Jedro

Če je imela tožnica možnost zmanjšati škodne posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustila, mora tisti del škode, ki je posledica te njene opustitve, trpeti sama (192. čl. ZOR). V tem smislu je ugovor tožene stranke upošteven, vendar ga je treba preveriti z izvedencem ustrezne stroke, gre za strokovno vprašanje, s takšnim znanjem sodišče ne razpolaga.

Pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določba 200. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno s p r e m e n i, tako da je dolžna tožena stranka plačati tožnici odškodnino v višini 1.561,50 EUR (prej 374.200,00 SIT) z zamudnini obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, delno pa r a z v e l j a v i (v zavrnilnem delu in v stroškovni odločbi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožbi obeh pravdnih strank zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, tožena stranka pa nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 276.700,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obresti od 1.1.2002 do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici tudi pravdne stroške v višini 187.087,08 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15-ih dni pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe in glede stroškovne odločbe se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naloži toženi stranki povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi.

Glede temelja: s pavšalno oceno sodišča, da je tožnica zaradi dejstva, ker ni uporabila varnostnega pasu, soodgovorna za nastalo škodo v deležu 25 %, se ne strinja. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih - deležih soodgovornosti tožnice. V postopku ni bilo sporno, da tožnica ni uporabljala varnostnega pasu, navajala je, da bi poškodbe nastale tudi v primeru, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, česar izvedenec sicer ni potrdil, vendar v postopku ni bilo ugotovljeno, kakšne poškodbe bi tožnica vseeno lahko utrpela, četudi bi bila pripeta. S pomočjo izvedenca bi bilo treba ugotoviti, v kakšnem obsegu bi zapet varnostni pas omilil posledice nesreče. Bistvo problema je v tem, da je odstotek soodgovornosti določen povsem pavšalno. Tako pa ni mogoče odločati. Tako tudi sklep VS RS Ips 268/2000. Sodišče navaja okoliščine glede prisotnosti tožničinega otroka v vozilu, ki tudi ni bil pripet z varnostnim pasom in tožnici v zvezi s to opustitvijo pripiše še 15 % soodgovornosti za škodo glede strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Potrebno je ugotoviti, da razlogi v obrazložitvi sodbe nimajo podlage v listinah oz. zapisnikih, ki so v spisu. O tem vprašanju se niso izvajali nobeni dokazi, še najmanj so o tem podali mnenje izvedenci. Sodba nima razlogov, zakaj ravno 15-% soodgovornost, če je ta sploh podana. Zato je ni mogoče preizkusiti, gre za pavšalno oceno. Ne glede na to, je tudi dejansko stanje sodišče napačno ugotovilo. Tožnica je trpela strah in pozneje duševne bolečine zaradi posttravmatske stresne motnje (PTSM ) že zgolj zaradi tega, ker je bil otrok kot tak ob nesreči v vozilu, ne glede na to, ali je bil pripet z varnostnim pasom ali ne. Iz spisovnega gradiva drugačnih zaključkov ni mogoče narediti.

Glede višine odškodnine:sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predvsem zato, ker sodišče ni ovrednotilo in obrazložilo pravnega standarda pravične odškodnine, ni navedlo dejstev, kakšna in kolikšna odškodnina se v tovrstnih primerih prisoja, pač pa je odločilo po občutku oz. na način t.i. magičnega preskoka ter prehoda od obsega škode k denarju ni obrazložilo. Odmera pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo predstavlja uporabo materialnega prava, ki ga predstavlja pravdni standard poštene odškodnine. Ta pravni standard mora v vsakem konkretnem primeru napolniti na podlagi objektivnih dejstev in glede na subjektivno zaznavanje oškodovanca. Sodišče je tožnici odmerilo (brez upoštevanja soodgovornosti in vštevanja plačanega nespornega dela) za telesne bolečine, vključno z nevšečnostmi 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 120.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 450.000,00 SIT. Pomemben vir za izvedbo širše individualizacije je tudi publikacija Dunja Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, 2001. Glede na pravilo, da sodišče odmerja odškodnino po cenah, ki veljajo na dan sojenja, ki je bilo meseca decembra 2004, pa je ugotoviti, da je od vložitve tožbe do sprejetja odločitve poteklo več kot 7 let in so zahtevki po posameznih oblikah škode že sami po sebi, kot so postavljeni v tožbi, dokaj nizki. Če se upošteva dejstvo, da je konec leta 2004 znašala povprečna neto plača v RS cca. 180.000,00 SIT, lahko ugotovimo, da je bila tožnici za telesne bolečine z nevšečnostmi med zdravljenjem prisojena odškodnina v znesku 0,8 povprečne plače, za skaženost 0,6, za strah 1,1 ter za ZŽA 3 povprečne plače. Že v okviru t.i. širše individualizacije, ko se zahtevek umešča v splošne okvire podobnih odškodnin, je mogoče zaključiti, da je tako prisojena odškodnina nizka in odstopa navzdol od objektivnih okvirov. Primer iz publikacije št. 91 - za telesne bolečine (udarci) je bila prisojena odškodnina v višini treh zneskov, primer 95 - oškodovanec je dobil iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti tri zneske, pa je šlo za udarec s kolom po glavi, težave s koncentracijo so trajale tri mesece (pri tožnici bistveno dlje, saj je ugotovljena PTSM), primer 93 - lahek primer, obtolčenina in podplutba, telesne bolečine trajale še manj časa kot pri tožnici, odškodnina dva zneska in tudi dva zneska za strah,... Primerov je cela vrsta. Sodišče ni pravilno ocenilo teže telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako ni pravilno ovrednotena brazgotina nad veko, ki je opazna, kar je ugotovilo tudi sodišče, upoštevati je, da je tožnica učiteljica in je stalno v stiku z ljudmi, kar je še posebej moteče. Strah je bistveno prenizko ocenjen, tožnica je utrpela celo smrtni primarni strah, ki je prešel v hud primarni strah, nato je bil podan sekundarni strah. Tudi težav glede PTSM v okviru ugotavljanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Zato je materialno pravo, pravni standard pravične odškodnine za nematerialno škodo, napačno uporabljeno.

Zoper ugodilni del sodbe, glede zamudnih obresti in glede prisojenih stroškov postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke očitno upoštevalo tudi strah, ki ga je tožnica utrpela, ker je bil v prometni nesreči udeležen in poškodovan tudi njen triletni sin. Sodišče ugotavlja, da""lahko strah tožnice in posledične psihične težave povežemo s prisotnostjo otroka v avtomobilu v času nezgode". Nadalje, da "je tožnica kot mati to nezgodo doživela drugače, kot bi jo, če sina v avtu ne bi bilo". Vse to je življenjsko in razumljivo, vendar Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne daje pravne podlage za priznanje odškodnine za tovrstni strah in psihične težave. Odškodnina za strah gre le neposrednemu oškodovancu za njemu nastalo škodo. Zato ni podlage v ZOR za odmero odškodnine tožnici za strah za drugega. Sodišče je sicer odškodnino iz tega naslova skladno s 192. čl. ZOR znižalo, ker naj bi bila tožnica tudi sama kriva, da je škoda večja (ker ni pravilno zavarovala otroka), vendar skladno z določili ZOR-a teh okoliščin ni dopustno upoštevati niti pri siceršnji odmeri odškodnine tožnici - strah za drugega, udeležba sina v prometni nesreči in njegovo poškodovanje, ne morejo biti podlaga za priznanje odškodnine, ker za to ni zakonske podlage. V tem delu je tako sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tožnica iz tega naslova ni upravičena niti do znižane odškodnine.

Strinja se, da je prisojenih 150.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina. Pritožuje se pa na višino prisojene odškodnine po ostalih postavkah. Glede skaženosti: sodišče ugotavlja lažjo obliko skaženosti. Sodni izvedenec dr. K. je ob osebnem pregledu ugotovil, da je okolica zgornje veke nekoliko zadebeljena, v sredini čela pa opisuje komaj opazno, nežno vidno brazgotino, ki objektivno obraza ne iznakazi. Izvedenka dr. R.M. ugotavlja, da objektivne skaženosti ni, saj brazgotine ne predstavljajo tako hudega defekta. Sodišče je ob zaslišanju tožnice ravno tako opisalo, da na razdalji 2,5 m brazgotine na veki ni zaznalo in kakšnih večjih sprememb tudi ne, glede obrvi pa navaja, da je od sredine proti koncu nekoliko nižje. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti se določa na podlagi objektivnih kriterijev (mnenji izvedencev, opažanje sodišča) in oceni oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi skaženosti. Brazgotine, kot jih ima tožnica, v okolju zagotovo ne vzbujajo ne pozornosti, ne pomilovanja, še manj pa gnusa, saj marsikdo takšne brazgotine nosi s seboj že od otroštva, kot posledice raznih padcev in podobno, niso ne izjemne, ne posebne in ne na daleč vidne. Seveda je potrebno upoštevati tudi subjektivno doživljanje tožnice, vendar ob tem upoštevati tudi okoliščino, da je bila tožnica že pred nesrečo rahločutna in občutljiva oseba, kar je zagotovo vplivalo na njeno doživljanje in ne predstavlja običajne posledice takih brazgotin. Zato meni, da je odškodnina nekoliko previsoka glede na podobne primere za skaženost. Odškodnina iz naslova strahu: tožena stranka meni, da je odškodnina za strah glede na vse okoliščine primera previsoko odmerjena. Gotovo je tožnica utrpela hud primarni strah, vendar se tožnica ni izmikala trčenju s tovornjakom, temveč trčenju z osebnim vozilom, kar izhaja iz policijskega zapisnika kot tožbenih navedb. Sodna izvedenka je namreč nekritično povzela zmotne navedbe pred pravdo s strani tožnice angažiranega izvedenca, kar je očitno upoštevalo tudi sodišče in je to verjetno vplivalo na odmero odškodnine, saj je strah pred trčenjem s tovornjakom zagotovo večji od strahu pred trčenjem z osebnim vozilom. Normalno je, da je tožnica v strahu za svojega otroka, vendar strah za drugega ni pravno priznana škoda. Dejstvo, da tožnica razen enega obiska pri zdravniku ni iskala zdravniške oz. strokovne pomoči, kaže na to, da tožnica ni upravičena do odškodnine za strah v odmerjeni višini. Glede na zatrjevane težave in z ozirom na poklic, ki ga opravlja, bi morala tožnica poiskati ustrezno pomoč. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti: izvedenec K. je ugotovil, da tožnica ni utrpela pretresa možganov in da zato kasnejših glavobolov ni moč povezati s poškodbo v prometni nesreči. Glede PTSM je zavzel stališče, da pri tožnici ne gre za PTSM, kajti v medicinski dokumentaciji kazalcev za to ni. Ob pregledu tožnica ni jecljala, ni bilo motenj koncentracije ali drugih znakov psiholoških motenj. Tudi sodišče ob zaslišanju ni zaznalo zatrjevanih težav. Sodišče je premalo upoštevalo okoliščino, da razen mnenja izvedenke, ki je bilo izdelano osem let po nesreči, ni nikakršnih objektivnih dejstev za ugotovitev oz. potrditev obstoja PTSM, ki bi bil izključno posledica prometne nesreče, saj tožnica ni nikoli poiskala ustrezne zdravniške pomoči. Izvedenka ugotavlja, da naj bi akutno obdobje PTSM trajalo omejen čas, da pa se je nadaljevalo s kronificirano obliko. Glede na opustitev tožnice iskanja ustrezne strokovne pomoči, s čimer je bistveno prispevala k težavam, ki jih zatrjuje, je potrebno skladno s 192. čl. ZOR odškodnino iz tega naslova zmanjšati za najmanj 50 %. Iz mnenja izvedenke izhaja, da je bila tožnica že pred nesrečo rahločutna in občutljiva oseba - ta del osebnostnih potez je zagotovo bil del interaktivnih dejavnikov za razvoj tožničinih težav. Po teoriji adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje "primerno" za povzročitev določene posledice, torej ali je posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Praviloma poškodba, kot jo je utrpela tožnica, ne zapušča takih posledic, kot jih zatrjuje tožnica. Izvedenka sicer ugotavlja, da brez nesreče tožnica ne bi imela takega patološkega doživljanja, kot je bilo opisano, vendar tožena stranka meni, da takih posledic tudi ne bi bilo, če pri tožnici ne bi bile podane posebne osebnostne lastnosti, ki so v večji meri vplivale na nastanek določenih težav, kar je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati. Vprašljivo je, ali je opustitev telesnih aktivnost zgolj posledica prometne nesreče, saj je bila v tistem obdobju tožnica mlada mamica in zagotovo ni imela več toliko časa zase. Tožnica je bila v staležu le pet dni. V tožbi navaja, da je morala večkrat do ambulante, vendar tega ni izkazala z ustreznimi dokazi. Izvedenec dr. K. navaja, da se tožnica po 23.10.1996 ni več javila ne v splošni, ne v drugi ambulanti zaradi navedene poškodbe in njenih posledic. V vlogi 12.6.2003 je navajala, da je bila v staležu le pet dni, ker je potem koristila planirani letni dopust, izvedenki dr. R. pa je povedala, da je šla po petih dnevih nazaj v službo. Kljub vsem zatrjevanim težavam je tožnica še vedno sposobna opravljati svoje delo, celo bolj zahtevno kot pred nesrečo, zato na tem področju ni prikrajšana. Upoštevaje vse navedeno je odmerjena odškodnina v višini 790.000,00 SIT (brez upoštevanja soodgovornosti zaradi neuporabe varnostnega pasu) previsoka.

Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločbo. Sodišče je kot končni znesek odškodnine odmerilo 592.500,00 SIT. Od tega je odštelo že izplačano in revalorizirano odškodnino v višini 315.800,00 SIT in toženi stranki naložilo, da tožnici plača še 276.700,00 SIT. Sodišče je napačno presojalo uspeh tožnice v tej pravdi. Tožnica je vtoževala 1.500.000,00 SIT, sodišče pa je stroške priznalo, kot da bi tožnica uspela s 592.500,00 SIT, spregledalo je, da je tožnica nesporni del odškodnine izplačala 11.11.1997, to je dve leti pred vložitvijo tožbe. Tožnica je uspela le z razliko med sodno odmerjeno in revalorizirano že izplačano odškodnino, torej za znesek 276.700,00 SIT, kar predstavlja 18,4 % uspeh tožeče stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo priglašenih stroškov tožene stranke v višini 1.000,00 SIT in stroškov poštnine. Tožena stranka ugovarja tudi obrestnemu delu sodbe. Glede na veljavno zakonodajo in sodno prakso je tožnica od 1.1.2002 do 27.6.2003 upravičena do zamudnih obresti po 13,5 % obrestni meri, šele od 28.6.2003 pa po 17 % obrestni meri, zato pritožba v tem delu graja napačno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožeče stranke (glede soodgovornosti): Tožena stranka je uveljavljala tožničino soodgovornost (25 %), ker ni bila pripeta z varnostnim pasom in je zato njena škoda večja, kot bi bila sicer. Sodišče prve stopnje je temu ugovoru ugodilo. Pravilno je obrazložilo, da povzročitelj škode odgovarja samo za tisto škodo, ki izvira iz njegovega odškodninskega delikta. To pomeni, da mora biti poleg ostalih predpostavk odškodninskega delikta podana tudi vzročna zveza med njegovim protipravnim ravnanjem in oškodovančevo škodo. Odškodnino za škodo, ki je posledica tožničine opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti toženi stranki. Če je imela tožnica možnost zmanjšati škodne posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustila, mora tisti del škode, ki je posledica te njene opustitve, trpeti sama (192. čl. ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na 1060. čl. Obligacijskega zakonika). V tem smislu je ugovor tožene stranke upošteven, vendar ga je treba preveriti z izvedencem ustrezne stroke, gre za strokovno vprašanje, s takšnim znanjem sodišče ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je avtomobil, katerega je vozila tožnica, po trčenju trčil v obcestno strmino, od koder ga je obrnilo nazaj na vozišče, kjer je obstal na levem boku. Ob trčenju je z glavo razbila vetrobransko steklo, utrpela udarec v glavo in odrgnine desne strani obraza. Izvedenec medicinske stroke dr. K. je v dopolnilnem mnenju navedel, da navedenih poškodb tožnica ne bi utrpela, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, kar je utemeljil z dejstvom, da je šlo za več drobnejših ureznin in ne udarnin ter da je ostal v podkožju na čelu steklen drobec, temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje in ocenilo tožničin prispevek v višini 25 %. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja taka odločitev sicer ne bi bila v škodo tožnici, kljub pritožbenemu očitku pavšalno določenega procenta soodgovornosti, vendar pritožba opozarja, da predstavlja vprašanje ugotovitve soprispevka strokovno vprašanje, s pomočjo izvedenca bi bilo treba ugotoviti, ali in v kakšnem obsegu bi zapet varnostni pas omilil posledice obravnavane nesreče; z dopolnitvijo izvedenskega mnenja dr. K. se tožnica v postopku na prvi stopnji ni strinjala in je predlagala drugega izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj odgovori na to sporno vprašanje, ob upoštevanju dinamike nastanka nesreče (pripombe na list. 43 spisa - vloga z dne 7.4.2004). Zato je pritožba v tem delu utemeljena. Tudi v delu, ko izpodbija nadaljnjo, po sodišču prve stopnje upoštevano 15-% soodgovornost tožnice, ker tudi (tedaj triletni) otrok v avtu ni bil privezan z varnostnim pasom, kar obravnava kot "opustitev tožnice za lastno varnost, s čimer se je sama spravila v položaj, da dogodka ne more pozabiti, kar se odraža v pretiranem strahu, raznih travmah, strahom pred udeležbo v prometu glede vseh družinskih članov, posledici v obliki fobij pred udeležbo v prometu in veliko pretirano čuječnostjo glede potencialne ogroženosti sina in otrok v šoli", in ji zato prizna za 15-% zmanjšano odškodnino iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne gre le za to, kot opozarja pritožba, da niti iz tožbe niti iz izpovedi tožnice ne izhaja, da bi strah povezovala z dejstvom, da otrok v avtu ni bil pripet, niti to ne izhaja iz izvedenskih mnenj dr. K. in dr. R. - materialnopravne podlage za takšno, dodatno upoštevano (15 %) soodgovornost, ni. Kot že sodišče prve stopnje samo ugotavlja in citira izvedenski mnenji, je tožnica nedvomno nezgodo doživela drugače, kot če sina ob nezgodi v avtu ne bi bilo, kar pa je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za strah, ki ga je tožnica (sama) utrpela in nadaljnje psihične težave zaradi doživetega travmatičnega dogodka.

K pritožbam obeh pravdnih strank glede višine odškodnine: Ker se glede višine dosojene odškodnine pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka s svojega zornega kota, tožnica, da je ta prenizka, tožena stranka pa (za skaženost, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) previsoka, je pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnavalo skupaj. V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in presoje utemeljenosti pritožb, je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določba 200. čl. ZOR. Glede na merila te zakonske določbe poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici odškodnino v skupnem znesku 920.000,00 SIT (brez upoštevanja soodgovornosti), od česar odpade na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 120.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 450.000,00 SIT. Izhodišče za tako prisojo odškodnine je bila tožničina izpoved in dve izvedenski mnenji. Tožnica v pritožbi poudarja predvsem eno od meril za prisojo pravične denarne odškodnine, to je prisojo v podobnih, torej primerljivih odškodninskih zadevah, ko se sklicuje na konkretne primere iz knjige mag. Dunje Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001. Vendar pa cit. primeri niso tožnici toliko primerljivi, da bi ji šla enaka odškodnina. Npr. primer 91 glede odškodnine za telesne bolečine, ko je imel oškodovanec tako hude bolečine, da je ob pregledu kolabiral in je trajalo ambulantno zdravljenje en mesec, niti primer 93, ko je šlo za glavobole z bruhanjem in tudi bolečine očesa. V obravnavanem primeru je bila tožnica prepeljana v zdravstveni dom, kjer so ji rano med obrvmi in veko oskrbeli le s trakcem, šivana ni bila, hude bolečine pa so trajale en dan, srednje hude sedem dni in lažje dvajset dni, jemala je analgetike in bila v bolniškem staležu pet dni. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, skladno z merili 200. čl. ZOR in upoštevanju podobnih primerov negmotnih škod, je zato odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 150.000,00 SIT povsem ustrezna.

Prav ima tožena stranka, ko opozarja, da strah za drugega ni pravno priznana škoda. Zato, ko sodišče prve stopnje omenja strah za usodo otroka, tega ni mogoče upoštevati. Vendar, ne glede na to, ugotovilo je, da je tožnica ob nezgodi utrpela zelo hud, nekaj trenutkov celo smrtni strah, nato pa strah zaradi hudih bolečin, zlasti glave, gre torej za strah, ki ga je utrpela tožnica (upoštevajoč nesporno dejstvo, da sta bila v avtu skupaj z otrokom), do odškodnine za to obliko (lastne) škode je zato nedvomno upravičena. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena. Res je dr. R. v izvedenskem mnenju omenila intenziven primarni strah glede na prihajajoči tovornjak..., kar slednje ne drži, vendar da je šlo za intenziven primarni strah, celo smrtni strah, izhaja tudi iz mnenja izvedenca dr. K., tudi sekundarni strah zaradi bolečin, zlasti glave, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za strah 200.000,00 SIT. Nedvomno je šlo za strah občutne stopnje intenzivnosti, smrtni strah ob dogodku in nato strah vsled bolečin, glave, ki tožnico opravičuje do take odškodnine iz tega naslova, ne pa višje oz. nižje, glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju okvirov sodne prakse, za kar se zavzemata pravdni stranki.

Za skaženost je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici odškodnino v višini 120.000,00 SIT. Upoštevajoč izvedenski mnenji in lastno zapažanje, je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre pri tožnici za lažjo obliko skaženosti: tožnica ima na obrazu v predelu desne obrvi in desne zgornje veke 2 cm dolgo prečno potekajočo brazgotino, okolica zgornje veke je nekoliko zadebeljena, kar daje vtis, kot da je obrv desno višje položena kot leva. V sredini čela ima 3 cm veliko nežno vidno brazgotino s komaj opazno zadebelitvijo. Na tem mestu se pri oškodovanki tiplje 3 cm velik tujek (verjetno drobec stekla). Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na zapis ob zaslišanju tožnice (list. 78 spisa), da sodišče na razdalji 2,5 m brazgotine na veki ni zaznalo, niti večjih sprememb, spregleda pa nadaljnji zapis (list. 82 spisa), da ko se je tožnica usedla, da je iz istega profila, ob isti razdalji, brazgotina na desni veki vidna. Že sama tožena stranka tudi pravilno navaja, da se določa odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti na podlagi objektivnih in subjektivnih meril. Objektivna merila za priznanje skaženosti in odškodnine zanjo so sprememba v oškodovančevi zunanjosti, njihova opaznost oz. vidnost, obseg, možnost zakrivanja poškodb, starost, spol itd.. Subjektivna merila pa obstoje v vplivanju teh elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oz. njegovo psihično počutje sploh. Temelj za priznanje odškodnine za skaženost torej ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost, zato s sklicevanjem na to, pritožba tožene stranke ne more uspeti. Potrebno je upoštevati tudi subjektivna merila, ki so v vplivanju prej navedenih elementov na oškodovančevo psihično počutje, v danem primeru to tožnico moti, zaradi tega trpi duševne bolečine lažje do srednje intenzitete, kar tožnico, sicer učiteljico, ki je stalno v stiku z ljudmi, opravičuje do dosojene odškodnine (ne pa do višje, za kar se (tožnica) zavzema v pritožbi), upoštevajoč okvire sodne prakse.

Res je bil izvedenec dr. K. mnenja, da pri tožnici ne gre za posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) - dopolnitev mnenja, list. 39 spisa), vendar ne gre prezreti, da gre za zdravnika specialista kirurga, z mnenjem katerega se tožnica tudi zato ni strinjala (list. 51 spisa) in predlagala izvedenca ustrezne stroke - psihiatra, kateremu je iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Izvedenci se namreč določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela (2. odst. 245. čl. ZPP). Vprašanje PTSM pa nedvomno spada v domeno izvedenca psihiatra. Res tožnica ni poiskala zdravniške pomoči, kot opozarja tožena stranka, vendar kot je poudarila izvedenka, tožnica ni bila seznanjena z motnjo PTSM, to pojasnjuje dejstvo, da zdravniške oz. strokovne strokovne pomoči ni iskala. Neupoštevne pa so, šele v pritožbi in zato prepozno podane navedbe, da je treba vsled tega odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmanjšati najmanj za 50 % (v skladu z določbo 192. čl. ZOR); take navedbe so podane v nasprotju z določbo 337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP. Res je izvedenka ugotovila, da naj bi tožnica že pred nesrečo veljala za rahločutno in občutljivo osebnost, vendar je ta del njenih osebnostnih potez bil le del interaktivnih bioloških dejavnikov za razvoj njene kronificirane duševne motnje, brez travmatičnega dogodka - prometne nesreče, pa po mnenju izvedenke zagotovo ne bi imela (ugotovljenega) patološkega doživljanja. PTSM se torej vzročno - posledično poveže z določeno travmo, v tožničinem primeru s prometno nesrečo, v kateri sta bila udeležena skupaj z majhnim otrokom, se pa potek razlikuje glede na osebnostne potenciale posameznika, kar pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo (2. odst. 9 str. sodbe) in nasprotno, v pritožbi tožene stranke opozorjeno (zahtevano), ne drži. Zato je ob vseh ugotovitvah kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, glede na tožničino izpoved in izvedensko mnenje dr. R., na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, ob upoštevanju podobnih primerov negmotnih škod, primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skladno z merili, določenimi v 200. čl. ZOR, 450.000,00 SIT. Celotna priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo (920.000,00 SIT oz. približno pet povprečnih plač, brez 25 % soodgovornosti), pa se tudi vklaplja v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotnih škod (na 2. str. te sodbe cit. knjiga Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in računalniška baza VS RS).

Ob vsem povedanem je pritožba tožnice utemeljena, ko izpodbija pripisano ji soodgovornost 25 % zaradi neuporabe varnostnega pasu in 15 % zato, ker otroka v avtu ni privezala z varnostnim pasom, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (glede 25 % soodgovornosti) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP) in spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožnici še odškodnino v višini 97.500,00 ( sedaj 406,86 EUR), ni pa utemeljena njena pritožba, ko se zavzema za prisojo še višje odškodnine. Pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe, glede previsoko odmerjene odškodnine, ni utemeljena, razen v obrestnem delu, ko tožena stranka pravilno opozarja, da je tožnica upravičena od 1.1.2002 do 27.6.2003 do zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28.6.2003 dalje po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ko je stopil v veljavo ZPOMZO -1 (Ur. l. RS št. 56/03), zato je pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka (4. tč. 358. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Glede na delno razveljavljeno prvostopenjsko sodbo je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločbo (165. čl. ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo v pretežni meri ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožnice pa se pridrži za končno odločbo (154., 165. čl. ZPP).