Jedro

Če lastnik lokala svojemu delavcu poveri vodenje lokala, je ta upravičen v njegovem imenu in za njegov račun sklepati posle, ki sodijo v okvir rednega poslovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku znesek 14.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.6.1994 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 48.761,00 SIT, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Presežek tožbenega zahtevka je prvo sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede aktivne legitimacije. Delo naj bi namreč opravila tožnikova sinova. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo določil Zakona o obligacijskih razmerjih, ki govorijo o pogodbi o delu. V tem primeru bi namreč lahko ugotovilo, da ni bila med pravdnimi strankami sklenjena nobena pogodba o delu. Med postopkom na prvi stopnji ni bilo namreč nikoli rečeno, da bi se pravdni stranki karkoli medsebojno dogovarjali. Tisti, ki se je morebiti kaj dogovarjal, je bil M. A.. Ta je bil v spornem obdobju zaposlen pri tožencu. Tako je po pritožnikovem mnenju sporna tudi pasivna legitimacija, saj sodba nima razlogov za to, da bi bil zgoraj navedeni pooblaščenec za sklepanje pogodbe. Nazadnje pa pritožnik graja še obrestni del izreka, saj sploh ni jasno, kdaj naj bi obveznost zapadla, tožnik ni izročil nobenega računa, ne glede na to, pa sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev in razloge prvega sodišča, zato bi njihovo navajanje na tem mestu pomenilo nepotrebno ponavljanje. Pritožbeno sodišče jih tako povzema le toliko, kolikor so potrebni v odgovor pritožbenim navedbam. Nesporno je, da je bilo delo opravljeno po poprejšnjem dogovoru. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da je delo opravil tožnik skupaj s svojima sinovoma kot izpolnitvenima pomočnikoma. Pritožba tega, razen pavšalno, tudi z ničemer ne izpodbija. Poglavitno vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali je moč šteti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu ter je zaradi tega toženec zavezan k plačilu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršne oblike, razen, če zakon določa drugače (67. člen). Zakon pa za pogodbo o delu (600. - 629. člen ZOR) ne zahteva nobene posebne obličnosti. Za nastanek pogodbe je torej v tem primeru po splošnih načelih pomembno to, da sta stranki zedinjeni o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Tudi iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, izhaja, da so dogovarjanja potekala na povsem neformalni ravni, kar pa glede na zgoraj povedano v ničemer ne slabi veljavnosti pogodbe. Iz okoliščin, ugotovljenih na prvi stopnji, izhaja, da je imel toženec namen preobleči bilijardno mizo, nadalje, da je bil M. A. tisti, ki je dejansko vodil lokal in to v imenu ter za račun toženca. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega povsem pravilno zaključilo, da je bil M. A. pooblaščen za sklepanja takšnih poslov. Glede oblike pooblastila pa velja, da je njena strogost sorazmerna obličnosti, ki se zahteva za nek pravni posel (90. člen ZOR). V obravnavani zadevi se torej tudi za pooblastilo ne zahteva nikakršna posebna oblika, marveč zadošča neformalna izjava volje s strani zastopanega. Volja s strani zastopanega pa je bila glede na ugotovljeno nedvomno podana, saj je ta M. A. poveril vodenje lokala, torej posle, ki jih je moč šteti v okvir rednega upravljanja z lokalom. Manjša sanacija bilijardne mize (za kar v obravnavani zadevi gre), nedvomno sodi v okvir takšnega rednega poslovanja in tako je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba torej sklenjena prav med pravdnima strankama (84/1 in 91/2 člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč v svojih razlogih izrecno navedlo, da je temelj zahtevku, ki mu je v znatni meri ugodilo, pogodba o delu. Pritožbene navedbe so torej v tej smeri neutemeljene. Naposled pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe, češ da tožnik ni izstavil nikakršnega računa ter tako ni jasno, kdaj je terjatev sploh zapadla. Ob tem velja poudariti, da je splošno načelo sočasna izpolnitev. Tudi običajna pravila narekujejo plačilo po opravljenem delu, rok 15-ih dni pa je več kot primeren rok in se toženec ne more izgovarjati, češ da ni jasno, kdaj je terjatev zapadla. 25.6.1994 (od takrat tožnik namreč vtožuje zamudne obresti) je terjatev glede na navedena pravila nedvomno zapadla.

Ker je pritožba neutemeljena in ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.