Jedro

Pogoj za dovoljenost sodne nepremičninske izvršbe za izterjavo davkov je, da upnik pred tem v upravni izvršbi neuspešno uporabi vsa ostala izvršilna sredstva oziroma je izvršba na vseh ostalih v 1. odstavku 48. člena ZDavP navedenih predmetih izvršbe neuspešna. Ker je v konkretnem primeru za izterjavo iste terjatve v teku upravna izvršba na dolžnikovo plačo, na podlagi katere dolžnik upnici odplačuje svoj dolg, kljub temu, da slednji zaradi pripisovanja zamudnih obresti glavnici ves čas narašča, nepremičninska izvršba ni dovoljena.

Izrek

Ugovoru se v delu, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo, ugodi in se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne.

Pritožba upnice se zavrne in se sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 5.12.2001, opr. št. In 99/69, v I. in IV. točki izreka potrdi.

Pritožba dolžnika se v delu, s katerim ta izpodbija II. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 5.12.2001, opr. št. In 99/69, zavrže. Pritožbi dolžnika v delu, s katerim ta izpodbija III. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 5.12.2001, opr. št. In 99/69, pa se ugodi in se izpodbijana III. točka izreka razveljavi.

Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžniku pa mora v 8 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 112.486,40 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 7.10.1999, opr. št. In 99/69, v zvezi s popravnim sklepom z dne 24.2.2000, opr. št. In 99/69, na podlagi izvršilnega naslova (izvršljivega in overjenega dolgovnega seznama upnice z dne 9.2.1998) za izterjavo 3.928.639,50 SIT s pripadki dovolilo izvršbo na dolžnikove nepremičnine, vpisane v vl. št. X k.o. N. Proti sklepu o izvršbi je dolžnik ugovarjal, da za isti dolg med upnico in dolžnikom od leta 1996 na podlagi upničinega sklepa o prisilni izterjavi z dne 14.5.1996 poteka izvršba na dolžnikovo plačo. Dolžnik je od leta 1996 do 1999 odplačal 1.152.378,60 SIT. Zaradi omenjenih plačil upničina terjatev ne more biti več tolikšna, kolikor izterjuje upnica v tem postopku. Ker je v teku že izvršba na dolžnikovo plačo, pa ne drži upničina trditev, da izterjava iz drugega premoženja do sedaj ni bila uspešna, zato je treba sklep o izvršbi v celoti razveljaviti. Iz previdnosti dolžnik ugovarja tudi zastaranje terjatev upnice, zapadlih od leta 1990 do leta 1992. Podrejeno pa predlaga odlog izvršbe iz razloga po 7. točki 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ker mu upnica ob prenehanju poslovanja njegove obrtne delavnice v delovni knjižici ni hotela potrditi delovne dobe. Če želi upnica sedaj svojo terjatev izterjati, dolžniku ne sme odreči izpolnitve svoje nasprotne obveznosti in mu mora za dobo, za katero izterjuje neporavnane obveznosti, priznati pravice, ki mu s plačilom teh obveznosti pripadajo.

Na dolžnikov ugovor je upnica odgovorila, da dolžnikov ugovor glede višine terjatve ni utemeljen, saj se terjatev zaradi konformnega načina obračunavanja zamudnih obresti ves čas povečuje. Kljub plačilom dolžnik na dan 31.12.1999 še vedno dolguje 6.045.435,20 SIT. Res je, da je v teku izvršba na dolžnikovo plačo, vendar pa Zakon o davčnem postopku - ZDavP v 1. odstavku 48. člena določa, da je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno poseči na vse dohodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje in premoženjske oziroma materialne pravice dolžnika, če z zakonom niso izvzete iz izvršbe. Navedena zakonska določba torej ne govori o tem, da mora upnica pri izterjavi davčnega dolga uporabiti zgolj eno sredstvo izvršbe. Glede na to in upoštevajoč dejstvo, da se dolžnikov dolg kljub sukcesivnim plačilom, še vedno povečuje, je davčni organ predlagal tudi izvršbo na dolžnikove nepremičnine. Poleg tega upničine terjatve iz let 1990, 1991 in 1992 niso zastarale. Nadalje pa tudi ni utemeljen dolžnikov predlog za odlog izvršbe, saj dolžnik od upnice nikoli ni zahteval potrdila o tem, za katero obdobje ima poravnane obveznosti iz naslova pokojninsko - invalidskega zavarovanja. Upnica mu je tako potrdilo pripravljena dati, kadarkoli ga bo zahteval. Na podlagi potrdila pa mu bo upravna enota v delovno knjižico vpisala delovno dobo z opombo, da za ta čas ni plačal prispevkov za omenjeno zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 5.12.2001, opr. št. In 99/69, dolžnikovemu ugovoru delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo za tiste upničine terjatve, glede katerih je ocenilo, da so zastarale (za terjatve, zapadle do 15.4.1991 v skupnem znesku 443.628,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 dalje do plačila), in za nesporna plačila dolžnika za čas od 21.11.1996 do vključno 25.11.1999, ki jih upnica še ni upoštevala v dolgovnem seznamu oziroma zanje ni umaknila predloga za izvršbo (I. točka izreka sklepa), v preostalem delu je dolžnikov ugovor štelo kot neutemeljen in ga v tem delu poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (II. točka izreka), predlog dolžnika za odlog izvršbe je zavrnilo (III. točka izreka), upnici pa naložilo povrnitev dosedanjih dolžnikovih izvršilnih stroškov v znesku 80.833,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2001 dalje do plačila (IV. točka izreka).

Proti I. in IV. točki izreka sklepa z dne 5.12.2001 se je pritožila upnica, dolžnik pa je s pritožbo izpodbijal II. in III. točko izreka navedenega sklepa.

Upnica v svoji pritožbi proti sklepu z dne 5.12.2001 navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje upničinih terjatev ustavljeno s sklepom o prisilni izterjavi z dne 14.5.1996. Upnica je namreč že pred tem dne 14.9.1993 in dne 10.3.1994 izdala sklepa o prisilni izterjavi zaradi neporavnanih davčnih obveznosti dolžnika, kar je med postopkom tudi zatrjevala. ZdavP je zastaralni rok za terjatve, ki do njegove uveljavitve še niso zastarale, podaljšal na pet oziroma deset let, pri čemer je določil, da zastaralni rok začne teči šele po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Poleg tega je bilo zastaranje pretrgano z dolžnikovimi plačili od leta 1990 dalje. Sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo procesne določbe, saj zaradi razjasnitve stvari ni zaslišalo delavke davčnega knjigovodstva J.L., kar je upnica zahtevala ves čas postopka. Zaradi opisanih razlogov upnica izpodbija tudi odločitev o izvršilnih stroških.

Dolžnik pa v svoji pritožbi proti sklepu z dne 5.12.2001 navaja, da leta 1996, ko je začel odplačevati upničino terjatev ni bil dolžan plačati terjatev, ki so do takrat zastarale. Zaradi tega upničin poračun dolžnikovih plačil, opravljen v izvršilnem naslovu, ne more biti pravilen. Po mnenju dolžnika bi moralo sodišče prve stopnje izvršbo ustaviti tudi za nesporna plačila iz leta 2000, saj mu proti sklepu o izvršbi ni treba večkrat ugovarjati. Če namreč sodišče prve stopnje po vložitvi ugovora ugotovi, da je dolžnik tudi po ugovoru še nekaj plačal in je to med strankama nesporno, mora sodišče prve stopnje tudi za ta plačila razveljaviti sklep o izvršbi. Poleg tega bi bilo treba izvršilni predlog v celoti zavrniti, ker dolgovni seznam na dan izdaje (9.2.1998) še ni predstavljal izvršilnega naslova. Po mnenju dolžnika je konformni način obračunavanja terjatve oderuški in nekorekten, upnica pa nobenemu od različnih dolgovnih seznamov ni priložila obračunov obresti, s pomočjo katerih bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost teh seznamov. Dejstvo je, da pri takem načinu prikazovanja dolga tudi sodišče brez finančnega strokovnjaka ne more priti stvari do dna, vsekakor pa je bistveno, da sodišče presoja le tisti dolgovni seznam, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. Po mnenju dolžnika tudi ni pravilna zavrnitev njegovega predloga za odlog izvršbe, saj bo dolžniku z izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, če mu upnica ne bo vpisala delovne dobe v delovno knjižico, ker lahko vsak trenutek pride v položaj, ko zaradi tega ne bo mogel uveljavljati pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je torej istočasno odločalo o tistem delu ugovora dolžnika proti sklepu o izvršbi, ki je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen, in o pritožbah strank proti sklepu z dne 5.12.2001, opr. št. In 99/69. Ugovor dolžnika je v delu, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot neutemeljenega, utemeljen, upničina pritožba ni utemeljena, dolžnikova pritožba v delu, s katerim se z njo izpodbija II. točka izreka sklepa z dne 5.12.2001 ni dovoljena, v delu, s katerim se z njo izpodbija III. točka izreka sklepa z dne 5.12.2001, pa je utemeljena.

ZDavP v 1. odstavku 48. člena upnici res dovoljuje, da za izterjavo davkov seže na vse dolžnikove dohodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje in premoženjske oziroma materialne pravice, razen če z zakonom niso izvzete iz izvršbe, vendar pa isti zakon nato v nadaljevanju v 81. členu določa, da je prisilna izterjava davkov iz dolžnikovega nepremičnega premoženja, ki jo opravi sodišče, dovoljena le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih dohodkov in terjatev niti iz njegovega premičnega premoženja. Pogoj za dovoljenost sodne nepremičninske izvršbe za izterjavo davkov je torej, da upnica pred tem v upravni izvršbi neuspešno uporabi vsa ostala izvršilna sredstva oziroma je izvršba na vseh ostalih v 1. odstavku 48. člena ZDavP navedenih predmetih izvršbe neuspešna. V obravnavanem primeru je upnica v izvršilnem predlogu trdila, da je bila premičninska izvršba neuspešna, čemur dolžnik v ugovoru ni nasprotoval, zatrdil in dokazal pa je, da za izterjavo istih obveznosti že poteka izvršba na njegovo plačo, da torej dolžnik odplačuje davke, ki jih upnica želi izterjati sedaj v sodni izvršbi. Slednje je upnica tudi potrdila. Ob takem stanju, ko za isto terjatev že poteka upravna izvršba na dolžnikovo plačo, kljub temu, da se davčni dolg zaradi nenehnega pripisovanja zamudnih obresti povečuje, ni mogoče zaključiti, da izvršba na plačo do sedaj ni bila uspešna. Glede na to sodišče druge stopnje ugotavlja, da je upničin predlog za izvršbo na dolžnikove nepremičnine preuranjen. Ker torej predmetna izvršba ni dovoljena, se sodišče druge stopnje z ostalimi ugovornimi oziroma pritožbenimi navedbami strank ni ukvarjalo. Zaradi navedenega razloga je sodišče druge stopnje dolžnikovemu ugovoru v delu, katerega ga je sodišče prve stopnje štelo kot neutemeljenega, ugodilo, v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Iz istega razloga je sodišče druge stopnje tudi zavrnilo upničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 5.12.2001 v I. in IV. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ugodilo pa tistemu delu doklžnikove pritožbe, s katerim je ta izpodbijal III. točko izreka omenjenega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker ZIZ za primer, ko sodišče prve stopnje oceni, da dolžnikov ugovor ni (delno ali v celoti) utemeljen, ne predpisuje izdaje sklepa o zavrnitvi (delni ali v celoti) ugovora, temveč določa, da sodišče prve stopnje v takem primeru ugovor kot pritožbo pošlje višjemu sodišču (3. odstavek 58. člena ZIZ), dolžnik nima pravnega sredstva proti II. točki izreka sklepa z dne 5.12.2001. Ta del sklepa tako ne predstavlja sklepa o zavrnitvi tistega dela ugovora, kateremu sodišče prve stopnje ni ugoidlo, temveč le ugotovitev, da ta del ugovora ni utemeljen, zaradi česar bo poslan višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Dolžnikova pritožba zato v delu, v katerem ta z njo izpodbija II. točko izreka sklepa z dne 5.12.2001, ni dovoljena, to pa ima za posledico njeno zavrženje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker upnica s pritožbo ni uspela, dolžnik pa v pritožbenem postopku ni uspel le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški, je sodišče druge stopnje odločilo, da mora upnica sama kriti svoje pritožbene stroške, dolžniku pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP in 3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Pritožbene stroške dolžnika je sodišče druge stopnje odmerilo na 112.486,40 SIT. Ti obsegajo nagrado dolžnikovi pooblaščenki za sestavo pritožbe v višini 600 točk oziroma 60.000,00 SIT (5. točka tar. št. 21 OT), pooblaščenkine materialne stroške v višini 2 % (2. odstavek 15. člena OT), davek na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo v višini 39.286,40 SIT (2. odstavek tar. št. 3 ZST).