Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa spremenita tako, da se na novo glasita: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2012 ter od 1. 1. 2013 do 12. 11. 2014 obračunati stimulacije za izvršilne železniške delavce v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2012 pa v vsakokratni mesečni višini 30,00 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske stimulacije pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 484,77 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2012 ter od 1. 1. 2013 do 12. 11. 2014 obračunati razliko stimulacije za izvršilne železniške delavce v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2012 pa v vsakokratni mesečni višini 30,00 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske stimulacije pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da se postopek v delu 2. točke tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun razlike stimulacije za izvršilne železniške delavce v obdobju od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2012 v vsakokratni mesečni višini 30,00 EUR bruto, v obdobju od 13. 11. 2014 do pravnomočnosti te sodbe pa v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, in na obračun prispevkov in akontacije dohodnine od bruto zneskov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, ustavi (točka I izreka sklepa, ki ni pod pritožbo). Tožbo je zavrglo v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je upravičena do stimulacije, ki je v Dogovoru o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov A. in načinu uveljavitve eskalacije plač iz let 2009 in 2010 z dne 30. 6. 2011 določena za delovna mesta izvršilnih železniških delavcev, to je 120,00 EUR bruto mesečno (v točki 1. zahtevka) in izplačilo stimulacije od pravnomočnosti sodbe dalje v mesečnem bruto znesku 120,00 EUR (v 3. točki zahtevka) (točka II izreka sklepa, ki ni pod pritožbo). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 349,39 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa krije sama (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in točko III izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh njenih stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na določbah Pravilnika o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev (Pravilnik), ni pa upoštevalo določbo Dogovora o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov A. in načinu uveljavljanja eskalacije plač iz let 2009 in 2010 (Dogovor). V njem so stranke Dogovora pojem izvršilnih delovnih mest dogovorile in uporabile izključno za namen opredelitve stimulacije, kar velja tudi za ostale pojme, uporabljene za druge vrste delovnih mest: režija, tehnična režija in ostala proizvodnja, ki prav tako nimajo nobene povezave s katerimkoli predpisom. Zaradi tega je potrebno pojem izvršilna delovna mesta, uporabljen v Dogovoru, razlagati izključno v okviru dogovora in zajema zgolj delovna mesta, navedena v Prilogi I Dogovora. Z odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo določila Kolektivne pogodbe dejavnosti železniškega prometa (KPDŽP), zmotno uporabilo splošni akt ter podzakonski akt Zakona o varnosti v železniškem prometu, poseglo pa je tudi v razmerja, ki so bila dogovorjena med delodajalcem in reprezentativnimi sindikati, ko je tožniku priznalo stimulacijo, ki jo Dogovor priznava delavcem, ki so izpostavljeni težjim delovnim razmeram in ki delajo na delovnih mestih, na katerih imajo tudi nižje plače. Tožnik je sicer v prejšnjih letih delal na takih delih, vendar je napredoval in ima sedaj višjo plačo ter drugačno naravo dela, kar splošni akt - Dogovor opredeljuje kot delo na delovnem mestu tehnične režije. Ker je v enem primeru že pred sprejemom izpodbijane sodbe prišlo do odstopanja od siceršnje sodne prakse, je komisija za razlago KPDŽP dne 27. 11. 2014 sprejela sklep za razlago 3. člena Dogovora v zvezi s pravico do stimulacije za dejansko opravljanje dela na delovnem mestu, ki je opredeljeno v Prilogi I Dogovora. Iz mnenja komisije izhaja, da podpisniki Dogovora namenoma niso povzeli vsebine in nazivov delovnih mest, ki jih določa Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev, na katerem temelji izpodbijana sodba, in da podpisniki Dogovora pravice do stimulacije za izvršilna delovna mesta niso vezali na nazive delovnih mest Pravilnika. Tega dejstva, ki ga tožena stranka kot novoto uveljavlja v pritožbi, ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je to pred sprejemom razlage 3. člena Dogovora že zaključilo glavno obravnavo. Dejstvo je, da je Dogovor veljaven splošni akt tožene stranke na avtonomnem področju, zato vanj sodišče ne bi smelo posegati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe kot neutemeljene prerekala in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku prizna priglašene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko 17. 4. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto št. ..., vzdrževalec specialist II (A1). V opisu tega delovnega mesta je navedeno, da delo zajema izvajanje zahtevnejših del na področju železniške infrastrukture, izdelovanja evidenc, analiz in poročil ter druga opravila po naročilu nadrejenega. Tožena stranka je s sindikati in Svetom delavcev A., d. o. o., dne 30. 6. 2011 sklenila Dogovor o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov A. in načinu uveljavitve eskalacije plač iz let 2009 in 2010 (A3; v nadaljevanju: Dogovor). Podpisniki Dogovora so v Prilogi 1 za namen določitve višine stimulacije delovna mesta tožene stranke razdelili v 4 skupine: režijska, tehnično režijska, ostala proizvodna in izvršilna delovna mesta. V skladu s 3. členom Dogovora so delavci, ki delo opravljajo na delovnih mestih tehnične režije, upravičeni do mesečne stimulacije v znesku 60,00 EUR bruto, delavci, ki delo opravljajo na izvršilnih delovnih mestih, pa do mesečne stimulacije v znesku 120,00 EUR bruto. Delovno mesto tožnika (št. ...) je bilo v Prilogi 1 uvrščeno v skupino "tehnična režija", med strankama pa niti ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku od 1. 4. 2011 dalje obračunavala mesečno stimulacijo v znesku 60,00 EUR bruto. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo razlike med izplačano stimulacijo in stimulacijo, ki je določena za izvršilne železniške delavce, z utemeljitvijo, da je v resnici vseskozi opravljal delo izvršilnih železniških delavcev, čeprav je bilo delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v Prilogi 1 uvrščeno med delovna mesta tehnične režije.

7. V skladu z 8. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP; Ur. l. RS, št. 61/2007 in nadalj.) so izvršilni železniški delavci (v nadaljevanju: IŽD) osebe, ki neposredno sodelujejo v železniškem prometu in izpolnjujejo pogoje, določene v ZVZelP. Na podlagi napotila iz 3. odstavka 73. člena je minister za promet 21. 12. 2007 izdal Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.; v nadaljevanju Pravilnik). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je ločilni kriterij, ki IŽD razmejuje od ostalih delavcev v dejavnosti železniškega prometa, dejstvo, da je od njihovega dela neposredno odvisna varnost železniškega prometa, zato morajo ti delavci izpolnjevati tudi posebne zdravstvene pogoje.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki v vtoževanem obdobju vsakodnevno opravljal dela, ki jih je mogoče uvrstiti pod določbo 9. 2. točke 4. člena Pravilnika ter da se tožnik iz tega razloga šteje za osebo, ki v smislu 8. točke 1. odstavka 5. člena ZVZelP neposredno sodeluje v železniškem prometu. Vendar pa je naredilo zmoten materialnopravni zaključek, da je tožnik že na podlagi tega dejstva upravičen do mesečne stimulacije v znesku 120,00 EUR bruto, čeprav njegovo delovno mesto v Dogovoru ni opredeljeno kot izvršilno delovno mesto, ampak kot tehnična režija. Do stimulacije v takšni višini so namreč v skladu z določilom 3. člena Dogovora upravičeni le delavci, ki delajo na t. i. izvršilnih delovnih mestih, ki so taksativno navedena v Prilogi 1. 9. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank(1) prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Ker so podpisniki Dogovora pojem »izvršilna delovna mesta« v 3. členu Dogovora (in v Prilogi 1) uporabili izključno za namen določitve višine stimulacije, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v stimulaciji za obdobje od 1. 4. 2011 do 12. 11. 2014 sprejelo na podlagi določbe 9. 2. točke 4. člena Pravilnika. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik določa kot dela izvršilnih železniških delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu jo je tožena stranka od 1. 4. 2011 dalje pravilno obračunavala v tem znesku, saj tožnik, vsaj dokler vsebina Dogovora oz. njegove priloge ne bo spremenjena, do višje stimulacije iz tega naslova ni upravičen. Odločitev sodišča prve stopnje v sodbi je zato materialnopravno napačna, saj sodišče ne more spreminjati Priloge 1 k Dogovoru ter delovnega mesta tožnika, ki je uvrščeno med delovna mesta tehnične režije, uvrstiti med izvršilna delovna mesta. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

10. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP je spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika za čas od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2012 ter od 1. 1. 2013 do 12. 11. 2014 obračunati razliko med izplačano stimulacijo in stimulacijo, določeno za izvršilne železniške delavce, v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2012 pa v vsakokratni mesečni višini 30,00 EUR bruto, od teh zneskov odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, nato pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dejansko stanje v zvezi s tem je bilo namreč v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v točki III izreka izpodbijanega sklepa. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve. Tako je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 454,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 484,77 EUR pritožbenih stroškov: 254,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 334,77 EUR ter 150,00 EUR takse za pritožbo. Tožnik je zato toženi stranki dolžan povrniti 484,77 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej 3. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).