Jedro

Ugovora nepravilnosti izvirnih numeričnih podatkov o predhodno opravljeni zemljiškokatastrski meritvi stranka ne more uveljavljati šele v upravnem sporu. Stranka lahko ta ugovor uveljavlja le ob uvedbi postopka za prenos posestne meje v naravo (2. točka 33. člena zakona o zemljiškem katastru, Uradni list SRS, št. 16/74).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Geodetske uprave občine, s katero je le-ta odredila, da se v zemljiškem katastru vodi pri parc. št. 1916/1 za 434 m2 večja površina od dotedanje, ki je znašala 4793 m2. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je bila podlaga za izračun nove površine parcele pravilna ugotovitev organa prve stopnje, da so vse meje parcele predhodno ugotovljene in zamejičene v predpisanem postopku, kar nesporno izhaja iz dveh ugotovitvenih zapisnikov, ki izkazujeta, da so bile meje zamejičene in izmerjene v soglasju z lastniki - mejaši in s pristankom tožnika. Meja napram navedeni parceli se je po ugotovitvenem zapisniku z dne 8.5.1991 prenesla v naravo na podlagi meritev po naznanilnem listu z dne 12.5.1939, s čemer se je tožnik strinjal. Meje napram parcelam št. 1915/2, 1903, 1904, 1905 in 1906 pa so bile ugotovljene v mejnem ugotovitvenem postopku z zapisnikom z dne 17.7.1991, s katerim se je tožnik kakor tudi ostali mejaši prav tako strinjali. Izračunana površina parcele izhaja iz podatkov o mejah parcele, ki so bile sporazumno zamejičene v naravi. Tožnik zmotno meni, da je površina parcele odvisna od zarisa meje v katastrskem načrtu. Le-ta je le orientacijskega pomena, pri prenosu meje v naravo se namreč uporabljajo le izvirni numerični podatki. Tožnikova trditev, da je bil sklenjen dogovor, po katerem naj bi se vse meje njegove parcele prenesle v naravo po podatkih zemljiškega katastra, nima podlage v spisu. Tožnik je z dopolnitvijo svoje vloge za izmero parcele podal zahtevo za mejni ugotovitveni postopek in ta je bil voden v skladu z njegovim zahtevkom. Odločba organa prve stopnje je bila torej pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da je potem, ko je bila v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovljena meja med njegovo parcelo in sosednjimi parcelami, s katero pa se nikakor ne strinja, vložil pri organu prve stopnje zahtevo za točno izmero njegove parcele št. 1916/1 po mapnem stanju. Na zahtevo tega organa, ki je tožniku pojasnil, da sicer površine njegove parcele ne bo mogoče ugotoviti, je tožnik podpisal formular za ugotovitev meje v mejnem ugotovitvenem postopku. V tem postopku, ki je na kraju samem tekel brez vabila in navzočnosti dveh solastnikov sosednje parcele št. 1915/2, je bila vzhodna meja parc. št. 1916/1 določena tako, da je obstoječo pot razdelila med to parcelo in med sosednje parcele, čeprav je tožnik zatrjeval, da pot ni njegova. Meja s parcelo št. 1915/2 je bila določena v škodo te parcele, vendar je tožnik kot solastnik te parcele zapisnik podpisal, ker mu je geometer zagotavljal, da je tako ugotovljena meja pravilna. Ostala solastnika sta zapisnik podpisala doma ali pa v pisarni geodetske uprave. Tožnik se s površino parcele, ki je bila ugotovljena po tako izvedenem postopku, ne more strinjati, zlasti še, ker tudi meja med parc. št. 1916/1 in sosednjimi parcelami na zahodu, ni bila pravilno ugotovljena in iz tega razloga tudi ne vnešena v katastrski operat. Do napake je tu prišlo že leta 1939, ko je bila opravljena meritev po naznanilnem listu, na katerega se sklicuje tožena stranka, čeprav geodetska uprava napake vse doslej ni odpravila. Tožnik je zapisnik podpisal v zmoti, misleč, da gre za mapno mejo in ne za ugotavljanje ali celo spreminjanje obstoječih meja. Ker v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka in tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da geodetski organ prve stopnje ne prisiljuje stranke, da vloži določen zahtevek, ampak jo le opozori na možnosti, ki jih nudijo katastrski podatki in stranki le svetuje primeren postopek. Tako je bilo tudi v tožnikovi zadevi. Potek posestne meje med tožnikovo parcelo in parcelo št. 1915/2, katere solastnik je tudi tožnik, je bil ugotovljen v skladu s 15. členom zakona o zemljiškem katastru. Potek meje na kraju samem je pokazal tožnik, ostala solastnika pa sta zapisnik o poteku meje naknadno podpisala in nobeden od njiju poteka te meje ne izpodbija. Ker so bile vse meje sporne parcele ugotovljene po možnih katastrskih postopkih, v upravnem postopku teh mej ni mogoče več spreminjati. Tožnik ima le možnost, da na sodišču predlaga ureditev mej, za katere meni, da bi morale potekati drugače. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bil potek meje med tožnikovo parcelo št. 1916/1 in med sosednjimi parcelami ugotovljen in zamejičen v dveh postopkih. V prvem, ki je bil uveden na zahtevo lastnika parcele 1916/8, je bil opravljen prenos posestne meje v naravo med to parcelo in tožnikovo sporno parcelo po določbah 33. člena zakona o zemljiškem katastru (ZZK, Uradni list SRS, št. 16/74). Kot je razvidno iz zahteve za prenos posestne meje z dne 5.10.1988, se je tožnik z uvedbo tega postopka strinjal. Prav tako se je strinjal z določitvijo poteka posestne meje med navedenima parcelama v naravi in z zamejičenjem, kar je bilo opravljeno dne 8.5.1991, saj je zapisnik o prenosu posestne meje podpisal brez pripomb. Prenos posestne meje v naravo je bil opravljen na podlagi izvirnih numeričnih podatkov iz naznanilnega lista z dne 11.5.1939, katerega fotokopija se nahaja v spisih. Ker glede prizadete parcele ni tekel sodni postopek zaradi posestne meje, so bili po presoji sodišča podani vsi pogoji za prenos posestne meje v naravo, ki jih določa ZZK v 33. členu in tožnikov naknadni tožbeni ugovor, da je bila posestna meja v letu 1939 ugotovljena nepravilno, glede na navedene okoliščine ne more biti uspešen. Tožnik bi mogel ta ugovor uveljavljati le ob uvedbi postopka prenosa posestne meje v naravo (2. točka 33. člena ZZK), ne pa šele v tožbi zaradi upravnega spora (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Po presoji sodišča tudi niso sprejemljivi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na drugi upravni postopek, to je na mejni ugotovitveni postopek, ki je bil uveden na tožnikovo zahtevo. Tožnik je namreč z vlogo z dne 25.6.1991 zahteval točno izmero parcele št. 1916/1 na kraju samem. Glede na določbe ZZK je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zahteval dopolnitev tožnikove vloge. Gola izmera površine parcele po tem zakonu namreč nima pravnega učinka in ni predmet upravnega postopka. Če gre za ugotavljanje posestnih meja med parcelami različnih lastnikov oziroma uporabnikov ZZK določa, da se posestne meje ugotavljajo v mejnem ugotovitvenem postopku, kolikor se posestne meje ne ugotavljajo oziroma določajo v sodnem postopku (1. odstavek 11. člena). Geodetski organ je tožnika upravičeno povabil zaradi dopolnitve vloge in mu svetoval, naj zahteva uvedbo mejnega ugotovitvenega postopka, kar je tožnik tudi storil. V tem mejnem ugotovitvenem postopku pa so bile, kot je razvidno iz zapisnika z dne 9.7.1991, ugotovljene vse posestne meje med parcelo št. 1916/1 in parcelami, ki nanjo mejijo, razen meje s parcelo št. 1916/8, ki je bila prenešena v naravo že dne 8.5.1991. V tem mejnem ugotovitvenem postopku so bili poleg tožnika na kraju samem navzoči vsi lastniki sosednjih parcel, razen dveh solastnikov parcele št. 1915/2. Posestne meje so bile nesporno ugotovljene in zamejičene s predpisanimi znamenji s soglasjem tožnika in vseh ostalih lastnikov mejnih parcel (točka 1. zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 17.7.1991), tudi s soglasjem solastnikov parcele št. 1915/2, ki sta zapisnik sicer podpisala naknadno, vendar napak v mejnem ugotovitvenem postopku ne uveljavljata. Če tožnik dejansko ni soglašal s potekom posestne meje, bi moral to izjaviti na kraju samem, vendar tega očitno ni storil, saj je navedeni zapisnik podpisal brez pripomb. Tožena stranka torej pravilno ugotavlja, da je geodetski organ prve stopnje opravil mejni ugotovitveni postopek v skladu z določbami 13., 14. in 15. člena ZZK. Izpodbijana odločba, ki temelji na zakonito izvedenih postopkih prenosa posestne meje v naravo in mejnega ugotovitvenega postopka, je torej pravilna in zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.