Jedro

Dolžnik svojih ugovornih navedb o tem, da zaradi nepodpisa pogodbe ni dolžan plačati, ni podrobneje obrazložil. Navedb, da ni dolžan plačati, ker upnik njemu dolguje del pologa, pa ni specificiral, niti jih ni podkrepil s predložitvijo nikakršnih dokazov, zato je njegov ugovor šteti za neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika zaradi izterjave 439.476,00 SIT s p.p. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in ugovarjal, da ni nikoli podpisal pogodbe o leasingu. Vozilo je bilo vrnjeno upniku še pred izdajo sklepa o izvršbi. Dolžnik nima dolgov do upnika, saj ni podpisal pogodbe, sicer pa upnik njemu dolguje razliko od pologa za vozilo, ki nikoli ni bilo v dolžnikovi lasti.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neobrazloženega v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da dolžnikova pritožba zoper sklep o izvršbi ni utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako navedena dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče omenjeno določbo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik svojih ugovornih trditev ne konkretizira, niti zanje ne predlaga nobenih dokazov, da bi bilo mogoče ugovor šteti za utemeljen po 2.odst. 53. čl. ZIZ. Dolžnik ugovarja, da ni dolžan plačati, ker domnevno ni podpisal pogodbe o leasingu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da to ne more biti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, saj zgolj odsotnost podpisa ene od strank še ne pomeni, da pogodba ni veljavna oz. da za stranke ne nastanejo pravice in obveznosti (prim. 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zakaj zaradi nepodpisa pogodbe dolžnik ne bi bil dolžan plačati, pa slednji ne obrazloži. Prav tako ni mogoče upoštevati razlogov dolžnikovega ugovora, da ni dolžan plačati, ker nikoli ni bil lastnik vozila, saj glede na pravno naravo pogodbe o leasingu leasingojemalec postane lastnik šele z odplačilom zadnjega obroka (prim. 550. čl. ZOR). Svojih trditev, da upniku ni dolžan, ker slednji dolguje njemu razliko od pologa, pa dolžnik sploh ni specificiral (koliko je bilo pologa in koliko je upnik njemu še dolžan ter zakaj), niti ni predložil nobenih dokazov v navedeni smeri.

Zato sodišče ugotavlja, da dolžnik ugovora ni obrazložil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Ker drugostopno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in 2. odst. 55. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo (ugovor) na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.