Jedro

Nedovoljenost revizije glede gmotne škode zaradi nizke vrednosti spornega predmeta. Presoja pravične odmere denarne odškodnine za negmotno škodo in začetek teka zamudnih obresti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval 5.12.1995 v delovni nesreči v rudniški jami, ko mu je zaradi nenadne sprostitve pritiska padel s stropa jame na glavo približno 60 kg težek kos jalovine. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 4.000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo 2.500.000 SIT, od zahtevanih 1.000.000 SIT za strah 250.000 SIT in od zahtevanih 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2.000.000 SIT. Skupno odmero 4.750.000 SIT je znižalo za valorizirani znesek 221.816,50 SIT, ker je tožniku delodajalec, ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženki, plačal vrednost odbitne franšize. Tako je sodišče toženki naložilo, da mora tožniku plačati 4.528.183,50 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 25.9.2000 dalje in 23.394 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.1997 dalje. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še večje odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter presežno zahtevane obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo že za čas od 22.2.1997 do dneva izdaje sodbe je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče jima je delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo na 1.700.000 SIT, za strah pa zvišalo na 300.000 SIT. Razveljavilo je sodbo prve stopnje o zavrnitvi 92.682 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in sklep o stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v še spornem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Tako je bila tožniku na pritožbeni stopnji odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 4.000.000 SIT in ob upoštevanju že plačanega zneska toženki naloženo, da mora tožniku iz tega naslova plačati še 3.778.183,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje, iz naslova premoženjske škode pa enak znesek kot v sodbi prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se ugodi tudi presežno zahtevani odškodnini za nepremoženjsko škodo v znesku 5.033.036,50 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od tega zneska in tudi od prisojenega zneska že za čas od 22.2.1997. V prvem delu revizije ponavlja dejanske ugotovitve obeh sodišč o obsegu in intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter strahu, česar sodišči po tožnikovem mnenju nista ustrezno ovrednotili. Poudarja, da je bil v času nesreče star 41 let, da sta zvin vratne hrbtenice in pretres možganov neugodna poškodbena kombinacija, da je v času zdravljenja trpel zaradi večjega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajno zmanjšanje pa znaša kar 8 % in da že več let čaka na odškodnino. V drugem delu revizije pa graja odločitev obeh sodišč o začetku teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine z obširnimi, vendar enakimi razlogi, kot so jih v revizijah uveljavljali številni oškodovanci, ki so jih zastopali isti pooblaščenci.

Toženka v svoji reviziji izpodbija prisojo 2.378.183 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se tožbeni zahtevek zavrne še za ta znesek, podrejeno pa v tem delu obe sodbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka meni, da sta obe sodišči preveč upoštevali tožnikove subjektivne navedbe in premalo kriterije objektivizacije ter umestitve v okvir sodne prakse. Omenja blag pretres možganov, ki ni zapustil invalidnosti. Tožnik ima zdravstvene težave zaradi prekinitve živca v področju zapestja in težave s križem že od prej, zato je treba te telesne bolečine razmejiti. Tožnikove trditve se razhajajo od objektivno ugotovljenih dejstev. Ker je bila poškodba lahka, ni mogla povzročiti resne zaskrbljenosti in strahu. Glede na nevrološke izvide tožnik objektivno ne more imeti posledic po zatrjevanem pretresu možganov. Tudi gibljivost vratne hrbtenice je popolna, v skrajnih legah pa vratna hrbtenica boli vsakega človeka. Če bi res imel omejeno gibljivost, tožnik ne bi več delal na svojem delovnem mestu.

Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Niti stranka niti revizijsko sodišče v tej fazi postopka ne morejo posegati v pravilnost in popolnost dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema. Tak poseg onemogoča prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nekatere od revizijskih trditev toženke posegajo prav v dejansko stanje. Gre za trditve o blagem pretresu možganov, saj za oznako "blag" ni podlage v medicinski dokumentaciji, izvedenskih mnenjih ali v ugotovitvah samih sodišč; nadalje za trditve o polni gibljivosti vratne hrbtenice, ki so v izrecnem nasprotju z ugotovitvami izvedenca ortopedske stroke; za trditve o neobstoju strahu in zaskrbljenosti; za trditve o neobstoju posledic "zatrjevanega" pretresa možganov glede na nevrološke izvide, saj je te izvide izvedenec nevrološke stroke pregledal, ocenil in tudi objektiviziral tožnikove težave zaradi pretresa možganov. Nekorektna je toženkina trditev o tožnikovih prejšnjih zdravstvenih težavah, saj sodišče telesnih in duševnih bolečin v zvezi s prejšnjimi zdravstvenimi težavami nista upoštevali in tudi nista verjeli takemu obsegu težav, kot jih je izpovedoval in povezoval z obravnavano poškodbo sam tožnik (razlogi na šesti strani sodbe prve stopnje).

Glede na povedano revizijsko sodišče na kratko povzema dejansko podlago za odločanje v tej zadevi, saj je ta obširno in natančno navedena v sodbah obeh sodišč. Tožnik je bil v času nesreče 41 let star rudar, ki je opravljal delo nadzornika v jami. Zaradi padca 60 kg težkega kosa jalovine na glavo je utrpel pretres možganov in zvin vratne hrbtenice. Zdravil se je sicer ambulantno, vendar je bil zaradi številnih težav približno eno leto po poškodbi v bolniškem staležu. Utrpel je intenzivne in dolgotrajne telesne bolečine, saj je obdobje stalnih hudih bolečin trajalo 14 dni, občasnih hudih 60 dni, stalnih zmernih 30 dni, stalnih lažjih 90 dni, še sedaj trpi in bo trpel občasne zmerne in občasne lažje glavobole. Zaradi zvina vratne hrbtenice je nosil trdo ovratnico 14 dni, mehko pa nadaljnjih 14 dni, hodil je na fizioterapijo, na številne kontrolne preglede pri kirurgu, nevrologu, k lečečemu zdravniku, večkrat je bil na zdravniških komisijah, jemati je moral različna zdravila v zvezi s težavami zaradi pretresa možganov, prestal je številne preiskave, CTG, EEG, rentgen itd. Odmera odškodnine za to obliko škode na pritožbeni stopnji znaša 1.700.000 SIT.

Sodišči sta ugotovili obstoj primarnega in sekundarnega strahu. Ko se je tožnik po padcu zavedel, je ležal na tleh in ga je sililo na bruhanje, s pomočjo tovarišev se je potem opotekal iz jame, za diagnozo poškodbe pa je izvedel šele po šestih urah. Zaskrbljenost za zdravljenje je po ugotovitvah izvedenca trajala vse do zadnjega izvida nevrologa skoraj eno leto. Za to obliko škode je bila tožniku na pritožbeni stopnji odmerjena odškodnina v znesku 300.000 SIT.

Pretres možganov je tožniku zapustil občutke omotičnosti, negotovosti, izgubljanja nadzora nad seboj, manjšo sposobnost koncentracije, manjšo toleranco na alkohol, manjšo sposobnost osvajanja novih vsebin, je bolj razburljiv in ima zaradi vsega občutek manjvrednosti. Po objektivnih ugotovitvah izvedenca ortopedske stroke ima tožnik lažjo omejeno gibljivost vratne hrbtenice v predklonu za 5 stopinj in v zasuku v levo za 10 stopinj, sicer je gibljivost polna, vendar v skrajnih legah boleča. Pri tožniku je prišlo do zmanjšane zmožnosti daljšega in neprekinjenega dela v prisilni drži, na primer ob pisalni mizi, in fizične obremenitve z dvigovanjem in nošenjem težjih bremen ali za delo v predklonu. V vse to mora vlagati več napora in časa v službi in doma. Opustil je rekreativno igranje malega nogometa in tenisa ter tek. Duševne bolečine zaradi vseh teh omejitev je potrdil tudi izvedenec. Odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila enaka v postopku pred prvim in pritožbenim sodiščem in je znašala 2.000.000 SIT. Pri tej obliki škode tožnik neutemeljeno opozarja na 8 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj je seštel odstotke invalidnosti iz enega izvedenskega mnenja in odstotke zmanjšanja življenjske aktivnosti iz drugega, čeprav sta invalidnost in zmanjšanje življenjske aktivnosti različni kategoriji, kot mu je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje in tudi pravilno pojasnilo, da sami odstotki niso odločilna kategorija, ampak je pomemben konkreten opis življenjskih omejitev. S pravilnimi razlogi je zavrnilo tudi tožnikovo pritožbeno opozarjanje na večje začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja. Tožnik v reviziji spet opozarja na čakanje na odškodnino, čeprav mu je sodišče druge stopnje na enak pritožbeni ugovor odgovorilo s pravilnimi razlogi (osma stran sodbe druge stopnje).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z delno spremembo odmere odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo iz 200. in 203. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ustrezno je upoštevalo vse okoliščine, ki jih mora, med njimi tudi tiste, ki jih revizija posebej poudarja, na primer tožnikovo starost in specifičnosti njegovega delovnega mesta rudarskega nadzornika v jami. Ko je revizijsko sodišče pritožbeno odmerjeno odškodnino primerjalo z odmero odškodnin v primerljivih odškodninskih sporih, je ugotovilo, da je ta odmera primerno uvrščena v okvir prisoje za podobne škode in da sta torej v tem delu reviziji obeh pravdnih strank neutemeljeni.

Tožnikova revizija pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za prisojo zamudnih obresti od prisojene odškodnine že za čas od 22.2.1997 dalje. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da so tožnikovi pooblaščenci enake razloge za drugačen začetek teka zamudnih obresti od odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo uveljavljali že v mnogih revizijskih zadevah. Tako jim je bilo tudi že mnogokrat pojasnjeno, zakaj v tovrstnih odškodninskih zadevah ni mogoče uporabiti 919. člena ZOR in tudi sicer ne prisoditi zakonskih zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe prve stopnje, nadalje da bi taka prisoja glede na strukturo obrestne mere predstavljala dvojno valorizacijo odškodnine in da so razmere za spremembo ustaljene sodne prakse dozorele z uveljavitvijo Obligacijskega zakona in ZPOMZO-A, ko so bile izrecno ločene prave zamudne obresti in valorizacijske obresti. Glede na to podrobnejši odgovor tudi v tej pravdni zadevi tožniku oziroma njegovim pooblaščencem ni potreben, drugačna prisoja glede začetka teka zamudnih obresti pa na podlagi načelnega pravnega mnenja, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 26.6.2002, tudi ne bi bila pravilna, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo, z njima pa tudi njune priglašene revizijske stroške.