Jedro

V ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 24. 10. 2002 in z navedbami pooblaščenca na naroku dne 6. 5. 2009 je toženka potrdila obstoj pogodbene obveznosti, zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, saj glede na trditve toženke ni bil potreben, predlog za zaslišanje tožnice pa ni bil (substancirano) podan.

Toženka ni v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti, saj ni plačala vseh obrokov po pogodbi, zato jo je prvo sodišče pravilno obsodilo na plačilo preostalega dela pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 72/2010 z dne 26. 7. 2010 je bila zadeva dodeljena Višjemu sodišču v Ljubljani v pritožbeno obravnavanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 1998/08356 z dne 30. 9. 2002 v 1. in 3. točki, na podlagi katerega je toženka dolžna plačati tožeči stranki 15.607,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 1998 do prenehanja obveznosti in 213,52 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2002 do prenehanja obveznosti. Toženka je dolžna plačati tožeči stranki še 587,97 EUR pravdnih stroškov v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče ni dovolj natančno raziskalo dejanskega stanja, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Prvo sodišče bi moralo postaviti izvedenca grafologa. Toženka ni vedela za terjatev tožeče stranke. Za odnose toženke s tožečo stranko je skrbela R.P. Toženka v postopku ni bila zaslišana, naroka pa se ni udeležila zaradi službene odsotnosti. Ni pomembno dejstvo, da je bila toženka seznanjena z obstojem terjatve tožeče stranke že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Prvo sodišče je odločitev v tem delu napačno oprlo na opomin tožeče stranke, ki ga ni med dokaznimi listinami. Dopis pooblaščenca toženke, da je toženka pripravljena obročno odplačevati obveznosti iz leasing pogodbe ne dokazuje, da je bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno opravilo narok v odsotnosti toženke, saj toženka odsotnosti ni pravočasno opravičila, na naroku pa jo je zastopal pooblaščenec.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Iz priloženih listinskih dokazov izhaja, da sta pravni prednik tožeče stranke (2) in toženka dne 3. 5. 1994 sklenili leasing pogodbo za vozilo VW Golf (3). Tožeča stranka je pogodbeno obveznost izpolnila, saj je toženki odobrila kredit in plačala dobavitelju vozila kreditna sredstva. Toženka je prevzela vozilo in ga registrirala na svoje ime ter ga zavarovala v korist tožeče stranke (4). Poravnala je devet mesečnih obrokov in delno desetega, nato pa je z odplačevanjem obrokov prenehala. Toženka ni v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti, saj ni plačala vseh obrokov po pogodbi (v pogodbi je bilo dogovorjeno, da plača sedemintrideset obrokov po 5.611, 69 ATS), zato jo je prvo sodišče pravilno obsodilo na plačilo preostalega dela pogodbene obveznosti. Pri svoji odločitvi se je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno oprlo na overjeni izpisek iz poslovne knjige tožeče stranke z dne 27. 7. 1998. Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog pooblaščenca toženke, da se postavi izvedenec grafolog, s katerim je toženka želela dokazati, da ni njen podpis na leasing pogodbi. Toženka ne prereka trditev tožeče stranke, da je deloma odplačala posojilo, kot izhaja iz izpiska iz poslovne knjige. V ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 24. 10. 2002 in z navedbami pooblaščenca na naroku dne 6. 5. 2009 (5) je potrdila obstoj pogodbene obveznosti, zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, saj glede na trditve toženke ni bil potreben, predlog za zaslišanje tožnice pa ni bil (substancirano) podan. Toženka je že s svojimi navedbami potrdila obstoj dolga iz pogodbe, zato na pravilnost odločitve ne vpliva okoliščina, da se je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi napačno oprlo na listino (t.j. opomin dr. L.), ki je tožeča stranka ni predložila kot dokaz. Glede na predložene dokaze in trditve toženke in še posebej ob upoštevanju dopisa toženke z dne 7. 4. 1998, v katerem obvešča tožečo stranko, da bo poravnala pogodbeno obveznost z mesečnimi plačili po 500 DEM, se izkaže, da je dokazna ocena prvega sodišča pravilna.

Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo kršitev, ki bi vplivale na zakonitost sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Izrek o povrnitvi pritožbenih stroškov toženke je odpadel, saj je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnice, s tem pa je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju tožeča stranka.

(3) Glej prilogo A 5. (4) Glej potrdilo o prevzemu vozila VW Golf z dne 03.05.1994 in ostalo dokumentacijo v zvezi z registracijo in zavarovanjem vozila - priloga A5. (5) Toženka je navajala, da podpis na leasing pogodbi ni njen, hkrati pa, da še išče dokumentacijo, s katero bo dokazala, da je odplačala več obrokov, tako da bi moral biti dolg manjši - glej zapisnik na glavni obravnavi z dne 6. 5. 2009 na list. št. 41.