Jedro

Z IOP obrazcem, ki ga podpiše oseba, ki je v družbi zadolžena za vodenje računovodstva, ni izražena volja družbe.

Za odločitev o višini provizije, ki jo je zavarovalnica dolžna plačati izvajalcu storitev, je odločilno, ali sta se stranki pogodbeno dogovorili za opravo storitev, ki presegajo storitve, predvidene z ZZVZZ. Pravdni stranki se nista dogovorili za širši nabor storitev, ki so predvidene z ZZVZZ, zato tožnik tudi ni upravičen do plačila višje provizije, kot je zakonsko limitirana.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.795,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo razširitev tožbe za znesek 23.479,08 EUR. S sodbo pa je odločilo, da se v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190621/2013 z dne 29. 11. 2013 in se tožbeni zahtevek za plačilo 31.788,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 23.479,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kršitve materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Utemeljuje, da sta sodišči zmotno presodili, da izpis odprtih postavk (v nadaljevanju IOP obrazec), ki izkazuje odprte postavke na dan 31. 10. 2012 in ga je podpisala A. A., ne pomeni pripoznave dolga v pomenu 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je imela toženka v letu 2013 približno 1050 zaposlenih, življenjsko ni mogoče pričakovati, da bi njen zakoniti zastopnik podpisoval izpise odprtih postavk. A. A., ki je IOP obrazec podpisala, je zaposlena na delovnem mestu referent škod 2 in je zaradi narave svojega dela odgovorna za nadzor pravilnosti obračunavanja storitev. Po mnenju tožnika ni bistveno, kako je toženka razumela izjavo, ki jo je dala v IOP obrazcu, ampak, kako je izjavo mogoče razumeti v objektivnem pogledu. Tudi če A. A. ni razumela pomena IOP obrazca, je za presojo sodišča bistveno, da je toženka z njegovim podpisom pripoznala dolg. V zvezi z vprašanjem utemeljenosti zahtevka za plačilo na podlagi IOP obrazca tožnik uveljavlja še procesno kršitev, ker naj se višje sodišče ne bi opredelilo do njegovih pritožbenih navedb.

Nadalje tožnik v reviziji navaja, da sta nižji sodišči zmotno ugotovili, da je na podlagi 62d. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanj (v nadaljevanju ZZVZZ) upravičen do največ 0,75 % provizije, ne pa do 3 % provizije, ki je bila med pravdnima strankama pogodbeno dogovorjena. Utemeljuje, da za toženko ne posreduje le podatkov za delovanje izravnalnih shem, za katero je nesporno določena provizija v višini 0,75 %, ampak tudi druge storitve (npr. likvidacijo škod, izdajo zdravil, svetovanje strankam) zaradi katerih je upravičen do plačila pogodbeno dogovorjene provizije v višini 3 %. Ob upoštevanju avtonomne volje pogodbenih strank in načel tržnega gospodarstva je po mnenju tožnika treba 62d. člen ZZVZZ interpretirati ozko in v celoti slediti jezikovni razlagi, ki jasno določa, da velja provizija samo za posredovanje podatkov za delovanje izravnalnih shem. Ker pa tožnik za toženko opravlja še druge storitve, kjer plačilo ni zakonsko določeno, je za te druge storitve treba priznati dogovorjeno 3 % provizijo. Izrecno navaja, da je v postopku na prvi stopnji izpostavil, da je za toženko evidentiral obračune doplačil ter ji izstavljal zahtevke za plačilo, da ji je omogočal izvajanje obdobnih in finančnih kontrol opravljenih storitev, da je v primeru reklamacije zahtevka izstavil dokument odobritve na zahtevku DBP in da je upošteval vse zapise na kartici zdravstvenega zavarovanja glede dopolnilnega zavarovanja. Po mnenju tožnika bi sodišče za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov, skladno z 12. členom OZ, moralo upoštevati tudi poslovne običaje, uzance in prakso, ki je vzpostavljena med pravdnima strankama, in preseči zakonski okvir s strani zavarovalnic izposlovanega 62d. člena ZZVZZ. Opozarja še na v dejanskem in pravnem pogledu podoben spor, ki je potekal med tožnikom in Vzajemno zdravstveno zavarovalnico, d. v. z., kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik za toženo zavarovalnico opravljal, poleg zakonsko predvidenih, tudi dodatne pogodbeno dogovorjene obveznosti. V reviziji se tožnik sklicuje še na pritožbeni postopek, ki se vodi pod opr. št. CHAP (2014) 02492-CSL-AR in so ga lekarnarji koncesionarji začeli pri Evropski komisije. Pritožba je bila sprejeta v vsebinsko obravnavo, med drugim tudi zaradi kršitev konkurenčnih pravil in prikrite diskriminacije pri delovanju izravnalnih shem. Ker v primeru kolizije med predpisi držav članice in predpisi EU obveljajo slednji, sodišče ne bi smelo svoje odločitve utemeljiti le s sklicevanjem na 62d. člen ZZVZZ.

4. Revizija je bila v odgovor vročena toženki, ki predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z IOP obrazcem kot bistveno navaja, da A. A. ni potrdila obveznosti toženke do tožnika, ampak je potrdila le reklamirane terjatve, glede katerih je nato tekel konkreten spor. Vse pravne dileme glede višine provizije, ki pripada tožniku, pa so bile po mnenju toženke pri Vrhovnem sodišču razrešene že v zadevah III Ips 14/2012 z dne 23. 5. 2014 in III Ips 100/2013 z dne 25. 9. 2015. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljilo tri razloge, zaradi katerih je menilo, da toženka s podpisom IOP obrazca ni pripoznala tožnikove terjatve. Kot prvo je sodišče izpostavilo, da je priči A. A. verjelo, da je te obrazce podpisala le zato, ker so izkazovali stanje vseh spornih oziroma reklamiranih terjatev za obdobje od leta 2009 do 30. 10. 2012. Kot drug razlog je navedlo, da A. A. po pogodbi o zaposlitvi ni bila pristojna za sprejem pravno veljavne poslovne obveznosti toženke, temveč bi le zakoniti zastopnik toženke lahko pravno veljavno izrazil voljo v imenu družbe. Kot tretje pa je sodišče argumentiralo, da z IOP obrazcem dolžnik upniku ne sporoča, da dolg v resnici obstaja. Tožnik se v reviziji osredotoča zlasti na prva dva razloga. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je bistven tretji argument sodišča prve stopnje, ki je v tem, da dolžnik s podpisom IOP obrazca ne pripozna dolga. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da z IOP obrazcem, ki ga podpiše oseba, ki je v družbi zadolžena za vodenje računovodstva, ni izražena volja družbe.1 Tožnik torej zmotno meni, da je toženka s podpisom IOP obrazca pripoznala dolg. Poleg tega ima institut pripoznave dolga le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem. Pripoznava dolga, kot sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, logično ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja. Uspeh tožnikovega tožbenega zahtevka je namreč odvisen od obstoja toženkinega dolga, to je od obstoja izvršenih, ne pa tudi plačanih storitev, in ne neposredno od njenega stališča o obstoju dolga.2 Glede na pojasnjeno, je odločitev nižjih sodišč, da podpisan IOP obrazec ne pomeni samostojne pravne podlage za tožnikov zahtevek za plačilo, pravilna.

7. Ob nespornem izhodišču, da se v primeru, ko pritožbeno sodišče pritrjuje sodbi sodišča prve stopnje, ne zahteva enakega standarda obrazloženosti, kot velja za sodišče prve stopnje, in ob ugotovitvi, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z vprašanjem pripoznave dolga v skladu z ustaljeno sodno prakso, višjemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni v zadostni meri opredelilo do tožnikovih pritožbenih očitkov.

8. Nadalje je revizijsko sporno ali je tožnik za opravljene storitve upravičen do plačila 3 % pogodbeno dogovorjene provizije ali le do 0,75 % zakonsko predpisane provizije. V zvezi s tem vprašanjem je treba poudariti, da sta pravdni stranki dne 14. 8. 2002 sklenili Pogodbo o sodelovanju pri izvajanju prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja na področju dopolnilnih zavarovanj (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožnik kot izvajalec storitev zavezal, da bo zavarovancem toženke, ki se bodo pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja izkazali z ustreznim kritjem za dopolnilna zavarovanja na kartici zdravstvenega zavarovanja, sklenjenim pri toženki, izdajal zdravila in medicinske pripomočke na recepte in naročilnice Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije brez doplačila zavarovanca. Toženka pa se je zavezala, da bo tožniku za to plačala znesek doplačil in provizijo. Provizijo za opravljene storitve sta pravdni stranki dogovorili v 5. členu Pogodbe, in sicer v višini 3 %. Pogodbo o sodelovanju sta pravdni stranki sklenili za nedoločen čas in se pri tem dogovorili, da bosta pri njenem izvajanju upoštevali določila vsakokrat veljavnih predpisov, ki urejajo področje dopolnilih zavarovanj. Nato je bil z novelo ZZVZZ-H, ki je začela veljati 1. 9. 2005, spremenjen ZZVZZ. Novi 62.d člen je določal, da so zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, vključene v izravnalno shemo dopolnilnega zavarovanja, s katero se med njimi izravnavajo razlike v stroških zdravstvenih storitev, ki izhajajo iz različnih struktur zavarovancev posameznih zavarovalnic glede na starost in spol. Stroški zdravstvenih storitev vključujejo zneske obračunskih škod iz naslova kritja dopolnilnega zavarovanja ter zneske obračunanih nadomestil za zagotavljanje podatkov iz 7. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ. Višino teh nadomestil dogovorijo zavarovalnice z izvajalci zdravstvenih storitev v obliki odstotka od zneskov kosmatih obračunanih škod, znaša pa lahko največ 0,75 odstotka.“ V 7. točki drugega odstavka 62. člena ZZVZZ je bilo določeno, da se javni interes Republike Slovenije na področju dopolnilnega zavarovanja uresničuje tako, da so izvajalci zdravstvenih storitev, ki so vključeni v mrežo javne zdravstvene službe, dolžni poslovno sodelovati na področju dopolnilnega zavarovanja z vsemi zavarovalnicami, ki izvajajo takšno zavarovanje, in jim zagotavljati praviloma v elektronski obliki vse podatke, potrebne za delovanje izravnalne sheme dopolnilnega zavarovanja, in sicer specificirane po zavarovancih in storitvah.

9. Dejansko stanje, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo provizije v pogodbeno dogovorjeni višini 3 %, je mogoče strniti v naslednje točke: — toženka je za vsak posamezen račun plačala provizijo v višini 0,75 %, v preostalem delu (nad 0,75 % do obračunanih 3 %) pa je plačilo reklamirala; — pogodbene obveznosti tožnika, ki so določene v 3. členu Pogodbe, so hkrati tudi predmet zakonske obveznosti posredovanja podatkov, predvsem 6., 7., 8., 9. in 10. alineje šestega odstavka 79.b člena ZZVZZ, za katere je predpisana 0,75 % provizija; — pogodbena in hkrati zakonska dolžnost tožnika je, da zavarovancem toženke zdravil ne obračuna, temveč jih dobijo brezplačno, tožnik pa potem zdravilo obračuna toženki; — podatki, ki jih je tožnik na podlagi 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ dolžan posredovati toženki, so sestavni del računa za opravljene storitve, izdana zdravila in medicinske pripomočke; — tožnik ni uspel dokazati, da je za zavarovance toženke opravljal druge storitve (npr. financiranje njenih zavarovancev, opravljanje svetovalnega dela, likvidacijo škod, računovodske storitve); — le obdobno izvajanje finančnih kontrol in kontrol skladnosti opravljenih storitev ni tak dodaten obseg, ki bi opravičeval provizijo v višini 3 %.

10. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi toženki posredoval širši nabor podatkov, kot so zakonsko predvideni oziroma da bi za toženko opravljal tudi druge dodatne storitve, ki niso zakonsko predvidene, zato do 3 % pogodbene proviziji ni upravičen.

11. Vrhovno sodišče je v dveh primerljivih zadevah že zavzelo pravna stališča glede razreševanja kolizije v primerih, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbo o sodelovanju pri izvajanju prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja na področju dopolnilnih zavarovanj še pred uveljavitvijo novele ZZVZZ-H, ki je bistveno posegla v ureditev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V zadevi III Ips 14/2012 z dne 23. 5. 2014 in III Ips 100/2013 z dne 25. 9. 2015 je Vrhovno sodišče kot bistveno presodilo, 1) da novela ZZVZZ-H ni razveljavila že sklenjenih pogodb med izvajalci in zavarovalnicami, zato te še vedno veljajo: 2) da tudi v primeru, ko pogodbeno določena provizija pokriva vse storitve, za katere je predpisana provizija z ZZVZZ, to še ne izključuje možnosti, da je bila pogodbena provizija mišljena kot plačilo za širši obseg storitev oziroma da zakonska provizija ne pokriva vseh storitev, ki so bile dogovorjene s pogodbo; 3) da so kljub določbam, ki jih je v ZZVZZ vnesla novela ZZVZZ-H, razmerja med izvajalci in zavarovalnicami ter storitve, ki jih opravljajo izvajalci, še vedno lahko tudi predmet avtonomnega urejanja pogodbenih strank; 4) da je za odločitev o višini provizije, ki jo je zavarovalnica dolžna plačati izvajalcu storitev odločilno, ali sta se stranki pogodbeno dogovorili za opravo storitev, ki presegajo storitve, predvidene z ZZVZZ.

12. Iz dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je razvidno, da so pogodbene obveznosti tožnika hkrati tudi predmet zakonske obveznosti posredovanja podatkov, za katere je predpisana 0,75 % provizija, tožnik pa ni uspel dokazati, da je za toženko opravljal tudi druge dodatne storitve. V obravnavani zadevi je bilo torej ugotovljeno, da se pravdni stranki nista dogovorili za širši nabor storitev, ki so predvidene z ZZVZZ, zato se ta zadeva po dejanskih okoliščinah povsem prilega prej omenjenima zadevama, v katerih je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da v primeru, ko izvajalec za zavarovalnico ne opravlja širšega obsega storitev, kot so zakonsko predvidene, tudi ni upravičen do plačila višje provizije, kot je zakonsko limitirana. Nižji sodišči sta torej odločili skladno z uveljavljeno sodno prakso, tožnik pa v reviziji niti ne ponudi argumentov za odstop od nje. Utemeljuje le, da je za toženko, poleg zakonsko predvidenih, opravljal tudi druge dodatne storitve, s čimer v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Nadalje pavšalno navaja, da je med njim in drugo zdravstveno zavarovalnico potekal istovrstni postopek, v katerem je bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo provizije v pogodbeno dogovorjenem znesku ugodeno. Najmanj kar bi se od revidenta pričakovalo je, da bi reviziji tako sodno odločbo priložil ali navedel vsaj opravilno številko zadeve, če je odločba javno dostopna, da bi bilo mogoče preveriti ali sta zadevi v dejanskem in pravnem pogledu primerljivi. Podobno pavšalno tožnik navaja, da pravnomočna odločitev nižjih sodišč krši konkurenčno pravo Evropske unije. Revident ima načeloma prav, da je treba skladno z načelom primernosti prava EU v primeru kolizije med normo države članice in normo prava EU, dati prednost pravu EU. Vendar je treba upoštevati, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Kar pomeni, da revizijsko sodišče na kršitev materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti. Če bi tožnik z revizijskimi očitki o kršitvi konkurenčnega prava EU želel uspeti, bi moral konkretizirano zatrjevati, v čem je zakonska ureditev ZZVZZ v nasprotju z konkurenčnim pravom EU. Ker pa tega ni storil, Vrhovno sodišče njegovih pavšalnih očitkov o kršitvi konkurenčnih pravil ne more presojati.

13. Ker razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP mora tožnik toženki povrniti stroške za odgovor na izredno pravno sredstvo v višini priglašenih 1.795,84 EUR, in sicer 1.472,00 EUR nagrade za odgovor na izredno pravno sredstvo po tarifi št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C in 2/15), povečano za 22% DDV.

1 Glej npr. odločitve Višjega sodišča v Ljubljani: I Cpg 806/2017 z dne 10. 10. 2018, I Cpg 32/2018 z dne 22. 2. 2018, I Cpg 1482/2010 z dne 27. 1. 2011, I Cpg 109/2010 z dne 4. 5. 2010. 2 Glej odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009.