Jedro

Določba 239. člena ZIZ nalaga, da sodišče določbe zakona o izvršbi smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja. Pri smiselni uporabi pa mora sodišče izhajati iz namena, ki ga zasleduje upnik v postopku izvršbe in v postopku zavarovanja. V postopku izvršbe si upnik prizadeva za takojšnjo neposredno uresničitev terjatve s prisilnimi sredstvi in v primeru sklenjenega dogovora o obročnem odplačevanju ta cilj začasno odloži. V postopku zavarovanja pa je upnikov cilj zgolj varstvo njegovega vrstnega reda in ne izpolnitev dolžnikove obveznosti in zato tudi ne takojšnja prodaja nepremičnine. Dogovor o obročnem plačevanju odlaga dolžnikovo izpolnitev obveznosti in s tem opravo procesnih dejanj, kot je prodaja nepremičnine ter tako preprečuje izvršbo, medtem ko se v postopku zavarovanja ne zasleduje ta cilj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep, s katerim je dovolilo zavarovanje denarne terjatve upnika v višini 1.921,02 EUR s pripadajočimi pripadki1 z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na nepremičnino v lasti dolžnice do 1/12 celote, in sicer na nepremičnino z ID znakom (ID).

2. V pravočasni pritožbi, ki jo je dolžnica vložila po pooblaščencu, dolžnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podredno vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sklep nezakonit in da niso izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o zavarovanju iz 243. člena ZIZ. Enako kot v ugovoru izpostavi, da ima dogovor z upnikom ter dolg odplačuje v obrokih. Dolžnica je tudi predlagala zaslišanje strank, kar sodišče ni izvedlo. S tem je kršilo določbe postopka. Povzema ugovorne navedbe. Očita, da je sodišče pristransko in brez preverjanja dejanskega stanja odločilo oziroma je to storilo v nasprotju z določili zakona, ob tem pa niti upniku ni ponudilo možnosti odgovora na ugovor. S tem je kršilo določbe postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo upoštevati obrazložen ugovor, saj ta izpolnjuje pogoje po 53. in 54. členu ZIZ. Ugotovitev sodišča, da ugovor ne zadostuje določbam, je napačna. Dolžnica je v ugovoru prav tako upoštevala ugovorne razloge v skladu s 55. členom ZIZ in podala razlog, zakaj zavarovanje ni smiselno. Prav tako pa je glede dejanskega stanja predlagala zaslišanje prič, ki bi torej lahko razjasnile obstoj dogovora glede obročnega plačila. Dolžnica priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom (243. člen ZIZ). Kvalificirana listina o obstoju njegove terjatve mu daje napram dolžniku boljši procesni položaj. Dolžnik je zato tisti, ki mora v obrazloženem ugovoru navesti vsa pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico obsoletnost odločbe, ki pomeni izvršilni naslov. Prav tako mora dolžnik za svoje trditve predložiti močne in zanesljive dokaze, da obstajajo okoliščine, ki preprečujejo zavarovanje terjatve ugotovljene v izvršilnem naslovu. Trditveno in dokazno breme o teh okoliščinah je na dolžniku in ne na upniku.

5. V obravnavanem primeru je dolžnica zgolj pavšalno zatrjevala, da ima z upnikom dogovor o obročnem odplačevanju, ki ga tudi redno izpolnjuje. Dogovora ni vsebinsko predstavila ter tudi ni opredelila časa in kraja sklenitve, še manj, da bi za zatrjevano, to je za sklenjen dogovor in izvršena plačila predložila dokaze, kot to zahteva drugi odstavek 53. člena ZIZ.2 Gre za materialne dokaze, saj je zgolj te mogoče predložiti. Personalni in tisti, ki jih fizično ni mogoče izročiti sodišču, ne zadoščajo. Izjema velja le za tiste trditve, ki jih po naravi stvari ni mogoče dokazati, kot na primer trditve o negativnih dejstvih. V konkretnem primeru, ko dolžnica v ugovoru zatrjuje obstoj dogovora o obročnem plačevanju in plačevanje po obrokih, ne da bi pojasnila, da ne razpolaga z materialnim dokazom, na primer s potrdili o plačilih, zato predlaga, da jih predloži upnik, njen ugovor zahtevanih kriterijev iz drugega odstavka 53. člena ZIZ ne izpolnjuje.

6. Res je dolžnica predlagala tudi lastno zaslišanje.3 Sodišče prve stopnje pa temu predlogu utemeljeno ni sledilo zaradi pomanjkanja trditvene podlage o dogovoru in izpolnjevanju dogovora. Zgolj nekonkretizirane in pavšalne trditvene podlage o obstoju dogovora, ne da bi dolžnica navedla način sklenitve ter vsebino dogovora, z izvedbo predlaganega dokaza namreč ni mogoče nadomestiti. V celoti je zato soglašati s prvostopenjskim sodiščem, da ugovor dolžnice ne izpolnjuje kriterijev obrazloženega ugovora iz drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ. Kot takega ga sodišče tudi pravilno ni vročalo upniku v odgovor.4 Ker se neobrazložen ugovor šteje kot neutemeljen, ga je sodišče utemeljeno zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

7. Sodišče pravilno ni izvajalo predlaganih dokazov tudi iz razloga, ker dejstvo obročnega odplačevanja ni pravno pomembno v postopku zavarovanja. Določba 239. člena ZIZ sicer nalaga, da sodišče določbe zakona o izvršbi smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja. Pri smiselni uporabi pa mora sodišče izhajati iz namena, ki ga zasleduje upnik v postopku izvršbe in v postopku zavarovanja. V postopku izvršbe si upnik prizadeva za takojšnjo neposredno uresničitev terjatve s prisilnimi sredstvi in v primeru sklenjenega dogovora o obročnem odplačevanju ta cilj začasno odloži. Ta okoliščina preprečuje izvršbo. V postopku zavarovanja pa je upnikov cilj zgolj varstvo njegovega vrstnega reda in ne izpolnitev dolžnikove obveznosti in zato tudi ne takojšnja prodaja nepremičnine. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dogovor o obročnem plačevanju odlaga dolžnikovo izpolnitev obveznosti in s tem opravo procesnih dejanj, kot je prodaja nepremičnine ter tako preprečuje izvršbo, medtem ko se v postopku zavarovanja ne zasleduje ta cilj. Upnik želi doseči zgolj varovanje vrstnega reda. Dogovor o obročnem plačevanju zato zavarovanja ne odlaga in ga ne preprečuje. Tudi, če bi dolžnica izkazala obstoj dogovora, ta zavarovanja ne bi preprečeval. 8. Pogoj za izvršbo, kot tudi za zavarovanje, je obstoj izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev. Ob njegovi izkazanosti je v domeni upnika, ali bo podal predlog za izvršbo ali zavarovanje. Izključno njegova presoja je, ali je njegov interes, da doseže izpolnitev obveznosti takoj ali da jo zgolj zavaruje, da bo izpolnitev dosegel kasneje. Tako je tudi potrebnost ali nepotrebnost zavarovanja predmet njegove ocene. Dolžnik lahko zavarovanje prepreči le, če izkaže, da je terjatev izpolnil oziroma da ta ne obstoji več. Tega dolžnica v postopku ni niti zatrjevala, še manj izkazala.

9. Kar se tiče težkega socialnega položaja dolžnice, nesorazmernosti in sklicevanja na določbe o odlogu (četrti odstavek 71. člena ZIZ), je sodišče pravilno in ustrezno pojasnilo, da so socialne razmere nerelevantne za postopek zavarovanja. Postopek zavarovanja se zaključi z vknjižbo zastavne pravice in za razliko od postopka izvršbe se v njem nepremičnine ne prodajajo in dolžniku ne nalaga izselitev zaradi izgube lastninske pravice. Navedbe v smeri nesmotrnosti izvršilnih dejanj, ki bi to povzročila, je zato brezpredmetno.

10. Pritožbo, ki si prizadeva za oceno, da gre za obrazložen in s tem utemeljen ugovor, je po navedenem kot neutemeljeno zavrniti. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločitev potrdilo potem, ko tudi uradni preizkus, opravljen po določbah drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni pokazal kršitev (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ.

1 V uvodu sklepa je sodišče napačno navedlo, da terjatev znaša 1.306,77 EUR s pripadajočimi pripadki. 2 Po drugem odstavku 53. člena ZIZ mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi utemeljuje ugovor in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. 3 Pritožba zmotno trdi, da je predlagala tudi zaslišanje prič. 4 Po tretjem odstavku 53. člena ZIZ za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena ZIZ.