Jedro

Obsojenec, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti s presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne strinja, z navedbami po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.5.2003 spoznalo obsojenega A.B. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v štirih letih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu V.J. plača znesek 7,844.645,00 SIT. Sodba je postala pravnomočna 19.5.2003. 2. Zaradi neizpolnitve posebnega pogoja, to je plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo Ks 961/2007 z dne 31.8.2007 na podlagi določila četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo in obsojencu izreklo kazen enega leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1302/2007 z dne 20.3.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Ips 508/2008 z dne 12.3.2009 zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom Ks 1502/2009 z dne 19.10.2009 prošnjo obsojenca za nadomestitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Kp 25/2010 z dne 4.2.2010 obsojenčevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Zoper navedeni pravnomočni sklep o zavrnitvi nadomestitve zaporne kazni z izvrševanjem dela v splošno korist je obsojenec dne 23.3.2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker kot navaja, izpodbijani odločitvi ne vsebujeta vseh relevantnih razlogov, ker se odločitev Višjega sodišča ne opredeli do bistvenih pritožbenih navedb in ker je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo napačno uporabljeno. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da obe odločbi razveljavi in prošnji obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, ali pa zadevo vrne v ponovljen postopek.

5. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 4.5.2010 meni, da zahteva ni utemeljena. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenec seznanjen dne 5.5.2010. B.-1

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B.-2

7. Obsojenec v zahtevi navaja, da so razlogi obeh odločb pavšalni in nekonkretizirani in ne morejo zadostiti standardu obrazloženosti, kot ga opredeljuje Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 130/2009. Odločbi temeljita na pavšalnih utemeljitvah in le enem konkretnem (po mnenju vložnika napačno vrednotenem) dejstvu, to je, da obsojenec oškodovancu ni vrnil denarja. Zgolj ta razlog pa ni dovolj za celovito presojo utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni.

8. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 130/2009 odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče spremenilo sklep sodišča prve stopnje, ki je ugodilo predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni. Sodišče druge stopnje, ki se s presojo sodišča prve stopnje ni strinjalo, v svoji odločbi ni razumno opredelilo, katere objektivne in subjektivne okoliščine so bile odločilne za drugačno presojo oziroma oceno, da je namen kaznovanja mogoče v konkretnem primeru doseči le z izvršitvijo zaporne kazni, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

9. V obravnavanem primeru pa ne gre za primerljivo situacijo. Sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, saj je sodišče v obrazložitvi sklepa pojasnilo okoliščine povezane z osebnostjo obsojenca, njegovimi družinskimi razmerami in njegovim dejanjem, ki jih je pri odločitvi upoštevalo in kako jih je ocenilo. Sodišče druge stopnje je s presojo sodišča prve stopnje soglašalo in v svojem sklepu ponovno navedlo okoliščine, na katerih temelji zavrnitev obsojenčevega predloga ter se skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP obrazloženo opredelilo tudi do vseh relevantnih navedb obsojenca v pritožbi. Obsojenec, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti s presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne strinja in ponavlja, da v času od storitve kaznivega dejanja (december 1995) kljub redni zaposlitvi ni mogel niti delno povrniti oškodovancu škode, s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se je zahteva za varstvo zakonitosti sklicevala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot nedovoljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvo, ker bi lahko bilo s plačilom le teh ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.