Jedro

Pri presoji ustreznosti dela, ki bi bilo lahko ponujeno tožniku, je sodišče utemeljeno upoštevalo tudi kraj opravljanja dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 23.3.2004 in odločilo, da ga je tožena stranka dolžna vrniti na delo in ga prijaviti v socialno zavarovanje na podlagi plače po (odpovedani) pogodbi o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožena stranka ni upoštevala določbe tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Tožniku ni ponudila zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, čeprav je imela na razpolago tako delo najmanj v treh primerih.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožena stranka je dokazala obstoj razloga za redno odpoved, ker je zaradi kadrovske reorganizacije ukinila zadolžitve samostojnega analitika za Pomurje v Murski Soboti in spremenila način dela v sektorju kreditnih tveganj tako, da so se določena dela naprej opravljala le na sedežu v Ljubljani. Dislocirano opravljanje del ni bilo več predvideno, zmanjšalo pa se je tudi število zaposlenih. To pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela samostojnega analitika pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki določa kot kraj opravljanja dela Mursko Soboto. Obveznost delodajalca po tretjem odstavku 88. člena ZDR pa obstaja le v primeru, če ima na voljo ustrezno delo za nedoločen čas. Pri presoji ustreznosti zaposlitve, če je ta na voljo v drugem kraju, je potrebo poleg kriterijev iz tretjega odstavka 90. člena ZDR upoštevati tudi kriterije iz kolektivnih pogodb za razporejanje delavcev iz kraja v kraj. Delo, ki zahteva potovanje delavca iz Murske Sobote v Ljubljano je neustrezno tako za delavca kot delodajalca.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi drugostopne sodbe nejasni in so si med seboj v nasprotju. Tožena stranka ni realno preverila možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji. Če bi to storila, bi imel tožnik možnost izjaviti, ali ponujeno zaposlitev sprejema ali ne. Navaja še, da ima stanovanje v Ljubljani, odprta pa je bila tudi možnost zaposlitve v Murski Soboti.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP tožnik v reviziji le omeni, je pa z ničemer ne utemelji, zlasti ne pojasni zatrjevanega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba nima takih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita je vprašanje uporabe materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.

Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih je vložena revizija. Glede na to pomeni navedba v reviziji, da ima tožnik stanovanje v Ljubljani nedovoljeno revizijsko novoto, saj tožnik med postopkom kaj takega ni navajal in za svoje navedbe niti v reviziji ni predložil nobenega dokaza.

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu samostojnega analitika iz poslovnega razloga. Neposredni razlog je bila ukinitev dislociranega opravljanja tega dela v Murski Soboti, ker naj bi se določena dela naprej opravljala le na sedežu v Ljubljani. Poleg tega naj bi se zmanjšalo tudi število zaposlenih.

Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga: z ustreznimi dokazi je utemeljila reorganizacijo in spremenjen način opravljanja dela, ki ga je do tedaj opravljal tožnik: delo se je prenehalo opravljati v Murski Soboti, ne pa tudi za to, da se delo, ki ga je do tedaj opravljal tožnik, sploh ne bi več opravljalo. Spremenil se je torej le kraj opravljanja dela, kot je bil dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (člen 9 pogodbe, priloga B2).

Določitev kraja opravljanja dela je šteti za enega od pogojev za opravljanje dela. Če se ta pogoj - in samo ta pogoj - spremeni, je to lahko utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V takem primeru je delodajalec po določbah tretjega odstavka 88. člena ZDR dolžan preveriti možnost zaposlitve "presežnega" delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, in če taka možnost obstaja, mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe. Ponujeno delo mora biti ustrezno, kar je po določbi (ob odpovedi veljavnega) tretjega odstavka 90. člena ZDR pomenilo predvsem zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu.

Zakon torej nalaga delodajalcu v osnovi dve možnosti (poleg teh še dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo): da delavcu ponudi zaposlitev na istem delu pod spremenjenimi pogoji ali zaposlitev na drugem ustreznem delu. V primeru tožnika to lahko pomeni zaposlitev na delovnem mestu samostojnega analitika (to delovno mesto ni bilo ukinjeno) v nekem drugem kraju, kar glede na prenos opravljanja tega dela na sedež tožene stranke pomeni prvenstveno v Ljubljani. Druga možnost bi bila ponudba ustrezne zaposlitve na drugem delovnem mestu z zahtevano enako vrsto in stopnjo izobrazbe.

Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da tožena stranka tožniku ni ponudila drugega ustreznega dela. Sodišči sta ugotovili, da je imela tako delo le v Ljubljani, kar pa so bila za tožnika zaradi oddaljenosti od kraja bivališča, neustrezna delovna mesta. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določen dodatni pogoj za zakonitost odpovedi: delodajalec mora preveriti možnost nadaljnje zaposlitve delavca. Kolikor delodajalec ugotovi (in v sodnem postopku dokaže), da take možnosti ni, je s tem izpolnil zakonsko obveznost. Dolžnost se nanaša le na preverjanje možnosti za ustrezno zaposlitev, ne pa tudi za neustrezno zaposlitev, četudi bi jo delavec lahko sprejel. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev (manj zahtevno delovno mesto s posledično nižjo plačo, za določen čas, s krajšim delovnim časom, v drugem kraju, ipd.), vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen s točno določenim krajem opravljanja dela, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v drugem kraju, ne pomeni nujno kršitve določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR (tako na primer že sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 69/2006 z dne 25.4.2006).

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da bi bilo v obravnavanem primeru delovno mesto, ki bi zahtevalo vsakodnevno potovanje delavca iz Murske Sobote v Ljubljano, neustrezno.

Omejitve pri razporejanju delavcev iz kraja v kraj, ki so jih v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90, prvi odstavek 25. člena) določale kolektivne pogodbe, so bile določene zaradi zaščite delavcev: določenih kategorij in glede na čas prihoda na delo. Potrebno je bilo soglasje delavca, če je bil čas prihoda na delo in vrnitev domov predolg (več kot dve ali tri ure). Kolikor je bil ta čas krajši, to je v dogovorjenih okvirih, je bilo delavca mogoče razporediti na drugo delo tudi brez njegovega soglasja, z enostranskim aktom delodajalca. Taka razporeditev se je, pod pogoji iz 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), zato štela za ustrezno. A contrario bi bila razporeditev brez soglasja delavca, ki bi zahtevala daljši čas prihoda na delo in vrnitev nazaj domov od predpisanega, neustrezna oziroma nezakonita.

Po ZDR (ta zakon je že veljal v času odpovedi) je za vsako spremembo pogodbe o zaposlitvi potrebno soglasje obeh strank (tretji odstavek 47. člena). Torej mora delavec v vsakem primeru soglašati s spremembo pogodbeno dogovorjenega kraja opravljanja dela. To velja tudi v primeru, ko delodajalec ponudi delavcu drugo ustrezno zaposlitev na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR in se na primer spremeni le kraj opravljanja dela. Vendar to pomeni le, da delavec lahko soglaša - enako kot po prej veljavni zakonodaji - tudi z "razporeditvijo" v drug kraj, ki zahteva daljši čas za prihod na delo in z dela. Ne vpliva pa taka možnost na obveznost delodajalca po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Tudi delodajalec kot pogodbena stranka mora namreč soglašati s tako razporeditvijo, ki lahko vpliva tako na organizacijo dela kot na stroške dela. Utemeljeno je zato sodišče druge stopnje upoštevalo pri presoji ustreznosti dela, ki bi lahko bilo ponujeno tožniku, tudi kraj opravljanja dela. Ker bi bil čas za prihod na delo in z dela v primeru razporeditve v Ljubljano predlog, glede na časovne okvire po še vedno veljavni kolektivni pogodbi dejavnosti, bi bila ponudba pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v Ljubljani, ponudba neustreznega dela.

Ponudba takega delovnega mesta ni obveznost tožene stranke po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožena stranka drugih ustreznih delovnih mest ni imela, in ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, je pravilna odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Nenazadnje je treba upoštevati tudi, da je bila zakonska določba tretjega odstavka 90. člena ZDR spremenjena tako, da pri opredelitvi ustreznega dela po tretjem odstavku 88. člena ZDR sedaj izrecno upošteva tudi kraj opravljanja dela oziroma čas, ki je na ponujenem delovnem mestu potreben za prihod na delo in vrnitev nazaj domov (spremembe in dopolnitve ZDR, Uradni list RS, št. 103/2007 - ZDR-A). Te določbe v času sporne odpovedi sicer še niso veljale, kažejo pa dodatno na pravilnost razlage sodišča o (ne)ustreznosti zaposlitve v drugem kraju.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).