Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Posledica odstopa terjatve v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja dolžnika zavarovane terjatve v premoženje upnika, kar pomeni, da s fiduciarnim prenosom terjatve preide na novega upnika tudi njena pravna pripadnost. Če jo upnik pridobi pred začetkom stečajnega postopka dolžnika, potem ta terjatev ne spada v stečajno maso stečajnega dolžnika in tudi ni predmet izločitvenega zahtevka po 131. čl. ZPPSL.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da ima B. izločitveno pravico na terjatvi na podlagi pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanja št. 4764/98 z dne 1.12.1998 po leasing pogodbi št. 406/98 z dne 12.10.1998 sklenjene z leasingojemalcem družbe I. in izločitveno pravico za nepremičnino parcelo št. 1718 v naravi hiša v P., njiva in sadovnjak vpisano pri vložku št. 182 k.o., katere lastnik je tožena stranka in je predmet leasinga; ter da se ugotovi, da vsa plačila, ki jih bo družba I. po leasing pogodbi št. 406/98 izvršila po 3.12.1999 oziroma do zaključka stečaja ali plačila kupca nepremičnine iz naslova kupoprodaje nepremičnine, ne spadajo v stečajno maso tožene stranke in jih je ta dolžna v roku treh dni po vsakem izplačilu plačati na račun tožeče stranke št. 51400-620-63. V delu tožbe, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev izločitvene pravice na terjatvi na podlagi pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje št. 4764/98 z dne 1.12.1998 po leasing pogodbi št. 224/96 z dne 14.8.1996 sklenjeni z leasingojemalcem družbo B. in izločitveno pravico na nepremičnini - stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani vpisano pri zemljiškoknjižnem vložku 31 k.o., je zaradi delnega umika tožbe sodišče prve stopnje pravdni postopek ustavilo. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 220.218,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2000 dalje do plačila. Zoper tisti del sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi ugotovitve izločitvene pravice za terjatve po leasing pogodbi št. 406/98 z dne 12.10.1998 in ugotovitvenega zahtevka, da vsa plačila, ki jih je družba I. po tej pogodbi izvršila po 3.12.1999 do zaključka stečaja, ali plačila kupca nepremičnine iz naslova kupoprodaje nepremičnin parcele št. 1718 vložne št. 182 k.o. S. ne spadajo v stečajno maso tožene stranke in jih je dolžna v roku treh dni po vsakem plačilu izplačati na račun tožeče stranke, se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke citirana terjatev predstavlja premoženje tožeče stranke, saj se to lahko definira kot skupnost njej pripadajočih premoženjskih pravic, za katere je značilno, da je njihovo vrednost mogoče izraziti v denarju. Terjatev se lahko kaže kot objekt, ki ima za upnika neko premoženjsko vrednost, ki je v pravnem prometu. Premoženjske pravice so predmet razpolage, posledice razpolagalnega dejanja pa so prenos, obremenitev oziroma druge vsebinske spremembe, ki nesporno učinkujejo na premoženjsko pravico. Značilen razpolagalen pravni posel je ravno cesija, ki spreminja pripadnost terjatve. V tem se kaže tudi podobnost z lastninsko pravico. Namreč pridobitev obligacijske pravice z razpolagalnim poslom, cesijo, je podobna derivativni pridobitvi lastninske pravice. Cesionar lahko pridobi terjatev, če ta v resnici obstaja in če cedentu pripada razpolagalna moč iz pripadnosti obligacijske pravice. Ta moč se kaže v položaju, da je samo on in nihče drug od dolžnikov upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti in da ta pravica ne pripada nikomur drugemu. Izključujoča pripadnost pa je značilnost vsake pravice in ne samo lastninske. Torej govorimo o pripadnosti določeni osebi, bodisi obligacijske pravice ali lastninske pravice, imetniku vsake pravice je priznano pravno varstvo na temelju pripadnosti, ki učinkuje proti tretjim osebam absolutno. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre pri pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje s cesijsko pogodbo, za katero je značilno, da pride ob njeni sklenitvi, terjatev od odstopnika v premoženje prevzemnika z obveznostjo povratne cesije, če odstopnik v celoti poravna svojo terjatev do prevzemnika; vendar pa napačno meni, da prehod ni popolen in da terjatev ostane še vedno v ekonomski sferi odstopnika, da to terjatev še naprej vnovčuje in izterjuje. Tako stališče je nasprotno s samo naravo cesije, kot razpolagalnim poslom, ki ga je tožeča stranka opisala in kot ga razlaga teorija. S cesijo je pripadnost terjatve ravno prešla iz ekonomske sfere starega upnika v ekonomsko sfero novega upnika. Stari upnik ne more več aktivno izterjevati terjatve, ker te nima več. Ker je pripadnost terjatev glede na sklenjeno pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje popolna in na strani tožeče stranke, je uveljavljene izločitvene pravice na odstopljenih terjatvah logično in zakonito. Tudi razlage določbe 131. čl. dopušča tako razlago, saj bi bila strogo tehnična uporaba te določbe neživljenjska in v nasprotju s pojmovanjem kaj vse je lahko in v kakšnih oblikah ne samo v telesnih, se lahko pojavlja kot premoženje oziroma neka vrednost, ki se izrazi v denarju. Po prepričanju tožeče stranke je sodišče pri odločanju strogo tehnično razlagalo določbo 131. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) in oblike pridobitve lastninske pravice na podlagi Zakona o temljenih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Slednji zagotovo ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na terjatvi, ki ni stvar, hkrati pa ne moremo trditi, da imetniku terjatve ne pripadajo pravice, ki so sicer značilne za lastninsko pravico na stvareh. Pritožba ni utemeljena. Čeprav je materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilna in je uporaba 131. čl. ZPPSL v določenem primeru izključena, so materialnopravni razlogi za zavrnitev zahtevka nekoliko drugačni kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Vprašanje namreč je ali ima fiduciarni cesionar, v določenem primeru tožeča stranka, v stečajnem postopku zoper fiduciarnega cedenta, to je toženo stranko sploh izločitvene zahtevke za terjatve, ki so mu bile cedirana zaradi zavarovanja plačila obveznosti po sklenjeni kreditni pogodbi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 1.12.1998, ko nad toženo stranko še ni bil začet stečaj, sklenili pogodbo o kratkoročnem posojilu za znesek 20.000.000,00 SIT. Za zavarovanje plačila obveznosti po tej pogodbi je tožena stranka odstopila tožeči stranki svoje terjatve, ki jih je imela po posameznih pogodbah iz naslova leasinga. Stranki sta se dogovorili, da bo tožeča stranka od leasingojemalcev zahtevala, da svoje obveznosti po leasing pogodbah poravnajo na račun tožeče stranke, če tožena stranka ne bi v višini in rokih poravnavala svojih obveznosti po pogodbi o kratkoročnem posojilu. Hkrati pa se je tožeča stranka zavezala, da bo po poravnavi vseh terjatev, ki jih ima do tožene stranke nazaj cedirala vse odstopljene terjatve oziroma tiste, ki niso bile uporabljene za plačilo njenih terjatev do tožene stranke. Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre torej za fiduciaren posel, ki ostane zaupen vse dokler odstopnik redno poravnava terjatev do prevzemnika. Dolžnik odstopljene terjatve obveznost še naprej veljavno izpolnjuje do prvega upnika in odstopnika, ta sploh ne ve, da ima novega upnika. Za to dejstvo zve šele, ko ga prevzemnik obvesti o tem, da mora odslej izpolnjevati svojo obveznost na račun novega upnika. Obvestilo pa ni pogoj za veljavnost samega odstopa terjatev v zavarovanje. Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja dolžnika zavarovane terjatve v premoženje upnika, kar pomeni, da s fiduciarnim prenosom terjatve preide na novega upnika tudi njena pravna pripadnost. Z ekonomskega vidika sicer ves čas fiduciarnega razmerja terjatev pripada cedentu. Pomembna pa je pravna pripadnost in to pripadnost tožeča stranka na terjatvi ima in jo je pridobila pred začetkom stečajnega postopka, zato po 104. čl. ZPPSL te terjatve ne tvorijo stečajne mase stečajnega dolžnika, zato tudi niso predmet izločitvenega zahtevka. Kar pa se tiče zavrnitve zahtevka tožeče stranke glede plačil leasingojemalcev stečajnemu dolžniku, pa pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje sicer ta zahtevek zavrnilo, moralo pa bi tožbo v tem delu zavreči, kajti tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev takšne tožbe, saj ni bila s strani stečajnega senata glede te terjatve napotena na pravdo. Če je sodišče zahtevek zavrnilo, moralo bi pa tožbo zavreči, je sicer nepravilno ravnalo, vendar pa ne gre za bistveno kršitev določb postopka, kajti takšna odločitev ni v škodo tožeče stranke. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.