Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožnikom odškodnino v skupnem znesku 5,050.000,00 SIT, od tega G. H. 350.000,00 SIT, F. H. 4,150.000,00 SIT, mladoletnemu M. H. 150.000,00 SIT in mladoletni M. H. 400.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke - zavarovalnice pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku, ki se nanaša na tožnika F. H. tako spremenilo, da je njemu dosojeno odškodnino, ki jo mora plačati ta tožena stranka, znižalo na znesek 3,950.000,00 SIT. V ostalem je pritožbi tožnikov in tožene stranke - zavarovalnice zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsodilnem in zavrnilnem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodeno. Meni, da je dosojena odškodnina prenizka. Obseg telesnih bolečin, ki so jih prestajali tožniki, je ugotovljen tako iz mnenja izvedenca dr. S. kot tudi iz mnenja izvedenca dr. N. Obe mnenji omogočata presojo, po kateri je tožnica G. H. upravičena do odškodnine za telesne bolečine v znesku 400.000,00 SIT, F. H. do odškodnine v znesku 1.600.000,00 SIT, M. H. do odškodnine v znesku 250.000,00 SIT, M. H. pa do odškodnine v znesku 550.000,00 SIT. Tudi intenzivnost in trajanje strahu, ki so ga tožniki prestali ob dogodku in med zdravljenjem, je tolikšno, da bi bilo treba G. H. priznati 150.000,00 SIT odškodnine, F. H. 500.000,00 SIT odškodnine, M. H. 100.000,00 SIT odškodnine in M. H. 300.000,00 SIT odškodnine. Ugotovljene posledice telesnih poškodb so tolikšne, da zmanjšujejo življenjske aktivnosti tožnikov v takšnem obsegu, da je mogoče tožnici G. H. priznati odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, F. H. v znesku 2,300.000,00 SIT, M. H. pa v znesku 450.000,00 SIT. V utemeljitev svojih predlogov revizija navaja podrobnosti iz mnenj izvedencev, pri čemer glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti posebej opozarja na mnenje izvedenca dr. A. N. Revizija se tudi ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, po katerem sta toženi stranki dolžni zamudne obresti od dosojene odškodnine plačevati šele od dneva, ko je bila izrečena sodba sodišča prve stopnje. Pravilna bi bila odločitev, po kateri bi te obresti začele teči z dnem vložitve tožbe.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - 1977, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP dejanske ugotovitve, sprejete v sodbah nižjih sodišč, ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja. Tožeča stranka namreč v reviziji posebej poudarja mnenje izvedenca dr. A. N., ki naj bi bilo podlaga za ugotovitev, da tožnica G. H. prestaja duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V enakem obsegu se na navedeno izvedensko mnenje sklicuje tudi glede odškodnine iz istega naslova, zahtevane za tožnika F. H. in tožnico M. H. Sodišči nižjih stopenj pa sta v obsegu dejanskih ugotovitev upoštevali obe izvedenski mnenji, pri čemer sta večji poudarek dali izvedenskemu mnenju dr. S., ki je tožnike tudi pregledal. Gre torej za dokazno oceno obeh izvedenskih mnenj in za sklepanje, po katerem je odločilno mnenje, ki ga je podal dr. S. Po drugi strani pa tudi revizija sprejema sodbeno oceno, ki ne izhaja iz morebitnih bistvenih razlik med obema izvedenskima mnenjema.

Odločilna je torej uporaba določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o višini pravične denarne odškodnine za prestano nepremoženjsko škodo. Dejanske ugotovitve ne omogočajo zviševanja v izpodbijani sodbi dosojene odškodnine. Uporaba navedene zakonske določbe ne zahteva le konkretizacije prikrajšanj oškodovancev, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve ustrezno diferenciranega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza. Ni mogoče mimo ugotovitve, da so tožniki G. H., M. H. in M. H. utrpeli le škode manjšega obsega, škode, ki jo je utrpel tožnik F. H. pa tudi ni mogoče uvrstiti v kategorijo hujših škod.

Tožnica G. H. je utrpela raztrganino kože v levem senčnem predelu glave in udarnino desnega kolenskega sklepa. Ob dejanski ugotovitvi, da poškodba ni zapustila objektivno ugotovljivih kliničnih posledic, je torej tožnica upravičena le do odškodnine za telesne bolečine in prestani strah. Že kratek bolniški stalež od 08.10. do 21.10.1994 z opisom telesnih bolečin, ki so bile srednje močne le dva dni in nadaljnjih dvanajst dni lažje in občasne, ne omogoča spremembo odločitve, po kateri ji iz tega naslova pripada le odškodnina v znesku 250.000,00 SIT. To velja tudi za odškodnino zaradi prestanega strahu, ki je bil kratkotrajen. M. H., ki je utrpel le raztrganino kože na korenu nosu, je z odškodnino v skupnem znesku 150.000,00 SIT ustrezno odškodovan. Tri dni trajajoče zmerne in lahke bolečine s kirurško oskrbo namreč ne omogočajo prisojo višje odškodnine od zneska 100.000,00 SIT. Ugotovljeni strah zaradi krvavitve pa je bil tako kratek, da odškodnine iz tega naslova v znesku 50.000,00 SIT ni mogoče zviševati. Tudi tožnici M. H. je bila dosojena odškodnina, ki je primerljiva z odškodninami, dosojenimi za podoben obseg škode. Utrpela je le lažji pretres možganov z udarnino z izlivom krvi v predel desnega očesa. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da bi zaradi lažjega pretresa možganov tožnici nastajale trajne posledice, zaradi katerih bi duševno trpela. Delno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi lažjega pretresa možganov pa je bilo obravnavano v okviru odškodninske postavke telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Deklica je bila štiri dni hospitalizirana zaradi opazovanja, bolečine v obliki glavobolov pa je prestajala le dvanajst dni. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 300.000,00 SIT je zato primerna. Pri odškodnini za strah v znesku 100.000,00 SIT je v zadostni meri prišla do izraza okoliščina, da se boji vožnje z avtomobilom in je po škodnem dogodku imela težave s spanjem.

Škoda, ki jo je utrpel tožnik F. H., je po obsegu višja od škod ostalih tožnikov. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je utrpel zlom desne nadlahti, udarnino prsnega koša, raztrganino kože nad desno obrvjo ter odrgnino nosu in čelnega predela glave. Vendar pa je bilo v zadostni meri upoštevano približno tri mesece dolgo bolečinsko obdobje ter okoliščina, da se mu lažje telesne bolečine pojavljajo ob spremembah vremena in obremenitvah desne roke. Odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT ima svojo utemeljitev tudi v ugotovitvi, da je prišlo do gnojenja v predelu zloma desne nadlahti in do sedemdnevne hospitalizacije s kirurško oskrbo. Odškodnina iz tega naslova je primerljiva s podobnimi primeri škod, obravnavanih v sodni praksi, kar velja tudi za dosojeno odškodnino za strah (300.000,00 SIT) in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti (1.950.000,00 SIT). V zadostni meri je bilo upoštevano, da je tožnik oviran pri delih, pri katerih mora obremenjevati desno ramo, zaradi česar tudi ne more delati na višini.

Sodna praksa je že zavzela stališče do vprašanja, kdaj pride dolžnik v odškodninskem sporu, v katerem se uveljavlja plačilo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zamudo in od kdaj je upnik (oškodovanec) upravičen do zamudnih obresti. Razlogi, ki so privedli do ustalitve sodne prakse, po kateri je treba odmeriti denarno odškodnino po razmerah na dan izdaje sodne odločbe, so bili pretežno ekonomske narave. Zamudne obresti so opravljale tudi vlogo revalorizacije glavnice, zaradi česar jih ni mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne revalorizacije odškodnine.

Revizijsko stališče, po katerem bi bilo treba po razmerah na dan sojenja določeno odškodnino obrestovati od dneva vložitve tožbe dalje, zato nasprotuje navedeni sodni praksi, pa tudi temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. do 13. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP.