Jedro

Pritožba je zasnovana na zmotnem materialnopravnem izhodišču, da dolžnica upnici odgovarja za plačilo terjatve zgolj do višine podedovanega premoženja. Prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) res določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar dolžnica pri sklicevanju na citirano določbo zanemari, da ni dedinja po zapustniku, prav tako pa upničina terjatev ne izvira iz naslova zapustnikovega dolga. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. D 140/2017 z dne 15. 6. 2017 je namreč razvidno, da se je dolžnica z dedno izjavo, dano na zapuščinskem naroku dne 13. 6. 2017, dedovanju po zapustniku Š. Š. odpovedala, 93 % zapustnikove terjatve do dolžnice, ki se na podlagi 128. člena ZD prenese na upnico, pa temelji na pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. N 47/2008, izdanega v postopku zaradi razdružitve solastnih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom vzelo na znanje umik predloga za izvršbo za znesek 839,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2016 in v tem obsegu delno ustavilo izvršbo (I. točka izreka). Ugovor po izteku roka je zavrnilo kot neutemeljen (II. točka izreka) in odločila, da dolžnica stroške nosi sama (III. točka izreka).

2. Smiselno zoper II. in III. točko izreka navedenega sklepa se po pooblaščencu in z identično pritožbo tudi sama pravočasno pritožuje dolžnica. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno s »plačilom dediščine« v znesku 14.165,84 EUR, z dne 22. 2. 2019. Slednje prav tako ni upoštevalo ugovora omejitve izvršbe do višine podedovanega premoženja in ni ugotovilo vrednosti podedovanega premoženja. Ker je zoper dolžnico kot dedinjo v teku več izvršilnih postopkov, je nemogoče ugotoviti višino razpoložljive zapuščine in razčistiti mejo odgovornosti. Meni, da je s plačilom z dne 22. 2. 2019 poplačala vse upnike do višine podedovanega premoženja. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo opozarja, da je bila nanjo prenešena zapustnikova judikatna terjatev do dolžnice, zato dolžničin ugovor, da zapustnikovi dediči odgovarjajo le do višine podedovanega premoženja, ni upošteven. Dolžnica iz naslova izterjevane terjatve ni plačala ničesar. Smiselno se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6. Pritožbena navedba, da je dolžnica s plačilom zneska 14.165,84 EUR poplačala vse upnike do višine podedovanega premoženja, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Dolžnica, ki meni, da ni kriva, da sodišče prve stopnje s tem plačilom ni bilo seznanjeno, namreč ne pojasni, zakaj se na zatrjevano plačilo z dne 22. 2. 2019 brez svoje krivde ni mogla sklicevati v ugovoru po izteku roka z dne 19. 3. 2019. Dodati je, da tudi sicer iz predloženega potrdila NLB d.d. o opravljenih storitvah z dne 22. 2. 2019 ni razvidno dolžničino poplačilo upničine terjatve, ampak nakazilo - »plačilo dediščine« stranke V. P. na transakcijski račun odvetnika D. R..

7. Pritožba je zasnovana na zmotnem materialnopravnem izhodišču, da dolžnica upnici odgovarja za plačilo terjatve zgolj do višine podedovanega premoženja. Prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) res določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar dolžnica pri sklicevanju na citirano določbo zanemari, da ni dedinja po zapustniku, prav tako pa upničina terjatev ne izvira iz naslova zapustnikovega dolga. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. D 140/2017 z dne 15. 6. 2017 je namreč razvidno, da se je dolžnica z dedno izjavo, dano na zapuščinskem naroku dne 13. 6. 2017, dedovanju po zapustniku Š. Š. odpovedala, 93 % zapustnikove terjatve do dolžnice, ki se na podlagi 128. člena ZD prenese na upnico, pa temelji na pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. N 47/2008, izdanega v postopku zaradi razdružitve solastnih nepremičnin. Do obširnih pritožbenih izvajanj v smeri omejitve odgovornosti dolžnice do višine podedovanega premoženja se sodišče druge stopnje posledično ni posebej opredeljevalo.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in II. ter III. točko izreka izpodbijanega sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).