Jedro

Glede na ugotovljena dejstva ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik svoje obveznosti po četrtem odstavku 162. člena ZASP ni izpolnil, zato bi moral organ izvesti še druge dokaze skladno z določbami ZUP, da bi lahko sprejel tak zaključek, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker tega ni storil, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31223-11/2014-9/101 z dne 2. 3. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da je tožnik kršil 2. točko prvega odstavka 161. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ker v roku 6 mesecev po zaključku poslovnega leta 2013 ni sprejel oziroma pridobil jasnega in nedvoumnega mnenja pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti svojega poslovanja v poslovnem letu 2013 z določbami ZASP, svojimi notranjimi akti in sporazumi, ki jih je sklenil z drugimi (1. točka izreka) in tožniku odredil, da odpravi v prejšnji točki izreka ugotovljeno kršitev tako, da v roku 45 dni od vročitve tega sklepa upravnemu organu predloži jasno in nedvoumno mnenje pooblaščene revizorke A.A., A. d.o.o., o tem, ali je bilo poslovanje tožnika v poslovnem letu 2013 pravilno in skladno z določbami ZASP, notranjimi akti tožnika in sporazumi, ki jih je tožnik sklenil z drugimi, ali pa poslovanje tožnika v poslovnem letu 2013 ni bilo pravilno in skladno z določbami ZASP, notranjimi akti tožnika in sporazumi, ki jih je tožnik sklenil z drugimi (2. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da ima tožnik dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic izvajalcev in podizvajalcev na že objavljenih fonogramih v tam opredeljenih primerih njihovega izkoriščanja. V postopku nadzora, opravljenem po uradni dolžnosti, je organ pregledal prejeto poročilo revizijske družbe A. d.o.o. o opravljenem pregledu računovodskih izkazov in mnenje pooblaščene revizorke za poslovno leto 2013 in ugotovil, da mnenje vsebuje nejasne in dvom vzbujajoče podatke, ali je bilo delovanje tožnika pravilno. Glede na 9. in 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ tožnika pozval, da se izjavi o njegovih ugotovitvah glede skladnosti poslovanja po 161. členu ZASP. Tožnik je zaprosil za podaljšanje roka, hkrati pa je zaprosil organ za mnenje oziroma odgovore na določena vprašanja v zvezi z navedenim pozivom. Po izvedenem ugotovitvenem postopku (izmenjavi vlog) je upravni organ uvodoma pojasnil namen pridobitve tovrstnih dokumentov po ZASP, nadalje pa ugotovil, da je pooblaščena revizorka pripravila dve ločeni poročili. V poročilu neodvisnega revizorja o opravljenem pregledu računovodskih izkazov je zapisala, da so ''po našem mnenju računovodski izkazi resničen in pošten prikaz finančnega stanja zavoda na dan 31. decembra ter njegovega poslovnega izida za tedaj končano leto v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi'', torej je to mnenje jasno. V drugem posebnem poročilu neodvisnega revizorja glede pravilnosti in skladnosti poslovanja tožnika z ZASP, njegovimi notranjimi akti in sporazumi, ki jih je sklenil z drugimi, pa je revizorka zapisala, da ''po našem mnenju je bilo poslovanje v letu 2013 skladno z določbami ZASP, notranjimi akti zavoda in sporazumi, ki jih je ta sklenil z drugimi, vendar moramo na tem mestu omeniti določila mednarodnega standarda revidiranja 250, v katerem je navedeno, da je stvar pravne opredelitve, ali je neko dejanje neupoštevanje zakonov in drugih predpisov, ki navadno presega revizorjevo strokovno pristojnost za odločanje. Dodatno pojasnjujemo, da nadzor nad delovanjem in upravljanjem zavoda opravljajo v skladu z ZASP in statutom zavoda Svet zavoda, Strokovni svet in Urad RS za intelektualno lastnino''. V tem mnenju pa ni jasno in nedvoumno navedeno, ali je bilo poslovanje tožnika v 2013 pravilno in skladno in si vsebina mnenja nasprotuje. Mnenje pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije (v nadaljevanju KO) z ZASP, notranjimi akti in sklenjenimi sporazumi sodi v kategorijo revizorskih poslov dajanja zagotovil in šteje kot posebna revizijska storitev (poleg revizije računovodskih izkazov), pri katerem se ne uporablja mednarodni standard 250. Ker mnenje revizorke ni jasno, to pomeni, da tožnik ni pravočasno (v roku 6 mesecev po zaključku poslovnega leta) pridobil mnenja iz 161. člena ZASP. Glede dodatne vsebine mnenja se tožnik ni izjavil, prav tako ni predložil dodatnih pojasnil ali zagotovil pooblaščene revizorke, čeprav je napovedal, da bo takšno pojasnilo pridobil ter predložil in čeprav sta predsednica Strokovnega sveta in predsednik Sveta zavoda jasno zapisala, da sta se opredelila do navedb organa na podlagi pisnega zagotovila revizorja. Tožnik tudi ni navedel nobenih novih dejstev ali okoliščin, ki bi kakorkoli vplivale na ugotovitve organa, temveč je le navedel, da ima revizorka veljavno dovoljenje, kar ni sporno. Tožnik se je v dopisu z dne 13. 8. 2014 opredelil glede drugih okoliščin v zvezi z izbiro revizorja in oceno stroškov revizije, za katere je organ že navedel, da gre za sum vzbujajoče okoliščine, vendar pa nobena od teh okoliščin ne pomeni sama po sebi kršitev ZASP. Če pa bodo pristojni organi tožnika ocenili, da so te okoliščine pomembne, bodo lahko sprejeli ustrezne ukrepe.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da je revizorjevo mnenje o pravilnosti in skladnosti poslovanja tožnika z ZASP, njegovimi notranjimi akti in sporazumi, ki jih je sklenil z drugimi KO, povsem jasno. Iz tretjega odstavka namreč jasno izhaja, da je bilo poslovanje tožnika skladno, pri čemer pa je revizorka izpostavila, da je glede na mednarodni revizijski standard 250 podajanje takega mnenja stvar pravne opredelitve. S tem uvodno mnenje ni z ničemer kompromitirano, ampak revizorka s tem opozori na neprimerno zakonsko rešitev, ki podajo takega mnenja zahteva od revizorja kot inštitucije, ki je primarno namenjena drugačnemu revidiranju (računovodstvu). Zaradi podaje takega mnenja je direktorica upravnega organa prijavila revizorja B.B. (ki z mnenjem ni imel nič) Agenciji za nadzor nad revidiranjem in Slovenskemu inštitutu za revidiranje. V zvezi s poslovanjem tožnika za leto 2013 se ni pritožil nihče. Nadzor iz 146. člena ZASP je nadzor nad formalnim delovanjem KO – torej nadzor nad tem, ali KO ohranja svoje ''vitalne znake''. Iz tega razloga je zakonodajalec v četrtem odstavku 162. člena ZASP predpisal, katere listine mora KO pošiljati samodejno organu – na podlagi teh listin organ namreč lahko preverja, če KO deluje. Šele, če tega ni moč razbrati z posredovanih listin, lahko (subsidiarno) na podlagi drugega odstavka 162. člena ZASP organ od KO zahteva posebno poročilo o poslovnih zadevah ali tudi vpogled v poslovne knjige in drugo dokumentacijo. Vsebinski nadzor je prihranjen imetnikom pravic. Državni aparat ni predviden za nadzor nad upravljanjem zasebne lastnine. Treba je torej ugotoviti, da je tožnik izpolnil svojo obveznost in pridobil mnenje (določba tudi sicer ne govori o vsebini mnenja, niti ne določa posledic, če bi bilo morebitno mnenje negativno – odločitev o posledicah take ugotovitve je v domeni imetnikov pravic in ne države), da je organ s presojanjem primernosti vsebine mnenja presegel svoje pristojnosti, da je organ domnevno sporno ravnanje revizorjev prijavil pristojnim inštitucijam, tožnik pa zaradi morebitnih napak pooblaščenega revizorja ne more nositi škodnih posledic v smislu ugotovitve kršitve ZASP, ampak bi bilo mogoče od njega zahtevati pridobitev novega mnenja, kršitev ZASP pa bi bila podana šele, če KO takega mnenja ne bi pridobila v postavljenega roku. S takim postopanjem si je organ prilastil pristojnosti zakonodajalca in v nasprotju z veljavno ureditvijo spremenil in razširil pomen 2. točke prvega odstavka 161. člena ZASP, pri tem v nasprotju s to določbo za tožnika določil nove oziroma dodatne obveznosti, s tem pa kršil ustavno zagotovljeno delitev zakonodajne in izvršilne oblasti. Sicer je pa narava upravnega nadzora nad delovanjem tožnika skrajno nedorečena. Gre za nekakšen prikriti prekrškovni postopek, v katerem inšpiciranec nima nobenih pravnih jamstev, ki bi mu morala pripadati. Tožnik je zasebni zavod, ki upravlja zasebno lastnino. Za vsebinski nadzor morajo skrbeti imetniki pravic sami. Tožnik je zato predlagal, da sodišče razpiše glavno obravnavo in neposredno izvede predlagane dokaze (zaslišanje zastopnika tožnika, tam navedene priče, itd.) in tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, poudarila, da nadzor organa ni le formalen (sodbe naslovnega sodišča, I U 697/2014, I U 543/2014, I U 423/2014, I U 344/2014). Opozorila je, da je tožnik v postopku predložil izjavo z dne 2. 9. 2014 B.B., direktorja revizijske družbe A. d.o.o., ki jo je dal kot direktor in ne kot pooblaščeni revizor in ga zato ni mogoče upoštevati kot mnenja pooblaščenega revizorja. Tožnik tudi ni izvršil sklepa, čeprav je rok za njegovo izvršitev potekel 23. 4. 2015. Sicer pa organ ni prijavil B.B. Agenciji za nadzor nad revidiranjem zaradi tega spora ali postopka, kar tudi izhaja iz dopisa, ki ga je priložil tožnik. Iz notarskega zapisnika o 21. redni seji Skupščine proizvajalcev fonogramov pa izhaja, da so bile dane pripombe na poslovanje tožnika v letu 2013. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o ugotovitvi kršitve 2. točke prvega odstavka 161. člena ZASP in odreditvi ukrepa za odpravo ugotovljene kršitve.

6. 161. člen ZASP (med drugim) določa, da mora kolektivna organizacija za vsako poslovno leto v roku šestih mesecev po njegovem zaključku sprejeti oziroma pridobiti: 2. poročilo revizijske gospodarske družbe o opravljenem pregledu računovodskih izkazov, skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije s tem zakonom, notranjimi akti kolektivne organizacije in sporazumi, ki jih je ta sklenila z drugimi. Po četrtem odstavku 162. člena ZASP (ta opredeljuje nadzor pristojnega organa) pa mora kolektivna organizacija pristojnemu organu posredovati predvsem: 6. letna poročila in poročilo revizijske gospodarske družbe skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije s tem zakonom, notranjimi akti kolektivne organizacije in sporazumi, ki jih je kolektivna organizacija sklenila z drugimi.

7. Iz citiranih določb torej izhaja, da je vsaka KO pristojnemu organu v določenem roku (šest mesecev po zaključku poslovnega leta) dolžna (med drugim) posredovati dva dokumenta: poročilo o opravljenem pregledu računovodskih izkazov (ki ga mora izdelati pooblaščena revizijska gospodarska družba) in mnenje pooblaščenega revizorja o tem, da KO posluje pravilno in skladno s tam navedenimi predpisi oziroma akti.

8. V petem odstavku 162. a člena ZASP (v tem členu so predpisani ukrepi organa pri kršitvah kolektivnih organizacij) pa je še določeno, da se v postopkih po tem členu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek; zoper odločbo ali sklep pristojnega organa ni dovoljena pritožba, mogoča pa je tožba v upravnem sporu, o katerem odloča upravno sodišče na svojem sedežu. 9. Med strankama je sporno, ali je tožnik obveznost iz četrtega odstavka 162. člena ZASP izpolnil v celoti in v predpisanem roku. Tožnik je organu namreč predložil poročilo o opravljenem pregledu računovodskih izkazov z dne 19. 3. 2014, iz katerega izhaja, da so po mnenju revizijske gospodarske družbe A. računovodski izkazi resničen in pošten prikaz finančnega stanja zavoda na dan 31. 12. 2013 ter njegovega poslovnega izida za tedaj končano leto v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi, ter mnenje o pravilnosti in skladnosti poslovanja tožnika z ZASP, notranjimi akti in sporazumi, ki jih je sklenil z drugimi, z dne 19. 3. 2014. V zadnje navedenem dokumentu (tj. mnenju o pravilnosti in skladnosti poslovanja tožnika kot KO z ZASP, notranjimi akti tožnika in sporazumi, ki jih je tožnik sklenil z drugimi) pa je pooblaščena revizorka A.A., A. d.o.o. zapisala: ''Po našem mnenju je bilo poslovanje v letu 2013 skladno z ZASP, notranjimi akti zavoda in sporazumi, ki jih je ta sklenil z drugimi, vendar moramo na tem mestu omeniti določila mednarodnega standarda revidiranja 250, v katerem je navedeno, da je stvar pravne opredelitve, ali je neko dejanje neupoštevanje zakonov in drugih predpisov, ki navadno presega revizorjevo strokovno pristojnost za odločanje. Dodatno pojasnjujemo, da nadzor nad delovanjem in upravljanjem zavoda opravljajo v skladu z ZASP in statutom zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije Svet Zavoda, Strokovni svet in Urad RS za intelektualno lastnino.'' Taka vsebina mnenja pa po oceni organa ustvarja zmedo in nejasnost in iz njega ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je bilo poslovanje tožnika v letu 2013 pravilno in skladno z navedenimi materialnopravnimi določbami, zaradi česar ni mogoče šteti, da je tožnik svojo obveznost po zgoraj citiranih določbah izpolnil v celoti in v predpisanem roku.

10. Po presoji sodišča pa je takšen zaključek organa napačen (kar tudi ugovarja tožnik) oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, da se mednarodni standard revidiranja 250, na katerega se je sklicevala pooblaščena revizorka, nanaša na drugo vrsto računovodskih storitev in glede na v postopku pribavljeno dodatno pojasnilo s strani direktorja pooblaščene revizijske gospodarske družbe.

11. Kot je razvidno iz priloženega mednarodnega standarda revidiranja 250 (v nadaljevanju MSR 250) (dokument pa je tudi objavljen na spletu) ta standard obravnava revizorjevo odgovornost, da pri reviziji računovodskih izkazov upošteva zakone in druge predpise. Ta MSR 250 se torej ne nanaša na druge posle dajanja zagotovil, pri katerih ima revizor izrecno nalogo posebej preizkusiti skladnost ravnanj z določenimi zakoni ali drugimi prepisi in ločeno poročati o tem. Iz povedanega bi se torej utegnilo sklepati, da sklicevanje pooblaščene revizorke v mnenju o pravilnosti in skladnosti poslovanja tožnika z navedenimi materialnopravnimi akti na MSR 250 nima oziroma ne more igrati pomembne vloge, če se ta standard na to računovodsko storitev (na podlagi katere je bilo izdano mnenje, ki je v tem sporu sporno) sploh ne nanaša. Organ pa je po prejemu mnenja s tudi po oceni sodišča nejasno vsebino in pred izdajo odločbe tožnika tudi pozval, da predloži dodatna pisna pojasnila pooblaščenega revizorja v zvezi s sporno vsebino mnenja, čemur se je tožnik odzval tako, da je organu posredoval izjavo direktorja pooblaščene revizorske gospodarske družbe A. d.o.o. z dne 2. 9. 2014 B.B. (in ne pooblaščene revizorke A.A., ki je prvotno poročilo in mnenje tudi izdala), da ''iz izdanega poročila nedvoumno izhaja, da je poslovanje kolektivne organizacije v letu 2013 skladno z ZASP, notranjimi akti zavoda in sklenjenimi sporazumi''. Glede na v postopku taka ugotovljena dejstva pa po oceni sodišča ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik svoje obveznosti po zgoraj citirani določbi 162. člena ZASP ni izpolnil, saj še vedno ni jasno, ali je tožnik posloval pravilno in skladno s predpisanimi materialnopravnimi določbami in akti ali ni, in bi moral organ zato izvesti še druge dokaze, skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), npr: zaslišati pooblaščeno revizorko A.A., da bi lahko sprejel tak zaključek.

12. Ker tega upravni organ ni storil, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, v posledici česar je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba iz tega razloga odpraviti.

13. Se pa sodišče ne strinja z nadaljnjim tožbenim ugovorom tožnika, da je organ presegel svojo pristojnost po 146. členu ZASP. Že v sodbi, I U 344/2014 z dne 9. 9. 2014 (na katero se med drugim sklicuje tudi toženka v svojem odgovoru na tožbo) je naslovno sodišče zapisalo naslednje stališče (pri katerem vztraja tudi v tej sodbi): ''Po 162. členu ZASP urad nadzoruje, ali kolektivna organizacije izvaja naloge v skladu s tem zakonom, pri čemer je v ta namen upravičena, da zahteva od kolektivne organizacije poročila o poslovnih zadevah kakor tudi vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente v potrebnem obsegu, da zahteva od kolektivne organizacije, da posreduje spremembe statuta, skupne sporazume z združenji uporabnikov tarife in njihove spremembe, sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami, sklepe skupščine kolektivne organizacije, letna poročila in poročilo revizijske gospodarske družbe skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije s tem zakonom, notranjimi akti kolektivne organizacije in sporazumi, ki jih je kolektivna organizacija sklenila z drugimi. Že navedene določbe dajejo podlago za razlago, da je urad pristojen za nadzor skladnosti opravljanja nalog z zakonom ter ne zgolj za nadzor, ali kolektivne organizacije sploh opravljajo naloge, ki jih določa 146. člen ZASP (dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe; obveščajo uporabnike o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepajo z njimi sporazume o pogojih uporabe varovanih del; objavljajo tarife za plačilo nadomestil; sklepajo sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami; nadzorujejo uporabo del iz repertoarja; izterjujejo plačila nadomestil in avtorskih honorarjev; delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve ter uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi). Poleg tega je tudi v določbi 162.a člena ZASP (o ukrepih v primeru kršitev kolektivnih organizacij) sankcija predvidena ločeno tako za primer, da kolektivna organizacija ne opravlja svoje dejavnosti v skladu s 146. členom tega zakona kot za primer, da kolektivna organizacija večkrat krši določbe tega zakona (2. in 3. točka drugega odstavka 162.a člena ZASP). Tako tudi ta določba daje podlago za razlago, da nadzor nad kolektivnimi organizacijami, kateremu v primeru ugotovljenih kršitev sledijo v zakonu predvideni ukrepi, obsega ugotavljanje skladnosti opravljanja nalog z zakonom. Poleg tega je v obrazložitvi k predlogu ZASP v Poročevalcu DZ št. 21/1994 ureditev v zakonu upravnih kontrolnih mehanizmov (dovoljenje, odvzem dovoljenja, nadzor urada) kot potrebnih v zvezi z izvajanjem kolektivnega upravljanja avtorskih pravic utemeljena s „praktično monopolno naravo kolektivnega upravljanja“. Taka obrazložitev prav tako kaže na namen zakonodajalca, da uvede nadzor urada kot vsebinski ter ne zgolj formalen.''

14. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo upravnega organu v ponovni postopek, v katerem naj organ dopolni ugotovitveni postopek v smeri, kot jo je nakazalo sodišče, tj. naj zasliši pooblaščeno revizorko A.A., da pojasni vsebino mnenja, ki ga je podala, in glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odloči. 15. Sodišče ni izvedlo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožniku priznalo stroške postopka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.