Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna.

Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 25.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 12. 2017 dalje do plačila in da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu plačati njegove stroške postopka v znesku 2.205,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe povsem napačno ugotovilo, da sta stranki postopka z nadomestilom za konkurenčno klavzulo v 2. alineji 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta stranki sicer uredili vprašanja povezana s plačo, dejansko uredili del osnovne plače in ne nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Navedene ugotovitve je sodišče obrazložilo s tem, da je toženec prepričljivo izpovedal, da sta se z zakonitim zastopnikom tožeče stranke ustno dogovorila za neto plačo v višini 1.600,00 EUR, pri tem pa med njima ni bilo dogovora, da bi ta znesek zajemal tudi nadomestilo za konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje je torej prišlo do zaključka, da je pogodba o zaposlitvi navidezna v delu, v katerem določa izplačevanje nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Del pogodbe, ki je po mnenju sodišča prve stopnje navidezen je vsebinsko povezan s 15. členom pogodbe, v katerem sta stranki dogovorili konkurenčno klavzulo. Tožeča stranka se je v pritožbi sklicevala na 50. člen Obligacijskega zakonika, ki določa, kdaj gre za navidezno pogodbo, ki nima učinka med pogodbenima strankama in na sodno prakso iz katere izhaja, da je navidezna pogodba tista pogodba, pri kateri stranki sporazumno izjavita nekaj, česar nočeta in pri tem prikrivata drugo pogodbo, ki jo dejansko hočeta skleniti. Trditveno in dokazno breme navideznosti pogodbenega določila o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule je na tožencu, ki bi moral dokazati, da je pogodbeni zapis o izplačevanju nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, v višini 510,00 EUR bruto na mesec, zgolj navidezen in sta se obe stranki strinjali, da predstavlja znesek del osnovne plače. Edini dokaz, s katerim je toženec dokazoval zgoraj navedeno dejstvo, je njegova izpoved, ki jo je sodišče ocenilo kot prepričljivo. Tožeča stranka je sodišče opozorila na komunikacijo strank pred pravdo, ko toženec nikoli ni omenil, da bi bil dogovor o mesečnem izplačevanju nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (510,00 EUR bruto) navidezen in da sta se stranki dejansko dogovorili drugače, da je to del toženčeve osnovne plače. Tožeča stranka je zanikala, da sta se pravdni stranki z dogovorom o plačevanju nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dejansko dogovorili za del osnovne plače. Toženec je zahteval, da tožeča stranka predloži pogodbi o zaposlitvi sklenjeni z A.A. in B.B., kar je tožeča stranka tudi storila in iz pogodb je razvidno, da konkurenčna klavzula ni bila splošno vključena v vse pogodbe o zaposlitvah, kot to zatrjuje toženec. Kakšen interes bi sploh lahko imela tožeča stranka, da bi s tožencem sklepala navidezno pisno pogodbo. Sodišče je v 9. točki obrazložitve še pojasnilo, da zakon predvideva izplačevanje nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi bil dodaten argument za ugotovitev, da v konkretnem primeru ni bilo dogovorjeno izplačevanje nadomestila, temveč osnovne plače. Če je delavec prejel, na podlagi takšnega pogodbenega dogovora izplačilo nadomestila vnaprej, je to delavcu v korist. Delodajalec lahko delavcu plačuje več od zakonskega minimuma in pred zakonskim rokom, saj je to določilo v prid delavca. Tožeča stranka postavlja zahtevek samo v višini vrnitve plačanega nadomestila, brez kakršnegakoli odškodninskega elementa. Tudi, če konkurenčna klavzula ne bi bila veljavno dogovorjena, je toženec dolžan vrniti tožeči stranki celoten znesek nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, ki je bil izplačan brez pravne podlage. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula ni bila veljavno dogovorjena, ker toženec pri svojem delu ali v zvezi z delom ni pridobil tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez. Toženec je v elektronskem sporočilu priznal, da gre h konkurenčnemu podjetju, kasneje se je izgovarjal, češ da se je zaposlil na nižjem delovnem mestu tehnolog strojnih instalacij, nazadnje pa je zavzel še stališče, češ da se pri tožeči stranki ni ničesar novega naučil. Predhodna znanja toženca so bila seveda pogoj zaposlitve, vendar pa samo dejstvo strokovne kvalifikacije nikakor ne pomeni, da strokovnjak od tistega trenutka dalje strokovno ne napreduje več. Ravno obratno, strokovno delo sproti bogati vsakega razmišljajočega človeka, ki ob reševanju vsakodnevnih problemov vedno znova pridobiva nove in nova znanja ter izkušnje. Priče so izpovedale, da je toženec opravljal in še vedno opravlja zelo odgovorne vodstvene naloge in odgovarja za vse vidike (organizacijske, tehnične in finančne) uspešnosti izvedbe projektov, ki so mu zaupani. Gre za položaj v organizaciji vsakega podjetja za izvedbo strojnih inštalacij, za katerega že po definiciji ni možno reči, da delavec na vodstvenem položaju ne pridobiva znanj in zvez. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da ne dogovori konkurenčne klavzule z vsakim delavcem, četudi bi opravljal delo na enakem delovnem mestu in tudi pojasnil, zakaj takšne klavzule ne dogovori. V obravnavanem primeru pa se je tudi zaradi toženčeve zgodovine, ko je delo predhodno opravljal pri konkurenci, tožeča stranka odločila, da je konkurenčna klavzula pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožeče stranke v pritožbi in navajal, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula ni dogovorjena skladno s kogentnimi določbami ZDR-1, zaradi česar je neveljavna. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja le dele korespondence in spregleda, da je bistveno, da je toženec ves čas zavračal zahtevek tožeče stranke in sicer iz razloga nezakonitosti konkurenčne klavzule. Da je toženec predhodno navajal druge razloge za neveljavnost konkurenčne klavzule ne vpliva na dejstvo, da je razlog za neveljavnost med drugim tudi, da sta pravdni stranki dejansko dogovorili osnovno plačo v višini 1.600,00 EUR neto. Da del pogodbe o zaposlitvi, ki določa konkurenčno klavzulo in nadomestilo za njeno spoštovanje ni ustrezal volji pogodbenih strank izhaja tudi iz predloženih pogodb A.A. in B.B.. Tožeča stranka zmotno navaja, da iz posredovanih pogodb izhaja, da očitno ni šlo za napačen zapis, saj ostale pogodbe ne vsebujejo zapisa glede konkurenčne klavzule in nadomestila. Ob tem spregleda, da je tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi s tožencem sklenila dne 9. 8. 2013, medtem ko sta B.B. in A.A. pogodbi sklenila eden v letu 2016, drugi pa v letu 2018. Vsekakor je tožeči stranki dotedaj uspelo popraviti zapis v pogodbi. Sodišče je pri presoji zakonitosti konkurenčne klavzule poudarilo tudi, da se nadomestilo skladno z zakonom izplačuje po prenehanju delovnega razmerja in dejstvo, da je tožeča stranka nadomestilo tožencu izplačevala tekom trajanja delovnega razmerja to še dodatno kaže, da ni šlo za nadomestilo. Tožbeni zahtevek po mnenju toženca ne more biti utemeljen niti na drugi pravni podlagi, predvsem zato, ker iz navedenih dokazov jasno izhaja, da tožeča stranka zahteva vračilo osnovne plače, ki pa je bila ustno dogovorjena med strankama. Tudi sicer v delovnem pravu ni dopustna nekritična uporaba pravil obligacijskega prava, v katerih je prosto urejanje medsebojnih razmerij uveljavljeno kot načelo. Tudi sicer so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, da v nobenem primeru niso izpolnjeni pogoji, ki bi utemeljevali dogovor o konkurenčni klavzuli, saj delo toženca ni bilo takšno, da bi ta pri tožeči stranki pridobival tehnična, proizvodna in poslovna znanja in poslovne zveze. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da se je toženec na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2013 zaposlil pri tožeči stranki na delovnem mestu vodja projekta. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da toženec v primeru prenehanja delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi dve leti ne sme opravljati za tožečo stranko konkurenčne dejavnosti. V primeru kršitve konkurenčne klavzule je toženec dolžan delodajalcu plačati odškodnino v vrednosti prejetih nadomestil za konkurenčno klavzulo za čas trajanja te pogodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 8. členu pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili plačo ter dodatke in stimulacijo ter znesek 510,00 EUR nadomestila za konkurenčno klavzulo na mesec, za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka tožencu dogovorjenih 510,00 EUR bruto mesečno v času trajanja zaposlitve, razen za november 2017, tudi obračunala in izplačala. Tožencu je dne 30. 11. 2017 prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na podlagi njegove odpovedi in s 1. 12. 2017 se je toženec zaposlil pri družbi C. d. o. o., ki opravlja enako dejavnost kot tožeča stranka.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od toženca plačilo dogovorjene odškodnine v 15. členu pogodbe o zaposlitvi, v višini vseh, za časa trajanja pogodbe o zaposlitvi, izplačanih nadomestil za spoštovanje konkurenčne klavzule (510,00 EUR bruto mesečno za obdobje od 9. 8. 2013 do novembra 2017, skupaj 25.500,00 EUR).

8. Po prvem odstavku 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom določeno drugače. ZDR-1 v 40. členu določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodnja ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Konkurenčna klavzula se lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca. Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca. Če konkurenčna klavzula ni izražena v pisni obliki, se šteje, da ni dogovorjena.

9. Če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule, mesečno izplačevati denarno nadomestilo, ki mora biti določeno s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (41. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bilo trditveno in dokazno breme navideznosti pogodbenega določila o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule na tožencu. Tožeča stranka je namreč dolžna dokazati, da je v pogodbi o zaposlitvi pri določitvi konkurenčne klavzule določila tudi ustrezno denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, v skladu z 41. členom ZDR-1, ki se predvsem izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj prej niti ni znan znesek, ki mora biti izplačan v najmanjšem znesku (1/3 povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka v pritožbi tudi napačno tolmači, da če tudi bi sodišče ugotovilo, da konkurenčna klavzula v pogodbi ni bila veljavno sklenjena, bi moralo tožencu vseeno naložiti plačilo v znesku nadomestil, ki mu jih je tožeča stranka mesečno izplačevala v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

10. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so s konkurenčno klavzulo lahko varovani le tisti podatki, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj delodajalca, ne pa splošnih znanj, ki jih delavec sicer pridobi v delovnem razmerju ali v zvezi z njim. Predmet varstva pred nelojalno konkurenco so proizvodna, tehnična in druga znanja ter usposobljenosti in poslovne zveze, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca.

11. Konkurenčna klavzula predstavlja institut, ki ima podlago v določbi tretjega odstavka 74. člena Ustave RS, po kateri so prepovedana dejanja nelojalne konkurence. Gre za pravico delodajalca, da zavaruje tehnične dosežke, komercialna znanja, pogodbene zveze itd., da prepreči izkoriščanje teh znanj v konkurenčne namene in na ta način varuje svoje legitimne interese. Na drugi strani institut omejuje pravice delavca do svobodne gospodarske pobude ter svobodo dela (prvi odstavek 74. člena in 49. člen URS). Zato pravica delodajalca po omejevanju pravic delavca ne more biti neomejena in obratno. Torej konkurenčna klavzula je veljavna le, če je izražena v pisni obliki in le v primeru, da gre za pogodbo o zaposlitvi z delavcem, ki pri svojem delu pridobiva tehnična, proizvodna in poslovna znanja in poslovne zveze, če je določeno z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in če je v pogodbi o zaposlitvi določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Delodajalec torej ni povsem prost pri dogovoru o konkurenčni klavzuli.

12. Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.

13. Tožeča stranka ni dokazala, da je toženec kršil 15. člen pogodbe o zaposlitvi, torej dogovorjeno konkurenčno klavzulo, saj ni navedla, katera so tista konkretna znanja, ki jih je toženec pri tožeči stranki pridobil in jih koristi pri novem delodajalcu, poleg tega mu konkurenčna klavzula, dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez. V zvezi s pridobivanjem znanj in poslovnimi zvezami je tožeča stranka navedla, da je toženec pri zbornici D. vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom in imetnik aktivnih vodij del, da je bil ob nastopu zaposlitve deležen uvajanja v delo in program usposabljanja ter je bil pri tožeči stranki zaposlen na pomembnem in odgovornem delovnem mestu, na katerem je pridobil poslovna in tehnična znanja ter poslovne zveze. Glede uvajanja in usposabljanja toženca ob nastopu dela je tožeča stranka sicer predložila program usposabljanja, vendar je sodišče prve stopnje verjelo tožencu, ki je prepričljivo izpovedal, da usposabljanja ni bil deležen in je dobil le program, nato pa je takoj samostojno pričel z delom na projektu E.. Da je toženec že septembra 2013 začel z delom na projektu, izhaja tudi iz programa usposabljanja, iz katerega je razvidno tudi, da naj bi se o usposabljanju vodil dnevnik in izdelovala mesečna poročila, ob koncu pa bi toženec opravil preizkus znanja, o opravljenem preizkusu znanja pa bi se izdala odločba. Ničesar od navedenega, kar bi kazalo na to, da je bil program usposabljanja dejansko izveden, tožeča stranka ni predložila. F.F., ki je bil tožencu nadrejen, je izpovedal, da toženec pri tožeči stranki ni bil deležen posebnih oblik izobraževanj in posebnih uvajanj ter usposabljanj. Prav tako je toženec bil vpisan v imenik ZD. 15. 5. 2012, preden se je zaposlil pri tožeči stranki. Toženec torej strokovnega izpita in naziva z vpisom v imenik ni pridobil pri svojem delu ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, temveč bistveno prej, kar izhaja tudi iz izpovedi prič F.F. in G.G.. Toženec je bil namreč pred zaposlitvijo pri tožeči stranki zaposlen pri konkurenčni firmi H. d. o. o., od 7. 3. 2005 do 20. 2. 2013. 14. Tožeča stranka je trdila, da naj bi toženec pri svojem delu pridobil tehnična znanja, s katerimi ne razpolaga nobena inštalacijska družba v Sloveniji pri izmenjavi inštalacij v sektorju I., konkretno na inštitutu J.. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da naj bi šlo za specifičen projekt, na katerem se je toženec seznanil s številnimi novimi znanji, standardi in načinom dela pri zamenjavi vodovoda. Hkrati je izpovedal, da je toženec že imel znanja in izkušnje s tega področja, saj ga v nasprotnem primeru tožeča stranka sploh ne bi zaposlila. Toženec pa je izpovedal, da je pri prejšnjem delodajalcu delal na projektu menjave vodovoda v SB K., kakor tudi v L. in M., kjer so bili standardi še strožji. Toženčevo izpoved je potrdila priča G.G., ki je bila pri prejšnjem delodajalcu tožencu nadrejena oseba. Da je toženec pri svojem delu uporabljal tehnična znanja, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu, je potrdila tudi priča F.F., ki je bila tožencu nadrejena oseba pri tožeči stranki.

15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženec v zvezi z delom pri tožeči stranki pridobival tehnična znanja, ki bi lahko bila predmet zaščite v okviru konkurenčne klavzule. Prav tako tožeča stranka tožencu ni dokazala, da se je pri opravljanju dela seznanil z ceniki, normativi, cenovno politiko, osnovami za izdelavo ponudb in si s tem pridobil poslovna znanja, ki jih je uporabil pri konkurenčnem podjetju ter s tem kršil konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi F.F. zaključilo, da toženec pri delu oziroma v zvezi z delom pri tožeči stranki ni pridobival poslovnega znanja, ki bi lahko bilo predmet zaščite v okviru konkurenčne klavzule. Toženec ni sodeloval pri oblikovanju ponudb in cenovni politiki, saj so ponudbe oblikovale druge službe, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Toženec ni bil pristojen in odgovoren za pridobivanje poslov, kalkulacije in kooperante, temveč je le delal na dodeljenih projektih. Za pridobivanje poslov in kontakte s strankami sta bila zadolžena zakoniti zastopnik in prodajni inženir, kar je potrdila tudi priča F.F.. Da zaposleni na delovnem mestu "vodja projektov" očitno niso pridobivali posebnih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, kaže tudi dejstvo, da B.B. in A.A., ki sta delala na enakem delovnem mestu kot toženec, v pogodbah o zaposlitvi nista imela dogovorjene konkurenčne klavzule. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da če bi delovno mesto vodja projektov predstavljalo tako pomembno in odgovorno delovno mesto, da bi bilo po naravi stvari povezano s pridobivanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez bi tožeča stranka konkurenčno klavzulo vključila v vse pogodbe z zaposlenimi na delovnem mestu vodja projektov.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).