Jedro

Ustaljena upravnosodna praksa je, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2009, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007, 111/2008 - odl. US in 58/2009 – ZMZ-A) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter odredila, da mora tožnik v skladu s četrtim odstavkom 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Ugotovila je, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne in malo verjetne.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka odločbo oprla na nekonsistentnosti, ki jih je ugotovila s primerjavo med tožnikovimi izjavami ob podaji prve prošnje za azil, ob osebnem razgovoru in ob podaji druge prošnje za azil ter iz tožnikove izjave na policijski postaji. Ni pa razvidno, da bi tožena stranka dala tožniku možnost, da pojasni neskladja v njegovih izjavah.

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja razloge, ki jih je navedla v svoji odločbi in navaja, da so bile tožnikove izjave v tolikšni meri nasprotujoče si, da jih nobeno pojasnilo ne bi moglo opravičiti. Zato soočenje tožnika z nasprotujočimi si izjavami ne bi imelo nobenega smisla. Nasprotuje stališču, da bi morala zaradi obsežne dokazne ocene izvesti redni, ne pa pospešeni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožba tožeče stranke zavrne in potrdi odločba tožene stranke z dne 6. 10. 2009. 4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je ustaljena upravnosodna praksa, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku. Tudi stališče Ustavnega sodišča RS je, da nepovezane in nekredibilne izjave prosilca, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za takšno prosilčevo ravnanje, same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe azilnega postopka. Zgolj ugotovitev zavajanja in zlorabe postopka same po sebi še ne pomenijo avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje. Šele če prosilec ne navede nobenih razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da ni izkazal splošne verodostojnosti in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločbo oprla na nekonsistentnosti, ki jih je ugotovila iz primerjave med izjavami tožnika ob podaji prve prošnje za azil dne 26. 2. 2008, ob osebnem razgovoru z njo 8. 5. 2008 in ob podaji druge prošnje za azil z dne 7. 7. 2009 ter iz izjave tožnika na policijski postaji dne 6. 7. 2009. Konkretne nekonsistentnosti tožena stranka navaja na strani 9 izpodbijane odločbe, nekonsistentnosti pa tožena stranka ugotavlja tudi v tožnikovi izpovedbi glede bivanja v Italiji. Toda iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka dala tožniku možnosti, da pojasni neskladja v izjavah. Tožnik pa v tožbi natančno pojasnjuje in odgovarja na konkretne nekonsistentnosti, ki jih je ugotovila tožena stranka. Navedena kršitev pravil postopka je tudi po presoji pritožbenega sodišča vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke.

8. Pravilno pa tožena stranka v pritožbi opozarja na nepravilni napotek sodišča prve stopnje glede rednega postopka. Navedeni napotek velja za primer, ko bi tožena stranka pri ponovni obravnavi ugotovila drugačna dejanska stanja, ne pa za primer ugotovitve okoliščin, ki so lahko podlaga za odločanje v pospešenem postopku.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.