Jedro

Glede na dejansko situacijo, ko tožnik ni bil v domovini oz. je v tujini za daljše časovno obdobje zaprt, pristojni inšpektor v 3. alineji 43. člena ZZZiv ni imel podlage, da izreče začasni ukrep odvzema živali. Ukrep trajnega odvzema psov je bil izrečen ravno iz razloga, ker za psa ni bilo poskrbljeno, sam tožnik pa zaradi svoje odsotnosti tudi ni mogel zagotoviti, da bo v ustreznem času za živali lahko poskrbel oz. da bi to lahko storil drug v njegovem imenu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Uprava RS za varno hrano je z izpodbijano odločbo tožniku kot lastniku psov A. in L. odredila naslednje: 1. tožniku se trajno odvzameta psa A. in L.; 2. rok za odrejen ukrep je takoj; 3. stroški odrejenih ukrepov bremenijo stranko; 4. pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. Ukrepi so bili izrečeni ustno na kraju samem. V obrazložitvi je navedla, da so bili s strani A.A. 8. 1. 2013 obveščeni, da je njen polbrat – tožnik prijet v tujini in mu je za dalj časa odvzeta prostost. Je lastnik dveh psov, za katera v zadnjih dneh ni več skrbel. Oskrbovali so ju znanci, nadalje pa zanju ne bo nihče več skrbel oz. ni nikogar, ki bi prevzel skrbništvo nad psoma. Ker stranka ne skrbi za psa, je bilo treba zaradi kršitve določb Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) v skladu s 43. členom odrediti odvzem psov, ta pa namestiti v zavetišče za hišne živali.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da bi rad podal svojo obrazložitev zadeve. Glede očitka, da ni poskrbel za nastanitev psov v svoji odsotnosti, navaja, da je šel na 14-dnevni dopust in psa z dogovorom prepustil v varstvo prijatelju. Ker pa se ni pravočasno vrnil in psa nista mogla ostati še naprej v varstvu te osebe, je prišlo do zapletov. Nepričakovano je za tri mesece pristal v preiskovalnem zaporu in ni imel nikakršne možnosti kontaktirati oz. organizirati nadaljnjo nastanitev psov. Tudi njega ni mogel nihče kontaktirati, zato ni imel možnosti, da uredi in poskrbi za psa. Oseba, zadolžena za psa, je zato poiskala pomoč, ker ni videla ustrezne rešitve oz. ni bila možna komunikacija z njim, da bi zadevo uredili drugače. Ne držijo pa tudi navedbe, da pred tem za pse ni skrbel, ker je psica stara 6 let in pes A. 4 leta, kar pomeni, da je vsa ta leta redno skrbel za vse in jima tudi vse nudil. V 6 letih je le enkrat pozabil na točen datum cepljenja, kar ni razlog, da se trdi, da za psa ni ustrezno skrbel. Zaveda se nastale situacije, vendar ne vidi razlogov, zakaj ne bi mogel, ko se vrne v Slovenijo, psov prevzeti in skrbeti za njiju. S tem bi prekinil tudi nadaljnje stroške, ki nastajajo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je upravni organ tožniku trajno odvzel dva psa. Sporna je trajnost izrečenega ukrepa in podlaga za izrečen ukrep – ugotovitev, da je bil ukrep izrečen zaradi kršitve določb ZZZiv.

7. Na podlagi 3. alineje 43. člena ZZZiv ima pristojni inšpektor pri inšpekcijskem nadzoru poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, še pravico in dolžnost, da začasno ali trajno odvzame živali in prepove stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona. Tožnik ugovarja izrečenemu ukrepu, ker bi rad po prihodu domov sam prevzel skrb za svoji živali, torej predlaga, da bi bil ukrep začasen. Vendar glede na dejansko situacijo, ko tožnik ni bil v domovini oz. je v tujini za daljše časovno obdobje zaprt, pristojni inšpektor na podlagi 3. alineje 43. člena ZZZiv ni imel podlage, da izreče začasni ukrep odvzema živali. Ukrep je bil izrečen ravno iz razloga, ker za psa ni bilo poskrbljeno, sam tožnik pa zaradi svoje odsotnosti tudi ni mogel zagotoviti, da bo v ustreznem času za živali lahko poskrbel oz. bi to lahko storil drug v njegovem imenu. Tudi ob odločanju o njegovi tožbi je še vedno odsoten, kar pomeni, da je bil izrečen ukrep v smislu njegovega trajanja pravilen.

8. V zvezi z navedbo tožnika, da ne držijo navedbe, da za psa pred tem ni redno skrbel, saj je v 6-ih letih pozabil le na eno cepljenje, je pojasniti, da enkratna opustitev cepljenja proti steklini ni bila razlog za izrek ukrepa, pač pa, ker ni skrbel za psa oz. zanju poskrbel prek druge osebe v času svoje odsotnosti, kar je bil razlog za sprožitev konkretnega postopka. Dejstvo, da v času izreka ukrepa ni skrbel za živali in tega ni bil pripravljen storiti tudi kdo drug v njegovem imenu, ki ga tožnik ne zanika, pomeni kršitev določbe 7. člena ZZZiv, in je podlaga za odvzem živali, ker se le z odvzemom lahko zagotovi njihova zaščita.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.