Jedro

V primeru sukcesivno nastajajoče premoženjske škode je pomembno pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivne nastajajoče škode. S tem se zastaranje pretrga in je mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev.

Med zlorabe procesnih pravic spadajo tudi žalitve sodišča, strank ali drugih udeležencev postopka. Pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Takšna kazen ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Prav tako prepoved žaljivih vlog ne nasprotuje svobodi govora in pravici do izjavljanja pred sodiščem. Stranka ima pravico, da se izjavlja, ne more pa izjavljati česarkoli. Namen vsebine prepovedi po 109. členu ZPP je drugačen kot pri kaznivih dejanjih, izrek kazni po tem členu je lahko utemeljen, čeprav ne gre za kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in (v izpodbijanem delu) sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 143.116,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 3.226,90 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S sklepom z dne 6. 10. 2015 je sodišče prve stopnje tožečo stranko kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (I. točka izreka). Predlog tožeče stranke za kaznovanje tožene stranke je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo in zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ), razumevanje sodišča je napačno, saj samo prvi odstavek 352. člena OZ določa, da se šteje, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Drugi odstavek 352. člena OZ določa, da v vsakem primeru terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Škoda je nastala 24. 1. 2009, tožba je bila pravočasno vložena (15. 11. 2013), saj je bil v postopku že pred tem (3. 8. 2011) podan predlog izvensodne poravnave. Trditev sodišča, da predloga izvensodne poravnave ne gre šteti kot dokaz pretrganja zastaranja, je napačna in kontradiktorna. Predlog izvensodne poravnave se ne more vložiti na sodišču, sicer ne bi bil izvensoden. To je dejanje upnika zoper dolžnika, s katerim se je ugotavljala terjatev in poskušala izterjati, kot to določa 365. člen OZ. Vlaganje predlogov izvensodne poravnave je vzpodbujal takratni pravosodni minister in stališče sodišča, da je predlog izvensodne poravnave nerelevanten, je nezakonito. Če bi bil tožbeni zahtevek kot prepozno vložen neutemeljen in zastaran, bi sodišče to moralo ugotoviti že na preizkusu tožbe na dan 9. 1. 2015 (l. št. 77), vendar je ugotovilo, da je tožba dopustna in pravočasna. V nasprotnem primeru se sprašuje, zakaj sodišče ni takoj sklicalo poravnalnega naroka in glavne obravnave, ampak je zavlačevalo in povzročalo dodatne stroške. Sodišče je zapisalo, da v predhodnem preizkusu tožbe, tudi če sodišče ugotovi, da bi (terjatev) lahko bila zastarana, tožbe ne more zavreči, ker je zastaranje odvisno od ugovora tožene stranke. Tožeči stranki ni jasno, ali je bila tožba zastarana ali ne. Že v preizkusu tožbe bi bilo treba ugotoviti, da ta ni bila pravočasna oziroma, da je bila prepozno vložena in ne šele devet mesecev kasneje. Ni mu jasno, kako je možno, da je tožba pravočasna in hkrati zastarana. Navaja, da tožbeni zahtevek spreminja v plačilo sedmih povprečnih plač za obdobje med 24. 1. 2009 in 25. 8. 2009. Ni jasno, zakaj sodnica predloga izvensodne poravnave ni upoštevala, upoštevala pa ga je pri določitvi kazni. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča II Cp 3325/2014 glede zastaralnega roka je neutemeljeno, saj je bila tožba vložena leta 2013, odločitve sodišča Vrhovnega sodišča pa veljajo le za zadeve po časovni izdaji sklepa. Sklep iz leta 2014 ne sme veljati za nazaj. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj sodnica tožeči stranki ni posredovala specifikacije prijavljenih stroškov in tožeča stranka ni imela možnosti ugovarjati priglašenim stroškom in se izreči o specifikaciji predlaganih stroškov. Ni jasno, zakaj je bil sploh sklican narok, če je sodišče ugotovilo na preizkusu tožbe, da je bila tožba vložena pravočasno, kasneje pa, da ni bila vložena pravočasno.

3. V pritožbi zoper sklep, iz obrazložitve katere izhaja, da sklep izpodbija samo v I. točki izreka, in ki jo tožeča stranka vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je žalitev relativen pojem. Sodišče je ugotovilo, da bi se denarna kazen lahko izrekla, če bi tožeča stranka motila red v sodni dvorani, tega pa sodišče ne zatrjuje, pač pa ocenjuje, da je sodišče žalila s trditvami v pisnih vlogah. Sodnica je napačno napisala, da je bilo elektronsko sporočilo z žalitvami z 2. 2. 2015 odgovor na vlogo, imenovano zahteva tožene stranke po prenehanju zlorabe procesnih pravic, saj je bil ta dopis prispevek k soglasju za mediacijo. Ne gre za vlogo v klasičnem smislu, saj gre za elektronsko pošto. Tožeča stranka ni ničesar „raznašala.“ Sodišče trdi, da tožeča stranka ni spoštovala opozoril sodišča v pripravljalnih vlogah, ki jih je tožeča stranka napisala 13. 2. 2015. Opozorilo sodnice je tožeča stranka prejela šele 17. 2. 2015. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da ji bo morebiti v prihodnosti izreklo kazen, v sklepu pa sodišče tožeči stranki očita, da ni spoštovala opozorila, čeprav gre za vloge, ki izhajajo iz časa pred prejetim opozorilom. Ni jasno, ali je tožeča stranka kazen dobila zaradi žalitve, zlorabe procesnih pravic ali obojega. Navedba na naroku, da tožeča stranka vztraja pri krivdi tožene stranke glede položaja 2009, ko se je tožečo stranko odpustilo po interesih mafije, ki jo je takrat vodila tožena stranka, ni isto (nedopustno navajanje), kot navajanje podatkov iz osebnega življenja, kot je sodnica trdila v dopisu. To naj bi bilo po oceni sodnice kaznivo in zloraba procesnih pravic, čeprav v naslednji točki kot razlog za zlorabo procesnih pravic navaja čisto nekaj drugega. Sodnica ne konkretizira in je premalo obrazložila kazen 500,00 EUR, po nepotrebnem moralizira o dopustni meji izražanja in to izražanje označuje kot žalitev. Odvetnik tožene stranke ni zanikal oziroma prerekal trditev oziroma navedb o mafiji. V nadaljevanju podaja številne navedbe, ki pa se ne nanašajo na vsebino izpodbijanega sklepa in jih zato sodišče druge stopnje ne povzema in nanje ne odgovarja. Navaja še, da je sodišče priznalo, da žaljenje A. in B. predstavlja spodkopavanje avtoritete slovenske oblasti. Sodnica je kazen utemeljila na 303. in 304. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki spadata v poglavje o glavni obravnavi. Tožeča stranka reda na glavni obravnavi ni motila.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo:

6. Pritožbene navedbe tožeče stranke o zmotnem razumevanju in napačni uporabi materialnega prava, to je 352. člena OZ glede zastaranja terjatve tožeče stranke, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je določbe 352. člena OZ pravilno razlagalo in pravilno uporabilo. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Tožeča stranka je za povzročitelja in za škodo vedela 25. 8. 2009 (teh ugotovitev pritožba ne izpodbija), zato je na ta dan pričel teči triletni zastaralni rok, ki se je iztekel 25. 8. 2012. Tožba je bila vložena 15. 11. 2013, torej je bila vložena po poteku triletnega subjektivnega roka. Objektivni rok (absolutni rok) je določen zato, da ne bi dolžnikova zaveza trajala v nedogled, vendar mora oškodovanec vložiti odškodninski zahtevek preden se izteče objektivni rok in preden se izteče subjektivni rok.

7. Tožeča stranka navaja, da naj bi bila tožba vložena pravočasno, ker je bil v postopku že pred tem (3. 8. 2011) podan predlog izvensodne poravnave in da naj bi bilo to dejanje upnika zoper dolžnika, kot ga določa 365. člen OZ. Ta navedba ni utemeljena, saj se v skladu s 365. členom OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Predlog izvensodne poravnave, ki je bil predložen toženi stranki v njenih poslovnih prostorih, nedvomno ne predstavlja vložitve tožbe niti drugega dejanja tožeče stranke zoper toženo stranko pred sodiščem ali drugim pristojnim organom za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve in so razlogi sodišča prve stopnje pravilni. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi do pripoznave dolga ni prišlo. Pravilno pa je pojasnilo tudi, da je v primeru sukcesivno nastajajoče premoženjske škode pomembno pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivne nastajajoče škode, s tem se zastaranje pretrga in je mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev.

8. Že sodišče prve stopnje je tožeči stranki pojasnilo, da presoja zastaranja pomeni vsebinsko odločanje sodišča, ki je odvisno od ugovora tožene stranke. Z nastopom zastaranja preneha pravica zahtevati izpolnitev, ugasne ali preneha pravovarstveni zahtevek, ne pa pravica sama po sebi. Iz civilne obligacije se pravica spremeni v naturalno obligacijo ali neiztožljivo obligacijo, kar pomeni, da po poteku zastaralnega roka sodišče o zahtevku za plačilo ne bo odločalo, vendar le, če se dolžnik na zastaranje sklicuje, ne upošteva pa sodišče zastaranja po uradni dolžnosti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo že ob preizkusu tožbe ugotavljati, ali je zahtevek zastaran. Sodišče prve stopnje je preizkus tožbe opravilo že v novembru 2013 in je, ker je bila vloga tožeče stranke nepopolna, to pozvalo na dopolnitev (sklep na list. št. 7). Na dan 9. 1. 2015 (oz. 8. 1. 2015), pa sodišče ni preizkušalo tožbe, temveč je šlo za preizkus odgovora na tožbo (list. št. 77) in glede tega je sodišče ugotovilo, da je pravočasen, zato so drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene.

9. Ob že povedanem so neutemeljene vse pritožbene navedbe, da bi sodišče lahko o zastaranju odločilo že ob preizkusu tožbe. Šlo je za vsebinsko odločanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razpisalo tudi narok za glavno obravnavo (ko je zadeva prišla na vrsto).

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče zmotno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Cp 3325/2014. Navedena številka je sicer številka odločbe višjega sodišča, sodišče prve stopnje pa se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 150/2008. Tožeča stranka navaja, da sodišče odločbe ne bi smelo upoštevati, ker izvira iz časa po vložitvi tožbe tožeče stranke. Trditev ni utemeljena. Pri sodni praksi ne gre za zakon, glede katerega bi veljala prepoved retroaktivne veljave. Sodišče se je le sklicevalo na argumente iz navedene odločitve, sicer pa odločba Vrhovnega sodišča izvira že iz leta 2008. 11. Neutemeljena je pritožba tudi glede stroškovnega dela odločitve. Tožeča stranka je bila navzoča na naroku, na katerem je tožena stranka priglasila sodne stroške, zato posebna vročitev stroškovnika tožeči stranki ni bila potrebna. V pritožbi sodišču očita le, da se ni imela možnost izreči o specifikaciji, sicer pa ne navaja, zakaj odmera, zoper katero se je imela možnost izjasniti v pritožbi, ni pravilna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odmera pravdnih stroškov skladna z Odvetniško tarifo.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pravno relevantne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Glede navedbe tožeče stranke, da v pritožbi tožbeni zahtevek spreminja, pa je ugotoviti, da gre dejansko za delni umik tožbe, ta pa je možen do konca glavne obravnave na prvi stopnji.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep:

14. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se tožeči stranki kazen lahko izrekla zaradi motenja reda v sodni dvorani (11. in 304. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), nato pa sodišče ocenjuje, da je do žalitev prišlo v elektronskem sporočilu. Obširno zatrjuje, da na glavni obravnavi reda v sodni dvorani tožeča stranka ni motila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev res navedlo 11. in 304. člen ZPP, ne pa tudi 109. člena ZPP, vendar navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, sodišče druge stopnje pa je izpodbijani sklep lahko preizkusilo. 11. člen ZPP namreč ureja zlorabe procesnih pravic, med te pa spadajo tudi žalitve sodišča, strank ali drugih udeležencev postopka, kar pa je urejeno posebej. 109. člen tako določa, da pravdno sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo glede tožeče stranke. Takšna kazen v skladu z drugim odstavkom 109. člena ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Navedbe tožeče stranke o možnosti kazenskega pregona niso utemeljene, saj samostojno kazenskopravno varstvo ni ustrezen nadomestek za denarno kazen. Prav tako pa prepoved žaljivih vlog ne nasprotuje svobodi govora in pravici do izjavljanja pred sodiščem. Stranka ima pravico, da se izjavlja, ne more pa izjavljati česarkoli. Namen vsebine prepovedi po 109. členu ZPP je drugačen kot pri kaznivih dejanjih, izrek kazni po tem členu je lahko utemeljen, čeprav ne gre za kaznivo dejanje. Sodišče je pri odločitvi tudi pravilno presojalo dopustno mejo izražanja, kar tožeča stranka napačno označi kot moraliziranje.

15. Tožeča stranka opozarja, da je opozorilo sodišča, da naj tožeča stranka preneha z neprimernimi izrazi, žalitvami in razkrivanjem podatkov iz zasebnega življenja tožene stranke (v nasprotnem primeru pa bo tožeči stranki izreklo denarno kazen) prejela 17. februarja 2015, sodišče pa jo je kaznovalo za navedbe v vlogah z dne 13. 2. 2015. Drži, da je sodišče v izpodbijanem sklepu povzelo tudi neprimerne in žaljive navedbe tožeče stranke iz vlog z dne 13. 2. 2015, vendar se ni omejilo le na vlogi z dne 13. 12. 2015. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v nadaljnjih vlogah toženo stranko označila: „da je velik odvetnik, da bo končal v zaprtem oddelku zapora na Dobu, da je pravno polpismen, da je lopov, da je predstavnik elitističnih pokvek, da je mafijski odvetnik, da deluje zakulisno z grožnjami, pohlepom, prevarami, goljufijami in krajami.“ Tožeča stranka je poleg že navedenih vlog z dne 13. 2. 2015 v postopku vložila še nadaljnji vlogi z dne 14. 4. 2015 in 23. 9. 2015, tudi v teh je žalitve ponavljala (glej npr. list. št. 146, list. št. 161). Žaljiva pa je tudi navedba na naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2015 (odpustitev tožeče stranke po interesih mafije, ki jo je takrat vodila tožena stranka), za takšno žaljivo izjavo pa je možno kaznovanje po 304. členu ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je torej zaradi zlorabe procesnih pravic, kamor spadajo tudi žalitve, ki so, kot je že navedeno, posebej urejene, tožečo stranko utemeljeno kaznovalo z denarno kaznijo. Glede na to, da tožeča stranka navaja, da ji ni jasno, zakaj je bila kaznovana, ji sodišče druge stopnje pojasnjuje, da zaradi zlorabe procesnih pravic po 11. členu, konkretno zaradi žalitve tožene stranke (dodatne navedbe o izvenzakonski partnerici niso relevantne) v vlogah ter za ustno žaljivo izjavo na naroku za glavno obravnavo (po 304. členu ZPP). S tem, ko tožeča stranka ni upoštevala sklepa sodišča, pa je posegala tudi v avtoriteto sodne oblasti in so drugačna sprenevedanja neutemeljena.

17. Ob povedanem je odločitev sodišča prve stopnje o izreku denarne kazni tožeči stranki pravilna, težam žalitev pa je ustrezna denarna kazen tudi po višini. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče višine ni obrazložilo, saj je navedbe o tem podalo v 5. točki obrazložitve.

18. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Glede stroškov je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo zoper sodbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil nepotreben (155. člen ZPP).