Jedro

Prvo sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je obravnavo opravilo v pritožnikovi odsotnosti. Toženec je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen in svojega izostanka pravočasno ni opravičil, zato prvo sodišče ni imelo zakonite podlage, da bi narok preložilo. Pritožnik je pisno opravičil svoj izostanek šele po zaključku naroka, čeprav bi moral svoj izostanek opravičiti vnaprej in ne šele po zaključku naroka, oziroma bi moral po tem, ko je do zamude že prišlo, skladno s 116. členom ZPP predlagati vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69288/2013 z dne 8. 5. 2013 ter toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 861,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo vseh izvedenih dokazov, zato je dokazna ocena neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo pristransko. Sodbo je oprlo samo na pisne izjave tožeče stranke, ki pa jih toženec ne priznava kot dokaz, saj so pisne izjave v nasprotju z načelom neposrednosti izvajanja dokazov. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevega opravičila, zakaj se naroka ni mogel udeležiti. Prvo sodišče se tudi ni ukvarjalo s tem, ali je tožeča stranka sploh poskušala od leasingojemalca dobiti, kar ji ta dolguje, in zakaj je vložila izvršbo samo proti solidarnemu poroku. Vse navedbe o poškodbah vozila, njegovi cenitvi in prodaji so za toženca neznanka, saj o tem ni bil obveščen.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo niti uveljavljanih niti tistih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

6. V skladu s 4. členom ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi ustno opravljene glavne obravnave dne 19. 11. 2014. Sodno odločbo je izdala sodnica, ki je glavno obravnavo, na kateri so bili izvedeni vsi dokazi, tudi vodila. Načelo neposrednosti izvajanja dokazov namreč ni kršeno, kot to zmotno meni pritožba, če se toženec glavne obravnave ne udeleži, čeprav je nanjo pravilno vabljen, svoje odsotnosti pa pred zaključkom naroka ne opraviči. 7. Prvo sodišče tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obravnavo opravilo v pritožnikovi odsotnosti. Toženec je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen in svojega izostanka pravočasno ni opravičil, zato prvo sodišče ni imelo zakonite podlage, da bi narok preložilo. Pritožnik je pisno opravičil svoj izostanek šele po zaključku naroka, čeprav bi moral svoj izostanek opravičiti vnaprej in ne šele po zaključku naroka, oziroma bi moral po tem, ko je do zamude že prišlo, skladno s 116. členom ZPP predlagati vrnitev v prejšnje stanje.

8. Pravilno je prvo sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank. V konkretnem primeru je tožena stranka sklepu o izvršbi ugovarjala z navedbo, da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Tožeča stranka je nato v vlogi z dne 16. 9. 2013 natančno pojasnila temelj in višino vtoževane terjatve, vendar na navedeno vlogo toženec ni odgovoril. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se na podlagi 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, zato jih ni potrebno dokazovati, sicer pa tožena stranka tudi ni navedla, za dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev predlaga svoje zaslišanje.

9. Tožena stranka je k pogodbi o finančnem leasingu z dne 15. 12. 2010 za vozilo ... s poroštveno izjavo z dne 15. 12. 2010 (priloga A9) pristopila kot porok in plačnik v smislu določbe tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, ki določa, da če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da bi tožeča stranka vtoževano terjatev morala najprej izterjati od leasingojemalca.

10. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).