Jedro

Drugi toženec se upravičeno sklicuje na nasprotja, ki so podana med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o vsebini zapisnikov o izpovedbi prič in samima zapisnikoma.

Izrek

Revizija druga toženca glede zneska 1.076,78 EUR (prej 258.040 SIT) se zavrže. V preostalem se reviziji drugega toženca in reviziji tožnika ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da so toženci dolžni tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.320.000 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 258.040 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnilo in glede obeh potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo glede 30 % krivde tožnika in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Ugodilo je pritožbama tretje in četrto tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede obeh razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo pritožbenega sodišča drugi toženec in tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbijata z revizijo. Drugi toženec uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ker je pritožbeno sodišče navedlo, da sta priči T. in K. izpovedali, da je bilo tožniku sporno delo odrejeno s strani obratovodje A., kar pa iz zapisnikov o njunih zaslišanjih ne izhaja. Nižji sodišči bi morali presojati tudi veljavnost podjemne pogodbe, sklenjene med drugim in četrtim tožencem. Očita zmotno uporabo 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR), ter poudarja, da je za konkretni škodni dogodek v celoti odgovoren tretji toženec. Tožnik graja odločitev nižjih sodišč glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali.

Vsaka od revizij je bila vročena v odgovor nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Revizija drugega toženca delno ni dovoljena, v preostalem delu pa je utemeljena.

Revizija tožnika je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije drugega toženca: Tožnik je uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je bilo tožniku iz naslova premoženjske škode pravnomočno prisojeno 1.076,78 EUR (prej 258.040 SIT), revizija drugega toženca proti takšni odločitvi ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo druga toženca zavrglo (377. člen ZPP v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP).

O dovoljenem delu revizije drugega toženca in reviziji tožnika: Revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je utemeljen. Drugi toženec se namreč upravičeno sklicuje na nasprotja, ki so podana med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o vsebini zapisnikov o izpovedbi prič D. T. in M. K. in samima zapisnikoma. Pritožbeno sodišče je v podkrepitev ugotovitve, da je bilo delo tožniku odrejeno s strani obratovodje A., kar je v konkretnem primeru odločilno dejstvo za presojo odgovornosti drugega toženca, navedlo, da sta tudi priči T. in K. navedeno potrdili. To pa iz zapisnikov o njunih izpovedbah (list. št. 93-95 in 131-137) ne izhaja. Revizijsko sodišče je zaradi opisane kršitve postopka reviziji drugega toženca v dovoljenem delu in reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje glede tožnika in druga toženca razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče ponovno obravnavati pritožbene trditve, kolikor se nanašajo na izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da je delo tožniku odredil obratovodja A. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).