Jedro

V primeru istočasne obsodilne in oprostilne sodbe je potrebno, kolikor je to mogoče ugotoviti, koliko stroškov odpade na prvi in drugi del sodbe. Zgolj abstraktni izrek glede oprostilnega dela "da stroške plača proračun", ko so ti v celoti naloženi v obsodilnem delu, ni pravilen.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. S. E. se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških kazenskega postopka v obsodilnem delu sodbe razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obd. S. E. spoznan za krivega k.d. poneverbe po čl. 141/I KZ RS in mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je določena kazen zapora štiri mesece ter preizkusna doba dve leti. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 159.860,00 SIT ter na 10.000,00 SIT odmerjena povprečnina.

Hišnemu svetu R. u. št. 1, 3 in 5 je obdolženi dolžan plačati 25.202,00 SIT.

Z isto sodbo pa je bil obd. S. E. oproščen obtožbe kaznivega dejanja neupravičene uporabe po čl. 143/I KZ RS. Stroški, ki odpadejo na ta del sodbe, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazni in odločbe o stroških kazenskega postopka ter predlaga, da višje sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da stroške in kazen primerno zniža. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je celotne stroške kazenskega postopka naložilo v plačilo obdolžencu, čeprav je bil le-ta oproščen obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene uporabe.

Sodišče prve stopnje je v izreku oprostilnega dela sodbe sicer zapisalo, da stroški, ki odpadejo na ta (oprostilni) del bremenijo proračun, v resnici pa jih ni odmerilo. Stroške postopka na prvi stopnji so v glavnem predstavljali stroški izvedenca knjigovodske in finančne stroke M. S. ki je bil postavljen tako zaradi k.d. neupravičene uporabe kot zaradi k.d. poneverbe, celotno izvedenino pa je sodišče naložilo v plačilo obdolžencu, čeprav je bil, kot rečeno, za k.d. neupravičene uporabe oproščen. Člen 98/II ZKP določa, da se obdolženca ne obsodi na plačilo stroškov za dejanja, glede katerih je bil oproščen obtožbe, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov. O tem sodba ne govori, in je v tem delu utemeljena pritožba obdolženčevega zagovornika, da je obdolžencu naloženo v plačilo preveč stroškov.

Sodišče prve stopnje bo moralo še enkrat oceniti ter v ta namen po potrebi zaslišati angažiranega izvedenca, glede vprašanja, koliko stroškov je bilo povzročenih zaradi k.d. poneverbe, koliko pa zaradi k.d. neupravičene uporabe in s slednjimi dejansko obremeniti proračun.

Sodišče druge stopnje pa nima pomislekov v odločitev prvostopnega sodišča glede kazni. Drugostopno sodišče meni, da je prvostopno sodišče v zadostni meri upoštevalo v pritožbi ponovno navedene olajševalne okoliščine in da se je pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe. Določena zaporna kazen je povsem primerna, saj gre za hudo kaznivo dejanje pri čemer se obtoženec glede na naravo dejanja ne more sklicevati na neznanje in nevednost. Tudi prezkusna doba dveh let ni predolga.

Sodišče druge stopnje je torej iz navedenih razlogov napadeno sodbo v delu glede stroškov v skladu s čl. 385/I ZKP razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje, v delu glede izrečene kazni pa v skladu s čl. 384 ZKP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.