Jedro

Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bila predmetna pešpot takšna, da je omogočala varno uporabo in tudi ni terjala posebne označitve (tudi označenosti posebnih mest), zato ravnanja zavarovanke toženke ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v I. ter v prvem stavku II. točke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 42,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede plačila 20,00 je stroškovni zahtevek tožene stranke (v nadaljevanju toženka) zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče je napačno presodilo, da je stanje poti na mestu, kjer je tožnik padel, še v mejah pravno dopustnega in da sporna izboklina ni takšna, da se je ob ustrezni skrbnosti ne bi dalo brez težav prehoditi oziroma prevoziti s kolesom. Zahteva, da bi moral tožnik ves čas oprezati v tla, se zdi neživljenjska in ob konkurenci skrbnosti neutemeljena. Po sporni poti se je peljal prvič, pot je bila brez kakšnih posebnosti, le nekoliko valovita, grbine ni pričakoval in je kljub običajni pozornosti ni videl. Kot je razvidno iz slik, se grbina za 10 do 15 cm dviga iz siceršnje površine poti in je takšna, da je tožniku, ko je s sprednjim kolesom zadel ob njo, obrnilo krmilo. Grbina je neprimerljiva z rahlo valovito površino siceršnje poti. Pot je nevarna tudi za druge uporabnike, ki se vozijo z rolkami, skejti, kotalkami in za male otroke, ki se vozijo z otroškimi kolesi. Najmanj, kar bi zavarovanec toženke moral storiti je, da bi na začetku poti postavil vsaj opozorilno tablo. Da bi bilo mogoče sporno izboklino na poti brez težav prehoditi oziroma prevoziti s kolesom, je zgolj vtis sodišča, ki si ga je ustvarilo ob ogledu, vendar ni z ničemer dokazno podprt. Po drugi strani je dokazano, da je tožnik na navedeni grbini padel pri običajni vožnji s kolesom in to kljub temu, da je imel gorsko kolo s širšimi kolesi in je bil izkušen (celo nekdanji gorski kolesar). Tožnik je izpovedal, da ob zadetju v izboklino morebiti zgolj ni dovolj trdno držal krmila kolesa. Sodišče se ni opredelilo do njegovih trditev, da bi zavarovanec toženke moral vsaj zavarovati mesto, kjer je prišlo do poškodbe. Če je sodišče ugotovilo, da ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke, potem se mu ne bi bilo potrebno ukvarjati s samim načinom vožnje tožnika. Sicer pa je očitek, da tožnik ni prilagodil vožnje razmeram na cesti, povsem neutemeljen, saj se je po sporni poti peljal prvič. Z ničemer ni bil opozorjen na grbine na poti, zato so bile te zanj popolnoma nepričakovane. Izpovedal je, da se iz zornega kota kolesarja grbine niso videle. Sodišče ni izvedlo dokaza s poizvedbo o vremenskih razmerah pri ARSO, ker je ocenilo, da ni potreben. S tem je storilo kršitev pravil postopka. Sodišče trditvam tožnika, da se je mračilo, ni sledilo, razlogi v zvezi s tem so neprepričljivi. Glede listja je sodišče oprlo svojo odločitev na slike, ki jih je naredila policija en dan po škodnem dogodku. Ugotovitve sodišča v zvezi z listjem so protispisne, saj je listje razvidno na slikah in ga je precej, nahaja pa se večinoma na površini pred izboklinami. Tožnik je tudi izpovedal, da je listje preprečevalo, da bi pravočasno zaznal izbokline. Sodišče je samo, brez podlage v izvedenih dokazih ocenilo, da je bil tožnik, ko je bil na kolesu, v podobnem položaju kot pešec. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in zahtevku po temelju ugodi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je s kolesom zapeljal v vdolbino pred izboklino v asfaltu, ki je bila posledica dviga asfalta zaradi korenin bližnjega drevesa, zaradi česar je padel. Gre za pešpot, ki sodi v okolje mestnega parka, pot je bila zaradi korenin dreves, ki se širijo pod sam asfalt, valovita in nekoliko poškodovana.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki se nanaša na krivdno odgovornost. Povrnitev škode se lahko zahteva, kadar so podane vse predpostavke odškodninskega delikta; da je nastala škoda, da izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Razen zadnje (odgovornost katere obstoj se predpostavlja) mora prve tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, to je oškodovanec.

7. Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bila predmetna pešpot takšna, da je omogočala varno uporabo in tudi ni terjala posebne označitve (tudi označenosti posebnih mest), zato ravnanja zavarovanke toženke ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Sodišče prve stopnje je na podlagi ogleda kraja škodnega dogodka ustrezno obrazložilo, da je stanje predmetne poti kljub ugotovljeni poškodbi še v mejah pravno dopustnega. Izbokline na poti, po kateri se je peljal tožnik, so na vseh fotografijah vidne in opazne, še bolj pa je vidna izboklina, na kateri je padel tožnik, saj je na tem mestu tudi več razpok, ki pritegnejo pogled. Višinska razlika glede izbokline sicer ni bila ugotovljena, vendar pa to glede na fotografije mesta škodnega dogodka ni bistveno, saj sklepanje o poškodovanosti poti omogočajo v spis predložene fotografije (priloga B6) kakor tudi fotografije, ki jih je na ogledu naredilo sodišče. Iz slednjih je razvidno, da je površina poti valovita in se postopoma teren dviga oziroma spušča glede na rast korenin. Površina, kjer je prišlo do poškodbe, je torej zaradi delovanja naravnih sil na mestu, kjer je tožnik padel, poškodovana. Pri tem se že sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega, neživljenjska in nenavadna pa je popolna ravnost pohodnih površin. Slednje po mnenju sodišča druge stopnje velja še toliko bolj, ko gre za pohodne površine, ki so v okolju mestnega parka, kar tekom postopka ni bilo sporno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da zavarovanka toženke ni bila dolžna ob začetku poti ali morebitni izboklini postaviti opozorilne table, ki bi opozarjala na izboklino. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev, da bi se moralo mesto poškodbe posebej zavarovati z opozorilnimi trakovi, saj je prepričljivo obrazložilo že razloge, zakaj niso potrebne opozorilne table, in da glede na stanje pešpoti ugotavlja, da tudi neoznačenost poškodovanih mest ne pomeni protipravnega stanja (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo in ob upoštevanju sodne prakse1 meni, da je glede na okoliščine primera sporna pešpot kljub ugotovljeni nepravilnosti ustrezala standardom normalne pohodne površine. Glede na pritožbene navedbe, da se po poti ljudje vozijo s kolesi, rolkami, skejti, pa je dodati, da mora posamezen uporabnik glede na sredstvo, ki ga uporablja, le to prilagoditi samim razmeram na poti, ki poteka v parku ter ravnati še s toliko večjo skrbnostjo, kadar pešpot koristi na drugačen način od sicer predvidene peš hoje.2 Okoliščina, kakšen pogled ima kolesar na pešpot, zato v dani situaciji niti ni bistvena, saj bi moral tožnik kot kolesar način vožnje prilagoditi vožnji po pešpoti. Ob tem tudi ni zanemariti, da bi tožnik lahko sporne vdolbine in izbokline obvozil, kar ni sporno.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da na fotografijah, ki jih je naslednji dan po škodnem dogodku posnela policija (priloga B6 oziroma C1), ni bilo toliko listja, da bi to zakrivalo izbokline oziroma vdolbine. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede listja na fotografijah tako niso protispisne, kot to poskuša prikazati tožnik in kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sicer pa je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da na sporni poti ni bilo toliko listja, da bi prikrivalo izboklino, prepričljiva, utemeljena na navedenih fotografijah in izpovedbi samega tožnika, da je bilo na poti nekaj listov, ki so delno zakrivali pot. Pritožbene navedbe, da bi naj bilo na dan škodnega dogodka na poti precej več listja, kot je to razvidno iz fotografij, se v pritožbenem postopku ne morejo upoštevati, saj jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, niti ni navedel razlogov, zakaj jih navaja šele v pritožbi (337. člen ZPP).

10. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnega ravnanja s strani zavarovanke toženke ni mogoče ugotoviti, se kot pravno nepomembne izkažejo vse ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na ugotavljanje dejstev, ali se je že mračilo in ali je bilo mokro, saj bi ugotavljanje teh dejstev bilo relevantno le v primeru, če bi bilo potrebno ugotavljati tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti in morebitni soprispevek tožnika k nastanku škode. Sodišče prve stopnje zato tudi pravilno ni izvedlo dokaza s pridobitvijo podatkov iz ARSO o vremenskih razmerah v času škodnega dogodka. Iz navedenih razlogov tako ni podana bistvena kršitev določb postopka3, saj neizvedba predlaganega dokaza v danem primeru ne bi mogla v ničemer vplivati na ugotovitev, da ni bilo protipravnega ravnanja zavarovanke toženke.

11. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlaga za odškodninsko odgovornost toženke ni podana. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

1 Iz sodbe v zadevi II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014 med drugim izhaja, da kljub nadpovprečno poškodovani poti (pot je bila neravna, valovita, manjkali so tlakovci), slednje še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. 2 Tožnik v pritožbi ne izpodbija, da ne gre za peš pot. 3 Ko v obrazložitvi sodišče navede, da je o vremenskih razmerah odločalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.