Jedro

Verjetnost obstoja terjatve mora biti izkazana tako za izdajo začasne odredbe na predlog stranke, kot za izdajo po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, mora predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. To pomeni, da sodišču ni potrebno ugotavljati, ali so morda izpolnjeni nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe.

Zmotna je domneva, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele z dnem, ko je vročena delavcu, saj je odločilen datum izdaje pisne odpovedi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski akt, ki pa lahko začne učinkovati šele z vročitvijo nasprotni stranki. V skladu s 87. čl. ZDR/2002 se vročitev opravi po pravilih pravdnega postopka, kar pomeni, da bo med dnevom, ko bo odpoved izražena v pisni obliki in dnevom, ko bo dejansko vročena drugi stranki, skoraj vedno določen časovni zamik. To pa pomeni, da izraza "podati odpoved" in "vročiti odpoved" ne pomenita istega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da se toženi stranki z začasno odredbo naloži, da mu do pravnomočnosti te pravde plačuje mesečno nadomestilo plače v višni ene polovice plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi in sicer od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje te začasne odredbe do plačila (1. tč. izreka predlagane začasne odredbe). Začasna odredba naj bi stopila v veljavo takoj in veljala do pravnomočnosti te pravde (2. tč. izreka predlagane začasne odredbe). Pritožba zoper začasno odredbo ne bi zadržala izvršitve sklepa o njeni izdaji (3. tč. izreka predlagane začasne odredbe).

Zoper takšen sklep se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo po izteku roka iz drugega odstavka 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpela nikakršne škode in o tem, da tožena stranka, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo, ali je predlagana začasna odredba potrebna, da se odvrne nenadomestljiva škoda. V kolikor bo tožnik s tožbo čez čas uspel, bo sicer prejel plačo za nazaj, vendar mora preživeti tudi do takrat. Nenadomestljiva škoda bo tožniku tako nastala na zdravju, prav tako tudi njegovim trem otrokom, ki bodo morali pustiti šolo in se zaposliti, da bi družina preživela. Verjetnost obstoja tožnikove terjatve naj bi izhajala iz samih tožbenih navedb. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločilo v roku iz drugega odstavka 19. čl. ZDSS. Gre za instrukcijski rok in sklep samo zaradi prekoračitve tega roka ni nezakonit. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenega zatrjevanja, da z izdano začasno odredbo tožena stranka ne bi utrpela nikakršne škode. Na tretji strani izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni izkazal za verjetno, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Verjetnost obstoja terjatve mora biti izkazana tako za izdajo začasne odredbe na predlog stranke, kot za njeno izdajo po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da v kolikor sodišče ugotovi, da stranka, ki je predlagala izdajo začasne odredbe, ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, potem mora predlog za izdajo takšne začasne odredbe zavrniti. To pa obenem pomeni, da sodišču ni potrebno ugotavljati, ali so morda izpolnjeni nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe, saj začasne odredbe ne more izdati zaradi tega, ker ni podan temeljni pogoj za njeno izdajo. Zaradi navedenega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo glede vprašanja, ali bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta kasneje izkazala za neutemeljeno, utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS 51/98, 11/99, 75/2002) ne more predstavljati odločilnega dejstva.

Pritožba ne navaja, katerih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo nepravilno (340. člen ZPP), zato tega pritožbenega razloga sploh ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. čl. ZIZ in tudi ne pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti določa prvi odstavek 19. čl. ZDSS. Iz tožbenih navedb in priloženih listin namreč ne izhaja verjetnost obstoja terjatve, ki bi že v tej fazi omogočala izdajo začasne odredbe. Tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbija, ker naj bi bila podana po izteku roka iz drugega odstavka 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002). Vendar pa iz listin v spisu kaj takšnega ne izhaja. Ne le, da ni gotovo, ali se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved v resnici seznanila že 14.4.2003, kot to zatrjuje tožnik, zmotna je tudi njegova domneva, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele z dnem, ko je vročena delavcu.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka za okoliščino, da tožnik ni imel bolniških listov za izostanke od 14.3.2003 do 14.4.2003, zatrdno izvedela šele 18.4.2003, po zaslišanju tožnika, kar pomeni, da je tega dne začel teči 15 dnevni rok, v katerem delodajalec lahko poda izredno odpoved. Navedeno seveda pomeni, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, tudi če bi šteli, da je bila odpoved podana šele 30.4.2003, ko je bila vročena tožniku.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski akt, ki pa lahko začne učinkovati šele z vročitvijo nasprotni stranki. V skladu s 87. čl. ZDR se vročitev opravi po pravilih pravdnega postopka, kar pomeni, da bo med dnevom, ko bo odpoved izražena v pisni obliki in dnevom, ko bo dejansko vročena drugi stranki, skoraj vedno določen časovni zamik. To pa pomeni, da izraza "podati odpoved" in "vročiti odpoved" ne pomenita istega. V kolikor bi zakonodajalec štel, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele z njeno vročitvijo drugi stranki, bi zapisal, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi drugi stranki vročena najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pisni odpravek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) nosi datum 28.4.2003, zato je potrebno šteti, da je bila odpoved podana tega dne in ne šele 30.4.2003, ko je bila vročena tožniku. Ob takšnem razlikovanju med podajanjem odpovedi in njeno vročitvijo so sicer možne tudi zlorabe, ko bi si ena ali druga pogodbena stranka na ta način skušala podaljšati rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar v konkretnem primeru iz sosledja datumov tožnikovega zagovora, pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njene vročitve kaj takšnega ne izhaja.

Verjetnost obstoja terjatve pa ni izkazana niti z nadaljnjimi navedbami tožnika, da v spornem obdobju ni bil sposoben za delo, kar naj bi izhajalo iz izvidov ortopedske ordinacije. Pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana, ker v obdobju od 14.3.2003 do 14.4.2003 brez opravičenega razloga ni prihajal na delo, čeprav je imel jasna navodila lečečega zdravnika in zdravstvene komisije, da je dolžan priti na delo. Priporočilo specialista za odobritev bolniškega staleža pa zavarovanca ne opravičuje, da kar ostane doma, čeprav mu za to pristojni osebni zdravnik ni odobril bolniškega staleža. Tožnik je izdajo začasne odredbe predlagal ob sklicevanju na pogoje, ki jih določa 19. člen ZDSS za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Vendar tudi za takšno začasno odredbo velja, da mora biti izpolnjen temeljni pogoj, to je, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno ugotavljati, ali so izpolnjeni nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ, oziroma ali je predlagano začasno odredbo potrebno izdati, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ne grozi nastanek nenadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).