Jedro

Začasno odredbo po 2. in 3. odstavku 32. člena ZUS-1 je mogoče izdati samo do pravnomočno končanega upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. U 109/2008-6 z dne 7.3.2008, zavrnilo tožbo tožnice (1. točka izreka sodbe in sklepa) zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.2008, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru zavrnilo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 11.12.2007. Istočasno je sodišče prve stopnje s sklepom zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe zavrglo (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da za izdajo začasne odredbe v obravnavanem sporu, ki je s sodbo sodišča pravnomočno končan, tožnica ne izkazuje pravnega interesa. Po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) sodišče lahko z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijane odločbe ali začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje le do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Brez izkazanega pravnega interesa pa tudi procesna predpostavka za odločanje o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni izkazana.

Tožnica v pritožbi predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se "odloži pravnomočnost sodbe" oziroma vzpostavi zakonito stanje v smislu 32. člena ZUS-1. Navaja, da ji bodo zaradi zavrnitve njene prošnje za brezplačno pravno pomoč nastale nepopravljive posledice, saj bo izgubila terjatev v višini približno 15.000 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor je procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. ali 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Začasna odredba se na podlagi navedenih določb lahko izda le do pravnomočne sodne odločbe. V obravnavanem primeru je bila sodba izdana hkrati s sklepom o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker je torej upravni spor v zvezi s tožničino zahtevo za brezplačno pravno pomoč pravnomočno končan, saj je prvostopenjsko sodišče s sodbo zavrnilo tožničino tožbo, pritožba zoper to sodbo pa ni dopustna (prvostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zoper sodbo s sklepom, U 109/2008-8 z dne 14.3.2008, zavrglo) in je torej prvostopenjska sodba z vročitvijo tožnici postala pravnomočna, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, pravilna.

Na podlagi 32. člena ZUS-1 tudi ni možno "odložiti pravnomočnosti sodbe", kot predlaga pritožnica v pritožbi, saj se določba 1. odstavka 32. člena nanaša izključno na izvršitev izpodbijanega (upravnega) akta, torej akta, ki je predmet presoje v upravnem sporu.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.