Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3,700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tožniku iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti prisodilo znesek, zmanjšan na 1,300.000,00 SIT. V ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožniku poleg že prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode priznana še nadaljnja odškodnina v znesku 2,234.295,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem so premalo upoštevane ugotovitve o trajanju in jakosti bolečin ter številnih nevšečnostih. Bolečinsko obdobje je bilo dolgo kar 10 mesecev. Bil je trikrat hospitaliziran, zaradi pretresa možganov pa bo do konca svojega življenja prestajal pogoste glavobole, bolečine pa mu bodo ostale tudi v desni rami pri obremenjevanju in vremenskih spremembah. Ob škodnem dogodku je bil star šele 37 let. Zaradi hudih bolečin v desni rami se je tožnik v novembru 1998 ponovno oglasil pri zdravniku. Naročen je na preiskavo na nevrološkem oddelku bolnice. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bilo treba slediti opisni oceni izvedenca, ne pa navedbi odstotka v številki. Dejstvo je, da je tožniku po pretresu možganov ostal izrazit postkomocionalni sindrom. Ob nesreči je bil tožnik poklicni voznik, vendar tega dela ne zmore več. Sedaj dela kot skladiščnik. To mu povzroča psihično trpljenje. Tudi s športom se ne more več aktivno ukvarjati. Zaradi bolečin v vratnem delu hrbtenice ob prostem času ne more gledati televizije ali poslušati glasbe. Tudi odškodnina, ki je tožniku bila priznana zaradi skaženosti, je prenizka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Škodo, ki jo je utrpel tožnik, je mogoče uvrstiti med srednje velike škode. Pretres možganov je bil hujše narave, sindrom po pretresu pa že prehaja na področje posttravmatske nevroze z anksiozno in depresivno simptomatiko. Poškodba vratne hrbtenice (tretje po vrsti med petimi poškodbami vratne hrbtenice - ostale štiri predstavljajo samostojne, od obravnavanega neodvisne dogodke) je povečala nestabilnost med petim in šestim hrbteničnim vretencem. Prizadetost ramenskega živčnega pleteža zaradi poškodbe desne rame povzroča oteženost gibov s spremljajočimi bolečinami. Bolečinsko obdobje z osemmesečnim bolniškim staležem in trikratna hospitalizacija z operacijami desne rame kaže na precejšnjo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem telesne bolečine (glavoboli in bolečine v rami) tožniku ostajajo ob obremenitvah in vremenskih spremembah. Skaženost kot oblika škode se manifestira v brazgotini desne rame, ki pa je vidna samo ob razgaljenosti gornjega dela telesa.

Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo po eni strani postavlja v ospredje okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa zahteva primerljivost z odškodninami, odmerjenimi v primerih škod podobnega obsega. Sodišče druge stopnje je prej opisane pravno relevantne dejanske ugotovitve pri odmeri odškodnine v celoti upoštevalo.

Ko je odmerjalo odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je v zadostni meri prišlo do izraza dejstvo, da se bodo telesne bolečine tožniku pojavljale v nekaterih okoliščinah tudi v bodoče. Revizijska trditev, da se je tožnik - že po sojenju pri sodišču prve stopnje - zaradi bolečin zglasil pri zdravniku, predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (387. člen ZPP), kolikor ne gre za škodo, ki je v okviru obravnavanja bodočih telesnih bolečin že deležna denarne satisfakcije. Dosojena odškodnina v znesku 1,800.000,00 SIT ni vse, kar je tožnik dobil iz tega naslova: akontacijo v valoriziranem znesku 191.595,00 SIT je namreč že prejel. Gre torej za znesek, ki skoraj doseže 2,000.000,00 SIT - taka odškodnina pa je primerna ob ugotovljenih okoliščinah, glede na čas sojenja pa tudi ne odstopa od podobnih primerov sodne prakse.

Brazgotina desne rame skaženosti v pravem pomenu ne predstavlja. Gre za poslabšanje zunanjega izgleda, ki ob posebnih okoliščinah (razgaljeni gornji del telesa) tožniku povzroča nelagodnost in psihično nesproščenost. Ker v tem okviru ne gre za znatno škodo, je dosojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT primerna in je ni mogoče zviševati.

Omejitev tožnikovih življenjskih aktivnosti je ob podanih dveh strokovnih izvedenskih mnenjih podrobno opredeljena in v bistvenih potezah že opisana. Podana je prikrajšava na treh področjih (sindrom po pretresu možganov, težave z vratno hrbtenico in težave z desno ramo). Izpodbijana sodba je te okoliščine v celoti upoštevala - tudi v dimenziji relativne tožnikove mladosti in torej še dolgoletnega prestajanja tegob. Vendar pa je dosojena odškodnina iz tega naslova kljub drugačnim revizijskim trditvam primerna. Tožnik ni prejel le 1,300.000,00 SIT, temveč ob upoštevanju valorizirane akontacije (894.110,00 SIT) znesek 2,194.110,00 SIT, kar pa - upoštevaje razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje - predstavlja odškodnino, ki je primerljiva s podobnimi škodami, obravnavanimi v sodni praksi. Pri tem je pomembno, da je tožnik za delo sposoben - čeprav ob večjih naporih. Revizijske trditve se v tej smeri nanašajo na stres, ki naj bi ga tožnik prestal ob menjavi dejavnosti (šofer - skladiščnik), vendar gre pri tem - ne glede na temeljno ugotovitev o delovni sposobnosti - za nova dejstva, ki se na revizijski stopnji ne obravnavajo (387. člen ZPP). Po drugi strani pa je sodišče druge stopnje vse ostalo (težave pri domačih opravilih in opustitev športnih dejavnosti) pri sojenju upoštevalo, ko je z zavrnitvijo pritožbe, ki je uveljavljala tudi te okoliščine, v celoti sprejelo dejansko in pravno vrednotenje v sodbi sodišča prve stopnje.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabljeno. Ker tudi preizkus po 386. členu ZPP ni pokazal, da bi v postopku na nižjih stopnjah bile storjene kršitve, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).