Jedro

Sodišče je vezano na izpraznitveni razlog, ki ga tožeča stranka uveljavlja (2. člen ZPP). Zato drugih trditev, ki bi kazale na drug odpovedni ali izprazniteveni razlog, ne sme upoštevati. Ker je tožeča stranka uveljavljala izpraznitveni razlog zaradi več kot 6 mesečne neuporabe stanovanja, je sodišče moralo ugotavljati pravnoodločilna dejstva za obstoj tega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora toženec izprazniti stanovanje v L., in ga izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da se tožena stranka v stanovanje ni nikoli vselila in tudi na tem naslovu nikoli ni prijavila stalnega prebivališča. Stanovanje je ves čas oddajala podnajemnikom. Trdi, da si navedbe tožene stranke med seboj močno nasprotujejo. Toženec enkrat trdi, da se je preselil v D. že v letu 1986, drugič pa, da se je tja preselil leta 1990. Sodišče je nadalje prezrlo, da je bilo tožencu dodeljeno trisobno stanovanje zato, da bi ga uporabljal skupaj z ostalimi družinskimi člani. Ni jasno, zakaj bi imel v D. v 100 let stari leseni hiši v izmeri 61 m2 boljšo nego in oskrbo, kot bi jo imel v novem stanovanju v L., kamor bi se moral preseliti s celotno družino, torej tudi s hčerkama, ki bi mu nudili potrebno pomoč. Sodišče je tako neutemeljeno verjelo navedbam toženca in se oprlo na zdravniško potrdilo z dne 17.6.1992. Pri tem je sporno, ali se to potrdilo nanaša nanj. Ker torej bolezen očitno ni bila vzrok za to, da se toženec ni preselil v dodeljeno stanovanje, in ker toženec tudi sicer nima opravičljivega vzroka, da se v sporno stanovanje ni vselil, je tožeča stranka povsem upravičeno zahtevala izpraznitev zaradi izgube stanovanjske pravice zaradi več kot šestmesečne neuporabe stanovanja v skladu z določili ZSR. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). V revizijskem postopku tudi ni dovoljeno navajati novih dejstev in dokazov v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava (387. člen ZPP).

Tožeča stranka je v tožbi utemeljevala svoj tožbeni zahtevek z dejstvom, da toženec v stanovanju ne prebiva več kot šest mesecev in uveljavljala izpraznitveni razlog po 58. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR). Izhajala je iz izhodišča, da je toženec pridobil stanovanjsko pravico na podlagi zamenjave stanovanja. V nadaljevanju postopka na prvi stopnji je tožeča stranka vztrajala pri tem zakonitem razlogu za prenehanje stanovanjskega razmerja. Pri njem vztraja tudi v reviziji. Če pa je tako, je sodišče prve stopnje smelo presojati le, ali ta razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja obstaja ali ne. Trditve tožeče stranke, ki bi bile odločilne za obstoj drugih odpovednih ali izpraznitvenih razlogov, sodišče ni smelo upoštevati, ker bi s tem prekoračilo tožbeni zahtevek (2. člen ZPP). Ker sprememba tožbe na drugi stopnji ni dovoljena (1. odstavek 190. člena ZPP), je bilo na naveden razlog prenehanja stanovanjskega razmerja vezano tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje pa tudi ni smelo upoštevati trditev, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v vlogi po poteku pritožbenega roka.

Sodišči prve in druge stopnje sta na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo v skladu z ZPP ponudili pravdni stranki, 58. člen ZSR pravilno uporabili.

Toženec je namreč ugovarjal, da v stanovanju ne prebiva zaradi zdravljenja. Okoliščine zdravljenja in potrebe po pomoči (od aprila 1991 dalje), so bile na prvi in drugi stopnji ugotovljene in v te ugotovitve, kot je bilo že navedeno, revizijsko sodišče ne sme posegati. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da je toženec prevzel stanovanje ter da do aprila 1991 še ni potekel 6-mesečni rok (tožeča stranka je v pritožbi ponujala le dokaz, da je toženec stanovanje oddal podnajemnikom že v februarju 1992, ne pa pred aprilom 1991). Ker tožeča stranka tudi v reviziji vztraja pri prenehanju stanovanjskega razmerja zaradi več kot 6-mesečne neuporabe po 58. členu ZSR, je moralo revizijsko sodišče tudi v revizijskem postopku presojati okoliščine, ki so za prenehanje stanovanjskega razmerja na podlagi te določbe pravno odločilne. Te pa so, da je toženec zbolel v aprilu 1991, to je v času, ko še ni poteklo šest mesecev od prevzema stanovanja in da sta bolezen ter zdravljenje upravičena razloga za neuporabo stanovanja (2. točka 3. odstavka 58. člena ZSR).

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.