če naj ne tvega ugovora zastaranja, zvedeti za obseg svoje škode, takoj ko se ta stabilizira. Ni relevantno dejstvo, da je bila tožnica po letu 1990 še v fazi rasti in je glede na to obstajala možnost, da bo prikrajšava manjša, ali pa celo, da bi bila potrebna operacija. Če bi prišlo do slednjega, bi bila to kvečjemu nova škoda; če pa bi se škoda zmanjševala, je bil torej že v letu 1990 znan celoten obseg nepremože-njske škode. Zato je pravilno pritožbeno stališče tožene stranke, da je bilo tožničino zdravstveno stanje stabilizirano 12.10.1990, ko se je zaključilo kirurško zdravljenje. Iz izvedenskega mnenja, ki ga povzema izpodbijana sodba namreč izhaja, da so tožnici zlom desne stegnenice tretirali s kostno ekstenzijo, ki je bila odstranjena 26.6.1990, ko je tožnica tudi pričela z vajami. V osmem tednu hospitalizacije je tožnica začela hoditi z berglami, 3.7.-1990 je bila odpuščena v domačo oskrbo; do kontrol-e v kirurški ambulanti je morala hoditi z berglami; od 9.8.1990 do 22.8.1990 je bila na rehabilitaciji v RC Laško, kjer ji je fiziater svetoval še pregled pri ortopedu, zato jo je 5.10.1990 pregledal dr.S.. Izvedenec je v svojem mnenju pojasnil, da je bilo s tem dnem, to je z opustitvijo bergel, oziroma teden dni kasneje (to je 12.10.1990), kolikor traja privajanje na hojo brez bergel, zdravljenje končano. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bilo stanje v oktobru 1990 tako stabilizirano, da sta oškodovanka in njena zakonita zastopnica zvedeli za vse elemente, ki so omogočali uveljavljanje odškodninskega zahtevka. To predvsem velja za nepremoženjsko škodo za fizične bolečine ob in po samem škodnem dogodku ter neugodnosti za čas zdravljenja; za strah za izid zdravljenja ter za duševne bolečine zaradi skaženosti (brazgotini in krajša noga). Škoda glede vseh teh postavk je bila tožnici znana že v letu 1990, kasneje pa tudi ni prišlo do kakšne odločilne spremembe.

Tožnica je v letih 1992 do 1995 enkrat letno opravila ko-ntrolo pri lečečem zdravniku - ortopedu vendar ob teh pregledih ni bila izvajana nobena terapija oz. zdravljenje, temveč je šlo zgolj za spremljanje stanja, to je razlike v dolžini spodnjih ekstremitet in oblikovanosti hrbtenice.

Pritožbeno sodišče pripominja, da bi se bilo mogoče (seveda pod pogojem sploh obstoja in poznejšega povečanja obsega trajnih posledic) edino za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti postaviti na stališče, da je bilo stanje stabilizirano in obseg škode znan šele 11.12.1995, ko je lečeči ortoped ugotovil, da je stanje prikrajšave noge pri tožnici dokončno. Vendar pa je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ker obstoja te oblike negmotne škode sploh ni ugotovilo, tožnica pa se zoper odločitev sodišča prve stopnje glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obrazloženo sploh n-i pritožila.

Ker se je zdravstveno stanje tožnice 12. 10. 1990 tako stabiliziralo, da je bilo mogoče določiti obseg negmotne škode je potrebno šteti, da je tožnica takrat zvedela ali bi mogla zvedeti za škodo; vedela pa je tudi za tistega, ki jo je napravil. Zato je s tem dnem začel teči triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR. Zastaralni rok je iztekel 12.10.1993 in je tožba, ki je bila vložena 17.5.1995 prepozna. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo zgoraj obrazloženo napačno uporabilo materialno pravo-, to je 1. odstavek 376. člena ZOR zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu s 4. točko prvega odstavka 373. člena ZPP (1977) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Glede na zgoraj obrazloženo odločitev pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožeče stranke posebej ne obdgovarja.

V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP (1977) je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla mora toženi stranki povrniti njene stroške. Stroški tožene stranke predstavljajo stroške za sodne takse (20.000,00 SIT - taksa za odgovor na tožbo; 13.500,00 SIT - taksa za prvo pritožbo; 21.600,00 SIT - taksa za obravnavano pritožbo), stoške za prihod na štiri obravnave (7.920,00 SIT), stroške za postavljene izvedence (75.877,00 SIT SIT in 6-7.050,50 SIT ter manipulativne stroške v višini 3.000,00 SIT. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim zakonom o sodnih taksah. V skladu z določbo 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).

V sodbi naštete zvezne predpise nekdanje SFRJ je sodišče uporabilo pri odločanju v skladu s 1.odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.