Jedro

Predmet konkurenčne klavzule ne morejo biti tista znanja in izkušnje, ki bi jih z delom na enakem oziroma primerljivem delovnem mestu delavec pridobil tudi, če bi to delo opravljal pri konkurentu.

Toženec ni prekršil konkurenčne klavzule, saj ni dokazano, da bi pri delu za tožečo stranko pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki so tako specifična, da bi njihova nadaljnja uporaba pri drugem delodajalcu lahko prvotnega delodajalca izpostavila nelojalni konkurenci. Iz izobraževanj, ki se jih je udeleževal toženec, ne morejo izhajati znanja, ki bi si jih lahko lastila tožeča stranka tako, da bi na njihovi podlagi uveljavljala konkurenčno klavzulo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji toženec plača pogodbeno kazen v višini 8.222,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2021 dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.426,81 EUR, svoje pa krije sama, pri čemer je tudi zavezanka za plačilo sodne takse.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da delovno mesto "avtomehanik" ni takšno delo, pri katerem bi toženec pridobival posebna specifična znanja, ki so lastna tožeči stranki. Tožeča stranka je dokazala, da je toženec takšna znanja pridobival. Tožeča stranka je pooblaščeni serviser za osebna, dostavna in tovorna vozila znamke A. Zato mora izpolnjevati določene standarde, enako pa njeni zaposleni, ki morajo s tem v zvezi opraviti šolanje in pridobiti certifikat. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da so znanja, ki jih je toženec pridobil v okviru izobraževanja pri družbi B., lastna slednji in vseh tistih, ki so zaposleni pri pooblaščenih servisih vozil A. in ne njej sami. Ne gre za splošna izobraževanja, ki bi jih toženec lahko pridobil kjerkoli, saj jih lahko pridobijo le zaposleni pri posebej pooblaščenih servisih, ki pa so številčno omejeni (8 servisov v Sloveniji). Toženec je z izobraževanji, ki so bila ciljno usmerjena, pridobil znanja posebne vrednosti v okviru poslovanja tožeče stranke- to je opravljanje servisa in popravil vozil znamke A. Prav tako je izbor izobraževanj določila tožeča stranka, kot tudi kateri od delavcev se bo izobraževanj udeležil. Da gre za certifikate, ki pomenijo posebno vrednost pri poslovanju tožeče stranke, je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. V času 7- letnega dela pri tožeči stranki se je toženec seznanil tudi s poslovno dokumentacijo (delovni nalogi, evidenca porabe materiala, evidenca opravljenih ur), s postopki reševanja reklamacij, s strankami tožeče stranke, s cenami storitev, naučil se je uporabljati posebna orodja in naprave, itd. Tožeča stranka je tožencu omogočila širok nabor izobraževanj (najmanj 22), od katerih nekatera tudi niso bila nujna in za katera je plačala 13.141,43 EUR. Nepravilna je ugotovitev, da zaposlitev toženca pri novem delodajalcu ne predstavlja konkurence. Tožeča stranka je dokazala, da toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami pri zaposlitvi pri drugem delodajalcu in z njihovo nadaljnjo uporabo tožečo stranko lahko izpostavlja nelojalni konkurenci, saj je B. d. o. o. poslovni partner tožeče stranke in se ukvarja z enako dejavnostjo kot tožeča stranka. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da toženec pri novem delodajalcu nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi za opravljanje povsem enakih del, izpostavlja, da iz samega naziva delovnega mesta ni mogoče razbrati, kakšna je vsebina dela, ki ga toženec opravlja pri novem delodajalcu. Že iz opisa del v pogodbi o zaposlitvi pa izhaja, da opravlja avtomehanična dela in redne servisne preglede (tudi lahkih dostavnih vozil, za katera se je prav tako usposobil pri tožeči stranki), to pa so dela, ki jih je opravljal tudi pri tožeči stranki. Tudi zaradi tega znanja je dobil zaposlitev pri B. d. o. o. Tožeča stranka nima več certificiranega delavca za opravljanje servisa lahkih dostavnih vozil te znamke in servisa teh vozil sedaj ne more več opravljati, zato se je njen konkurenčni položaj poslabšal. Ni pravilna ugotovitev, da sklenitev delovnega razmerja toženca pri drugem delodajalcu, ne pomeni ravnanja v nasprotju s konkurenčno klavzulo. Tudi če gre za splošno določbo konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi, je še vseeno izrecno navedeno, da toženec (med drugim) ne sme brez soglasja tožeče stranke "skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, kot delodajalec, ali ki je poslovni partner delodajalca, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco." Ker je toženec ravnal v nasprotju s tem določilom, je dolžan plačati pogodbeno kazen. Tožeča stranka tudi ne soglaša z ugotovitvijo, da bi morala toženca izrecno seznaniti z dejstvom, da je družba B. njen poslovni partner in konkurent. Glede na vsa izobraževanja, ki se jih je toženec udeležil, je bil nedvomno seznanjen s tem dejstvom. Tudi sicer je izpovedal, da je bil seznanjen s tem, da je B. uvoznik vozil A. za Slovenijo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa jih tudi sicer ne konkretizira, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen od 15. 7. 2013 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2014 na delovnem mestu avtomehanik, pri čemer je opravljal delo na področju popravil in servisiranja vozil A. Toženec je dne 16. 9. 2020 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pri tožeči stranki mu je prenehalo dne 15. 11. 2020. Z dnem 7. 12. 2020 se je zaposlil pri delodajalcu B. d. o. o. Pri novem delodajalcu ne opravlja enakih del, kot jih je predhodno pri tožeči stranki. Tožeča stranka, ki se ukvarja s servisiranjem vozil znamke A., je tekom delovnega razmerja toženca napotila na 22 različnih izobraževanj za pridobitev certifikatov z različnih področij. Izobraževanja, na katera je tožeča stranka napotila toženca, pa tudi druge, pri njej zaposlene avtomehanike, so bila pogoj, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za servisiranje vozil znamke A. Enakih izobraževanj so se udeleževali tudi zaposleni pri drugih pooblaščenih servisih za vozila A. Izobraževanja je organiziral in izvajal distributer vozil A., družba B., tj. novi delodajalec toženca. V XVIII točki pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2014 je bilo dogovorjeno, da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja delavec v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja delodajalca sam, preko ožjih družinskih članov ali preko pravne osebe, ne bo sklenil delovnega razmerja, pogodbe o delu, pogodbe o avtorskem delu ali pogodbe o poslovnem sodelovanju v družbi, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot delodajalec, ali ki je poslovni partner delodajalca, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco ali zmanjšalo ali poslabšalo njegov položaj na trgu. Za primer kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne klavzule je v pogodbi dogovorjena pogodbena kazen.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v 40. členu možnost pogodbene zaveze v obliki konkurenčne klavzule pogojuje s posebnimi (tehničnimi, proizvodnimi ali poslovnimi) znanji in poslovnimi zvezami, ki jih delavec pridobiva pri delu ali v zvezi z njim in imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje. Če delavec takšnih posebnih znanj in poslovnih zvez pri delu za delodajalca ne pridobiva, potem je izključeno varovanje poslovnih interesov delodajalca potom pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule. Tako dogovorjena klavzula bi namreč presegala upravičen interes delodajalca, zato ob upoštevanju omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja (9. člen ZDR-1) ne more biti dopustna. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 319/2005) je bilo tudi že zavzeto stališče, da delavec, ki je sicer imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno konkurenčno klavzulo, te ni dolžan spoštovati oziroma je ne krši, če pri svojem delu dejansko ni pridobival posebnih znanj, omenjenih v 40. členu ZDR-1. Konkurenčna klavzula kot omejitev svobodne gospodarske pobude in svobode dela (49. in 74. člen URS) je namreč dopustna izključno za zaščito legitimnih interesov delodajalca, in ne zgolj za to, da bi delodajalec otežil delavcu menjavo zaposlitve in ga za določen čas odstranil s trga dela oziroma na splošno preprečil povečanje konkurence.1 Legitimen interes delodajalca je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ta pa stoji nasproti interesu delavca, da opravlja svoj poklic oziroma poslovno deluje. Ta interes je dopustno omejiti zgolj toliko, kolikor je nujno potrebno za zaščito delodajalčevega interesa. Predmet konkurenčne klavzule tako ne morejo biti tista znanja in izkušnje, ki bi jih z delom na enakem oziroma primerljivem delovnem mestu delavec pridobil tudi, če bi to delo opravljal pri konkurentu.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni prekršil konkurenčne klavzule iz razloga, ker ni dokazano, da bi pri delu za tožečo stranko pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki so tako specifična, da bi njihova nadaljnja uporaba pri drugem delodajalcu lahko prvotnega delodajalca izpostavila nelojalni konkurenci. Utemeljeno je izhajalo iz ugotovitve, da iz izobraževanj, ki se jih je udeleževal toženec, in ki so bila glavni predmet obravnave v postopku, ne morejo izhajati znanja, ki bi si jih lahko lastila tožeča stranka tako, da bi na njihovi podlagi uveljavljala konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo specifično naravo obravnavanih izobraževanj in je pravilno kot bistveno štelo dejstvo, da gre za izobraževanja, ki jih ni pripravila in izvajala tožeča stranka (npr. z lastnim kadrom in lastnimi tehničnimi resursi, na podlagi lastnega znanja- "know-how"2), temveč družba B. d. o. o. in so bila obvezna za vse konkurente tožeče stranke na področju izvajanja dejavnosti pooblaščenega servisiranja vozil znamke A. Že po logiki stvari tako ne more iti za pridobivanje znanj, ki bi bila lastna tožeči stranki oziroma bi ji med vsemi obstoječimi pooblaščenimi servisi vozil znamke A. dajala neko dodatno konkurenčno prednost. Pritožbeno povzemanje znanj, ki jih je v okviru svoje prejšnje zaposlitve pridobival toženec in so bila vezana na avtomobilsko znamko A., je zato brezpredmetno. Dejstvo, da je izbor izobraževanj določila tožeča stranka, kot tudi to, kateri od delavcev se bo izobraževanj udeležil, na pravilno presojo sodišča ne vpliva. Tožeča stranka je bila kot pooblaščeni servis dolžna upoštevati pogoje distributerja za vozila znamke A. (pridobitev certifikatov), ter svoje delavce glede na te pogoje dodatno usposobiti in seznanjati z novostmi. Tovrstno usposabljanje za delo so očitno zahtevale potrebe delovnega procesa, zato tudi sicer takšno izobraževanje pomeni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega je bila tožeča stranka tožencu dolžna zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Vendar vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da gre za posredovanje zbira posebnih znanj tožencu, ki bi jih lahko tožeča stranka zaščitila s konkurenčno klavzulo. Podobno izhaja tudi iz zadeve II Ips 60/2013 z dne 18. 9. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika. Obrazložilo je še, da so predmet zaščite le taka tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega subjekta. Kadar gre za splošna znanja, izkušnje in vsem dostopne zveze, že po naravi stvari sama zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen. Glede na navedeno je zgrešeno tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo VSRS opr. št. VIII Ips 245/2007. 9. Na podlagi predloženega opisa delovnega mesta "avtomehanik" ter izpovedi toženca je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nobeno opravilo toženca ni bilo vezano na stik oziroma komunikacijo s strankami tožeče stranke, saj so slednje praviloma kontaktirale s sprejemnikom vozil, in da toženec pri izvajanju dela tako ni pridobival podatkov o poslovnih zvezah tožeče stranke. Kontakti, kot jih je opisovala tožeča stranka, tudi sicer niso poslovne zveze v smislu konkurenčne klavzule. Toženec, v kolikor je imel kakšen kontakt s strankami tožeče stranke, ga je imel le v zvezi z opravljanjem dela po pogodbi o zaposlitvi in torej ni pridobival poslovnih zvez, povezanih s poslovanjem delodajalca. Tožeča stranka je resda poskrbela za izobraževanje toženca pri družbi B. d. o. o., z nadaljnjim delom pri njej pa je toženec pridobival delovne izkušnje, tako kot velja za ostale delavce. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v citirani zadevi VIII Ips 319/2005, znanje in izkušnje, ki si jih delavec pridobi v okviru opravljanja običajnih delovnih nalog pri delodajalcu, niso "last" delodajalca, temveč delavca. Zato uporaba teh znanj in izkušenj, ki jih navaja pritožba (reševanje delovnih nalogov, izpolnjevanje evidenc porabe materiala, evidenc opravljenih ur, postopke reševanja reklamacij, itd.), pri drugem delodajalcu ne pomeni kršitve konkurenčne klavzule. Kot tako je mogoče šteti le pridobivanje in izrabljanje tistih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca (na primer industrijska lastnina) ali vezana izključno nanj (na primer poslovne skrivnosti), česar pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala. Izobraževanje, ki ga je bil deležen toženec, ter delo, ki ga je opravljal pri tožeči stranki, mu ni dalo znanja in izkušenj, ki jih ne bi mogel pridobiti pri kateremkoli drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo.

10. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec pri tožeči stranki ni pridobival posebnih tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez, v pogodbi o zaposlitvi vsebovana konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje. Ker so ta posebna znanja oziroma poslovne zveze pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule, ki je v konkretni zadevi umanjkal, zgolj dejstvo, da je toženec brez soglasja tožeče stranke sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot tožeča stranka in ki je poslovni partner delodajalca, ne more povzročiti posledice, za katero se v pritožbi zavzema tožeča stranka (plačila pogodbene kazni). Takšno določilo oziroma njegova razlaga bi namreč presegla dovoljen zakonski domet pogodbene ureditve te prepovedi. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 8.222,88 EUR, ki ga tožeča stranka vtožuje kot pogodbeno kazen.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in se do ostalih posledično ne opredeljuje, saj na drugačno odločitev ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo – 500 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Senčur Peček D. v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 227 in nasl.. 2 Gre za specifično, lastno znanje tega podjetja (kombinacijo teoretičnega znanja in izkušenj), ki ni javno dostopno ali zapisano v knjigah ali drugih dokumentih in daje podjetju konkurenčno prednost.