Jedro

Zavarovalnica je za izplačilo odškodnine zavezana le, če je zavarovanec za škodo odgovoren, pri čemer je odgovornost zavarovalnice v vsakem primeru omejena z odgovornostjo zavarovanca; ta se presoja po merilih za odgovornost, ki jih določa odškodninsko pravo, t. j. po pravilih, ki urejajo razmerje med zavarovancem in oškodovancem. Oškodovanec npr. proti zavarovalnici nima zahtevka, če je odškodnino že prejel ali je bila škoda nadomeščena na podlagi kakšne druge reparacije. Ker se je tožeča stranka nasproti svojemu delodajalcu odpovedala vsem zahtevkom, delodajalčeva odškodninska odgovornost ne obstaja. Če ni delodajalčeve odškodninske odgovornosti, slednja ne obstaja niti proti zavarovalnici (toženi stranki), pri kateri je ta riziko zavarovan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

I. Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2005 dalje do plačila ter pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 61,72 EUR pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

I. Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Proti sodbi v celoti se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, pri čemer je obrazložila le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Navaja, da škodni dogodek pomeni nastop zavarovalnega primera, oškodovanec (v tem primeru tožnik) pa ima proti zavarovalnici (v tem primeru toženki) iz škodnega dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (delodajalec), na podlagi 965. čl. Obligacijskega zakonika - OZ (prej 941. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) neposreden in samostojni odškodninski zahtevek, na katerega ne vpliva nobena poznejša sprememba razmerja med zavarovancem (delodajalcem) in zavarovalnico (toženo stranko), zavarovalnica pa prav tako proti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki so nastali po nastopu zavarovalnega primera (945. čl. OZ, prej 921. čl. ZOR).

Nadalje utemeljuje, da sta tožnikov delodajalec in zavarovalnica solidarna dolžnika, za poravnavo, ki jo je sklenil eden izmed solidarnih dolžnikov z upnikom, pa po 399. čl. OZ velja, da nima učinka nasproti drugim dolžnikom. S tem, ko se je tožnik odpovedal zahtevku proti svojemu delodajalcu, se ni odpovedal tudi zahtevku do delodajalčevega solidarnega dolžnika (tožene stranke). Ker sta delodajalec in tožena stranka navadna sospornika, je različna sodba proti vsakemu izmed njiju mogoča. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

II. K zmotni uporabi materialnega prava Stališče pritožnika, da se z odpovedjo zahtevku proti delodajalcu ni odpovedal tudi zahtevku proti toženi stranki, je napačno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožeča stranka z dogovorom z delodajalcem odpovedala prav vsem zahtevkom, tega dogovora pa pritožnik nikoli ni izpodbijal. Res je, da poravnava načeloma ne more avtomatično učinkovati na ostale sodolžnike. A 399. čl. OZ, na katerega se sklicuje pritožnik, določa, da imajo ostali sodolžniki z enim dolžnikom sklenjeno poravnavo pravico izkoristiti in jo sprejeti, če ni omejena le na dolžnika, s katerim je bila sklenjena. Ker je poravnava po svoji pravni naravi pogodba, se obseg odpovedi presoja po kavzi, ta pa v konkretnem primeru obsega odpoved vsem zahtevkom.

Tožbeni zahtevek zoper toženo stranko pa je neutemeljen še iz drugega razloga, izvira namreč že iz samega temelja, na katerem je solidarna obveznost tožnikovega delodajalca in tožene stranke nastala. Predmet zavarovanja pred odgovornostjo (964. in 965. čl. OZ, prej 940. in 941. čl. ZOR) je riziko zavarovančeve odškodninske odgovornosti. Njegov namen je varstvo zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki, t. j. zavarovanec se s plačilom premije zavaruje pred tem, da bi moral plačati odškodnino zaradi ravnanj, za katera je odgovoren. Zavarovalnica je za izplačilo odškodnine zavezana le, če je zavarovanec za škodo odgovoren, pri čemer je odgovornost zavarovalnice v vsakem primeru omejena z odgovornostjo zavarovanca; ta se presoja po merilih za odgovornost, ki jih določa odškodninsko pravo, t. j. po pravilih, ki urejajo razmerje med zavarovancem in oškodovancem. Oškodovanec npr. proti zavarovalnici nima zahtevka, če je odškodnino že prejel ali je bila škoda nadomeščena na podlagi kakšne druge reparacije. Ker se je tožeča stranka nasproti svojemu delodajalcu odpovedala vsem zahtevkom, delodajalčeva odškodninska odgovornost ne obstaja. Če ni delodajalčeve odškodninske odgovornosti, slednja ne obstaja niti proti zavarovalnici (toženi stranki), pri kateri je ta riziko zavarovan (1).

Možnost neposrednega zahtevka proti zavarovalnici (965. čl. OZ, prej 941. čl. ZOR) predstavlja izjemo od splošno veljavnega načela relativnosti obligacijskega razmerja. V skladu s tem načelom ima oškodovanec pravico odškodninski zahtevek uveljavljati le proti za škodo odgovornemu (v konkretnem primeru delodajalcu), slednji pa nato lahko dobi izplačano odškodnino v mejah zavarovalne vsote povrnjeno od zavarovalnice. Odstop od načela relativnosti obligacijskega razmerja je utemeljen z močnejšim varstvom žrtev. Zakonodajalec je zato v primerih, ko je odgovornost za škodo zavarovana, dopustil možnost neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, saj odškodnina z ekonomskega gledišča ne pripade zavarovancu, temveč tretjemu – oškodovancu. Razen tega je izjema v funkciji pospešitve izplačila odškodnin - v primeru neplačevitosti za škodo odgovornega lahko pride oškodovanec do poplačila namreč šele po dolgem postopku, saj mora zavarovanec najprej dobiti zavarovalnino. Možnost neposrednega zahtevka pa ne pomeni, da je pravica zahtevati povrnitev škode od zavarovalnice prenesena z zavarovanca na oškodovanca. Oškodovanec je tisti, ki lahko izbira, proti komu bo zahtevek uveljavljal. Zahtevek proti zavarovalnici je tako sicer res neposreden in samostojen, vendar še vedno vezan na odgovornost zavarovanca (2).

Na pravice oškodovanca nasproti zavarovalnici na podlagi II. odstavka 965. čl. OZ (prej 941. čl. ZOR) ne vplivajo le ovire na relaciji zavarovanec – zavarovalnica, to pa ne velja za ovire na relaciji zavarovanec – oškodovanec, za kar gre v predmetnem primeru. Obravnavani primer je tudi izven dometa 945. čl. OZ, na katerega se sklicuje pritožnik. II. odstavek 945. čl. OZ (prej 921. čl. ZOR) se nanaša na primere, kadar oškodovanec že pridobi nadomestno pravico (pravico do odškodnine). V tem primeru ugovorov, ki nastanejo iz zavarovalnega razmerja kasneje, ni mogoče več uveljavljati. Zavarovalni primer nastane hkrati z dejstvom škodnega dogodka. Vendar zaveza zavarovalnice za izplačilo škode nastane šele z odškodninskim zahtevkom. Ker ta, kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, ni mogoč, zavarovalni primer ni nastal in pravica do odškodnine tožeči stranki ne gre (3).

III. Zaključek Instančno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Ker ni ugotovilo nobene izmed tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne drugih kršitev v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Stroške neuspele pritožbe krije na podlagi I. odstavka 165. čl. ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP pritožnik sam.

(1) Juhart et alt.; Zbirka Nova slovenska zakonodaja; Obligacijski zakonik (OZ), posebni del, s komentarjem, 4. knjiga (704. - 1052. čl.), GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. natis, komentar k 964. čl. in Cigoj, Stojan; Komentar obligacijskih razmerij: veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. knjiga, ČZP Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1986, komentar k 940. čl. (2) Ibid., komentar k čl. 965. OZ in 941. ZOR.

(3) Ibid., komentar k čl. 945. OZ in 921. ZOR.