Jedro

Delo odstranjevanja starih in montaže novih oken na višini 2,5 metra nad tlemi je delo s povečano nevarnostjo, tako da tožena stranka tožniku za škodo, ki jo je utrpel, ker je padel z okenske police, odgovarja objektivno. Odgovarja pa tudi krivdno, ker ni poskrbela za varnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 4.720,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2007 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več (razlika do vtoževanih 6.440,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.637,88 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: zoper izpodbijani – del sodbe) iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP v povezavi z določilom 340. člena ZPP). Navaja, da je sodišče izvedlo vse dokaze (razen zaslišanja priče, kjer je tožnik umaknil dokazni predlog) ter angažiralo tudi dva izvedenca, pri čemer pa je tožena stranka prepričana, da je sodišče napačno razumelo izvedene dokaze in tako posledično sprejelo napačno odločitev. Tožena stranka si je v celoti prizadevala, da bi se rešila objektivne odgovornosti za nastalo škodo, pri čemer pa je sodišče ugotovilo, da se je tožnik pri opravljanju dela – rezanju odvečne pur (tesnilne) pene pri tesnjenju (montaži) okna poškodoval. Sodišče je popolnoma napačno zaključilo, da je tožnik padel z višine 2,2 m, da je opravljal delo na višini popolnoma nezavarovan, da ni imel na razpolago vseh potrebnih zaščitnih sredstev ter o njihovi uporabi ni bil praktično poučen, ker je bil tožnik samo teoretično usposobljen za delo na višini, ni pa imel praktičnega znanja, da tožena stranka ni poskrbela za pravilno oceno tveganja ter da ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe. Tožena stranka zavrača vse navedene očitke in navaja, da je tožnik sestopil z okenske police, to pa kaže, da ni mogel sestopiti z višine 2,2 m, kakor je sodišče verjelo tožniku, saj tožnik dejansko tudi dela ni opravljal na višini. Celotni montažni team ima na razpolago v vseh montažnih vozilih zaščitna sredstva, očitek pomanjkanja praktične usposobljenosti tožnika prav tako ni utemeljen, saj je bil tožnik od 17. 11. 2005 v delovnem razmerju pri toženi stranki in torej do trenutka zaposlitve zaposlen pri njej skoraj dve leti, kar pomeni, da je bil tudi praktično usposobljen. Tožnik je svojo delo opravljal malomarno, sodišče to celo priznava, izključno zaradi navedenega pa je prišlo do poškodbe pri delu. Tožnik je v sodnem postopku lagal in spreminjal svoje izjave o načinu poškodbe, zato je za svojo nezgodo 100 % odgovoren. Sodišče bi moralo kritično oceniti tožnikovo izpovedbo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi iz razloga nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o določilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča, ki je jasna in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, pri čemer je izrek sodbe skladen z obrazložitvijo in so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, pri čemer pa za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (1. in 2. odstavek 131. člena OZ) – objektivna odgovornost. Krivda je podana takrat, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti, kot to določa 135. člen OZ (sodišče prve stopnje pomotoma navede 131. člen OZ). OZ v 171. členu ureja deljeno odgovornost in določa, da je oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 171. člena OZ). Za škodo za nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja, kot to določa 150. člen OZ, pri čemer 149. člen OZ določa domnevo vzročnosti v primeru, da gre za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, ker se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok. OZ v 153. členu v 3. odstavku določa, da imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v celotno medicinsko dokumentacijo tožnika, z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. M.S. ter izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prim. doc. dr. S.P. ter po zaslišanju priče P.S., L.M., K.V. ter tožnika, ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju in višini delno utemeljen. Z navedenimi pravnimi in dejanskimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja. Iz izvedeniškega mnenja jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnik delal na višini 2,2 m, ko je padel na tla in si poškodoval nogo, pri čemer je bilo delo, ki ga je takrat opravljal z roko, na višini 3,8 m od tal. Tožnik je utrpel udarnino leve goleni in zvin levega gležnja, pri čemer se je zdravljenje začelo dne 1. 6. 2007 in trajalo do konca rehabilitacije v UKC ... oziroma do zaključka bolniškega staleža dne 5. 8. 2007, tako da je zdravljenje trajalo skupaj šestinšestdeset dni. Tožena stranka uveljavlja v pritožbi, da tožnik ni delal na tej višini, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi njegove malomarnosti, zaradi česar tožena stranka ni odgovorna. Pritožbeno sodišče se ob navedenem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je tožnik izvedencu pokazal napačno okno ter da ni padel s tolikšne višine, kot je to navajal izvedenec, ker je bil na kraju ogleda izvedenca prisoten tudi predstavnik tožene stranke, ki pa na delo izvedenca in njegove ugotovitve ni v ničemer ugovarjal. Delo na višini 2,5 m pa pomeni povečano tveganje za nastanek škode oziroma po enotni sodni praksi šteje za nevarno dejavnost, za kar, kot je že predhodno navedeno, odgovarja imetnik dejavnosti, torej tožena stranka, kar tudi pomeni, da v kolikor bi se hotela ekskulpirati, bi morala dokazati, da navedena dejavnost tožnika ni bila vzrok za nastanek škode.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost mag. M.S. podal izvedeniško mnenje dne 11. 12. 2009, v katerem je navedel, da je opravil ogled kraja nezgode pri delu in da je bil pri ogledu navzoč tožnik A.P., predstavnik podjetja I.P.S. in L.M. – lastnik objekta – stanovanjske hiše, kjer je prišlo do nezgode. Ob navedenem je izvedenec ugotovil, da je šlo za odstranjevanje starih oken, montažo novih in uravnavanje, kar je bilo možno izvesti iz prostora, med tem ko tesnjenje, predvsem zarezane tesnilne mase, ni bilo možno izvesti iz prostora, zato se je tožnik, da bi dosegel mesto rezanja, povzpel na okensko polico in rezal tesnilno maso in sicer na polici višini 2,2 m, pri čemer ni bil privezan in je padel v globino. Delodajalec bi moral za delo na višini poskrbeti za varnostne naprave, kot so ograje, ploščadi ali lovilne mreže. ZDR namreč v 43. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, pri čemer Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem. - ZVZD) v 5. in 6. členu določa, da mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev za ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, pri čemer pa mora seveda izvajati tudi preventivne ukrepe.

Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za nevarno dejavnost, pri čemer pa je tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 20 %, kar je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo in tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin odškodnino v višini 3.200,00 EUR, odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 800,00 EUR ter zaradi pretrpljenega strahu v višini 720,00 EUR. Tako skupaj priznana pravična odškodnina znaša 4.720,00 EUR, upoštevaje pri tem soprispevek tožnika v višini 20 %. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka ni izpodbijala posameznih priznanih odškodnin po višini, torej jih pritožbeno sodišče ni posebej preizkušalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.